Pred približno 7300 leti je eden največjih vulkanskih izbruhov v holocenu močno spremenil življenje na Japonskem. Znanstveniki so zdaj analizirali arheološke podatke in ugotovili, da se je prebivalstvo na nekaterih območjih zmanjševalo že pred katastrofo. Drugod se je rast nadaljevala tudi po izbruhu, kar kaže na precej bolj zapletene posledice, kot so domnevali doslej.

Simbolična slika prikazuje izbruh vulkanskega sistema Kikai-Akahoya na Japonskem pred približno 7300 leti. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Katastrofa, ki ni povsod pustila enakih posledic

Pred približno 7300 leti je iz morskega dna južno od japonskega otoka Kjušu silovito izbruhnil vulkanski sistem Kikai. Po navedbah raziskovalcev so izbruh spremljali močni potresi in ogromni cunamiji, vulkanski pepel pa je prekril obsežne dele pokrajine. Dogodek, znan kot Kikai-Akahoya, velja za enega največjih vulkanskih izbruhov v holocenu, geološkem obdobju, ki traja še danes. Na najbolj prizadetih območjih je povzročil obsežno škodo v ekosistemih in spremenil dostopnost naravnih virov, od katerih je bilo odvisno preživetje ljudi.

Na Japonskem so takrat živele skupnosti kulture Džomon, ki so se preživljale predvsem z lovom, nabiralništvom in ribolovom. Arheologi že desetletja raziskujejo, kako je katastrofa vplivala na njihovo poselitev. Ena od razlag je predvidevala skoraj popoln propad prebivalstva na najbolj prizadetih območjih, druga pa je poudarjala dokaze, da se je življenje ponekod nadaljevalo. Manj jasno je bilo, kaj se je v istem obdobju dogajalo v drugih delih Japonske.

Mednarodna raziskava, objavljena 14. oktobra 2026 v znanstveni reviji Science Advances, je pokazala, da sta obe razlagi preveč poenostavljeni. Prebivalstveni trendi so se med posameznimi regijami izrazito razlikovali. Medtem ko je na nekaterih območjih prebivalstvo upadalo, se je drugod rast nadaljevala tudi po izbruhu.

Na jugu je prebivalstvo upadalo že pred izbruhom

Na južnem delu Kjušuja, najbližje vulkanskemu sistemu Kikai, so raziskovalci ugotovili izrazit demografski upad. Primerjava arheoloških podatkov pa je razkrila pomembno podrobnost: prebivalstvo se je tam zmanjševalo že pred katastrofo. V času izbruha je bila regija razmeroma redko poseljena, na nekaterih območjih pa so se zadrževale predvsem zelo mobilne skupine lovcev in nabiralcev.

To pomeni, da izbruha ni mogoče obravnavati kot edinega vzroka za spremembe v poselitvi. Katastrofa je prizadela območje, kjer so se demografske spremembe začele že prej. Brez upoštevanja daljšega časovnega obdobja bi bilo mogoče njen vpliv na prebivalstvo preceniti.

Na severnem Kjušuju so raziskovalci zaznali drugačen razvoj. Tam je prebivalstvo naraščalo že pred izbruhom, rast pa se je nadaljevala tudi po njem, čeprav je katastrofa povzročila obsežno in dolgotrajno škodo v ekosistemih. Razlike med severom in jugom kažejo, da sama bližina vulkana ni zadostovala za napovedovanje nadaljnjega demografskega razvoja.

Obalne skupnosti so morda sprejele preživele

Ena od možnih razlag za nadaljevanje rasti na severnem Kjušuju so selitve ljudi z najbolj prizadetih območij. Raziskovalci domnevajo, da so se nekateri preživeli iz notranjosti preselili proti severnim obalam, kjer so se morski ekosistemi razmeroma hitro obnovili. Ribolov, nabiranje školjk in izkoriščanje drugih morskih virov so lahko omogočili preživetje tudi takrat, ko so bile možnosti pridobivanja hrane na kopnem omejene.

Takšna razlaga se ujema z ugotovljenimi demografskimi trendi, vendar arheološki podatki ne omogočajo zanesljivega določanja števila preseljenih ljudi. Prav tako rast prebivalstva ne pomeni nujno izboljšanja življenjskih razmer. Povečanje je bilo lahko deloma posledica prihoda ljudi, ki so morali zapustiti svoje dotedanje domove.

Veliki vulkanski izbruhi lahko pustijo geološke sledi, ki ostanejo prepoznavne več tisočletij. Takšen primer je tudi vulkanski izbruh pred približno 13.000 leti v Evropi, povezan z nastankom današnjega jezera Laacher See v Nemčiji. Geološke plasti pomagajo rekonstruirati obseg takšnih dogodkov, precej zahtevnejše pa je ugotavljanje, kako so vplivali na življenje takratnih prebivalcev.

Za razumevanje posledic katastrofe je zato pomembno razlikovati med razvojem posameznega območja in usodo ljudi, ki so tam živeli pred izbruhom. Regija z naraščajočim prebivalstvom je lahko hkrati sprejemala preživele iz krajev, kjer so bile posledice precej hujše.

Posledice so občutili tudi daleč od vulkana

Spremembe so znanstveniki zaznali tudi v bolj oddaljenih delih Japonske. Na nekaterih območjih, kjer je prebivalstvo pred izbruhom naraščalo, se je rast po katastrofi ustavila ali pa se je začel upad. Takšen razvoj nakazuje, da posledice velikega vulkanskega dogodka niso bile omejene na kraje, ki so jih neposredno prizadeli pepel, potresi in cunamiji.

Med možnimi vzroki raziskovalci omenjajo kratkotrajne podnebne spremembe in motnje v prehranjevalnih verigah. Posebej zanimiva je hipoteza o vplivu vulkanskega pepela na divje živali. Jeleni in divji prašiči, pomemben vir hrane za skupnosti Džomon, so se lahko prehranjevali na območjih, prekritih s pepelom. Abrazivni delci bi lahko povzročali povečano obrabo njihovih zob, kar bi oteževalo prehranjevanje in posredno vplivalo na razpoložljivost plena.

Povezava med obrabo zob divjih živali in demografskimi spremembami za zdaj ni dokazana. Gre za eno od možnih razlag, ki bi lahko pomagale pojasniti, zakaj so se prebivalstveni trendi spremenili tudi na območjih brez neposrednega uničenja naselij.

Znanstveniki so uporabili novo statistično metodo

Ker za obdobje pred 7300 leti ni pisnih popisov prebivalstva, so morali znanstveniki demografske trende ocenjevati posredno. Oprli so se na radiokarbonska datiranja arheoloških ostankov in statistične modele, s katerimi so primerjali razvoj posameznih regij skozi čas. Pri takšnih analizah je treba upoštevati tudi razlike v ohranjenosti najdb in intenzivnosti arheoloških raziskav, saj večje število odkritih ostankov samo po sebi še ne pomeni večjega števila nekdanjih prebivalcev.

Profesor Enrico Crema z Univerze v Cambridgeu, vodilni avtor raziskave, je sodeloval pri razvoju metode, ki omogoča upoštevanje prostorske razporeditve arheoloških podatkov in preverjanje možnega vpliva okoljskih dejavnikov. Med njimi je tudi debelina plasti vulkanskega pepela, ki se je po izbruhu odložil na različnih območjih Japonske.

Kaj razkrivajo plasti vulkanskega pepela?

Obseg odlaganja vulkanskega materiala na Japonskem ponazarja arheološko najdišče Aihara v prefekturi Mijazaki, približno 150 kilometrov od vulkanske kaldere. Tam je v arheološkem prerezu še vedno vidna od 40 do 50 centimetrov debela plast pepela. Takšne sledi omogočajo časovno razločevanje ostankov iz obdobij pred katastrofo in po njej, vendar same po sebi ne razkrivajo, koliko ljudi je nekoč živelo na posameznem območju.

Pri izbruhu Kikai-Akahoya so raziskovalci zato geološke podatke povezali z arheološkimi dokazi o poselitvi. Rezultati kažejo, da obseg neposrednega uničenja ni nujno sorazmeren s poznejšimi demografskimi spremembami. Pomembno vlogo so lahko imeli dostopnost hrane, že obstoječi prebivalstveni trendi in možnosti preseljevanja.

Kaj je prebivalcem omogočilo nadaljevanje življenja?

Profesor Peter Jordan z Univerze Lund, eden od vodilnih avtorjev raziskave, poudarja pomen odločitev, ki so jih morali preživeli sprejemati po katastrofi. Iskali so nove možnosti preživetja, se prilagajali spremenjenim razmeram in vzpostavljali povezave z drugimi skupnostmi. Razpoložljivi arheološki in demografski podatki ne omogočajo zanesljivega določanja števila neposrednih žrtev izbruha.

Najpomembnejša ugotovitev študije je, da posledic velike naravne katastrofe ni mogoče ocenjevati zgolj po obsegu neposrednega uničenja. Na nadaljnji razvoj prebivalstva so vplivale tudi razmere pred izbruhom in možnosti prilagajanja po njem. Izbruh Kikai-Akahoya tako ni imel enakih demografskih posledic za vse prazgodovinske skupnosti na Japonskem.

Posodobljeno: 19. oktobra 2026 ob 10.19.