Tudi po 14 letih raziskovanja Marsa lahko rdeči planet preseneti. Nasin rover Curiosity je na pobočju gore Mount Sharp naletel na nenavadne plitve vdolbine, ki na prvi pogled spominjajo na drobne stopinje. Njihov nastanek pa odpira precej bolj zapleteno geološko vprašanje.

Nenavadna približno centimeter velika vdolbina, ki jo je na površju Marsa posnel rover Curiosity. (foto: NASA/JPL-Caltech/MSSS)

Mars po 14 letih še vedno preseneča

Curiosity je na Marsu pristal avgusta 2012, njegova znanstvena misija pa še zdaleč ni končana. Rover zdaj raziskuje območje gore Mount Sharp oziroma Aeolis Mons, ki se dviga iz kraterja Gale. Kamninske plasti na njenih pobočjih hranijo zapis različnih obdobij geološke preteklosti planeta.

Prav tam je ekipa opazila nekaj, kar je izstopalo.

Michelle Minitti, namestnica glavnega raziskovalca instrumenta Mars Hand Lens Imager (MAHLI), je v zapisu Nasine ekipe pojasnila, da so na dveh območjih naleteli na značilnosti, ki se v takšni obliki razlikujejo od tistih, ki so jih opazovali doslej.

Po kamninski površini so posejane široke in razmeroma plitve vdolbine. Ena od njih, ki jo je Curiosity fotografiral od blizu, meri približno centimeter v premeru.

Na fotografiji res lahko spominja na majhno stopinjo. Za ekipo misije pa je pomembnejše nekaj drugega: kako je takšna oblika nastala in kaj lahko razkrije o kamnini, v kateri se je ohranila.

NASA že razvija tudi nove robotske načine raziskovanja drugih svetov, Curiosity pa medtem nadaljuje raziskovanje Marsa več kot desetletje po pristanku.

So to res »stopinje«?

Ne. Čeprav njihov videz hitro spomni na odtis oziroma stopinjo, ni nobenega dokaza, da bi strukture ustvarilo živo bitje.

Vdolbine v marsovskih kamninah sicer niso nič nenavadnega. Nastanejo lahko, ko odpornejši kamenčki ali mineralni vozliči zaradi preperevanja izpadejo iz okoliške kamnine in za seboj pustijo praznino.

Tokratne strukture pa so drugačne.

So širše in plitvejše od podobnih vdolbin, ki jih je Curiosity srečeval v preteklosti. V njihovi bližini prav tako niso opazili očitnih ostankov materiala, za katerega bi lahko preprosto sklepali, da je nekoč zapolnjeval prazne prostore.

To je dovolj, da običajna razlaga ni samoumevna. Natančen nastanek struktur zato še preučujejo.

Fotografija je bila šele začetek

Curiosity nenavadnega območja ni zgolj fotografiral in nadaljeval poti.

Pri podrobnem opazovanju sta sodelovala MAHLI in sistem kamer Mastcam. Nastali so stereoskopski mozaiki ter serije prekrivajočih se posnetkov, s katerimi je mogoče bolje določiti obliko in relief površja.

MAHLI je nameščen na koncu roverjeve robotske roke in je namenjen prav bližnjim posnetkom marsovskih kamnin. Fotografijo približno centimeter velike vdolbine, ki je pozneje pritegnila precej pozornosti, je Curiosity posnel 19. avgusta 2026.

Kamere pa niso bile edino orodje.

ChemCam je analiziral kamninske plasti na območju. Ekipa je že na razmeroma majhnih višinskih razlikah opazila spremembe v njihovi teksturi in strukturi. Po navedbah Nasine ekipe bi lahko predstavljale zapis spreminjajočih se pogojev v obdobju, ko so se plasti odlagale.

Tako je majhna vdolbina postala del precej širše raziskave okolice.

Tudi kamnine niso povsod enake

Podrobnejše meritve so razkrile še eno pomembno značilnost območja.

ChemCam, MAHLI in rentgenski spektrometer APXS so preučevali sive, hrapave in odpornejše plasti, ki se razlikujejo od okoliške podlage. Razlike niso samo vidne – meritve kažejo tudi spremembe v kemični sestavi.

Prav povezovanje teh podatkov je pomembno za razumevanje tega, kar Curiosity vidi na površju.

Oblika vdolbine sama namreč ne pove, kako je nastala. Upoštevati je treba tudi vrsto kamnine, njeno sestavo, položaj posameznih plasti in procese, ki so jih skozi čas spreminjali.

Zato fotografija, ki na spletu hitro postane zgodba o skrivnostni »stopinji«, za geologe predstavlja predvsem niz precej konkretnih vprašanj.

Mount Sharp hrani dolgo zgodovino Marsa

Curiosity tega območja ne raziskuje po naključju.

Mount Sharp sestavljajo plasti, ki so nastajale v različnih obdobjih. Med premikanjem po njegovih pobočjih lahko rover primerja kamnine različnih lastnosti in pomaga sestavljati sliko o tem, kako se je Mars skozi čas spreminjal.

Eden glavnih ciljev misije je ugotoviti, ali je planet v daljni preteklosti ponujal razmere, primerne za obstoj mikrobnega življenja.

Curiosity je v prejšnjih fazah misije že našel kemične in mineralne dokaze, da so na Marsu nekoč obstajala okolja, ki so bila potencialno primerna za mikrobe.

Pri novi najdbi pa je treba biti zelo natančen.

Te vdolbine niso dokaz življenja na Marsu. NASA njihovega nastanka ne pripisuje organizmom in trenutno jih obravnava kot geološke strukture, katerih izvor še raziskuje.

Uganka meri približno en centimeter

Velikost je pri tej zgodbi skoraj tako zanimiva kot oblika.

Struktura, ki jo je MAHLI posnel od blizu, meri približno centimeter. Curiosity lahko tako majhne značilnosti ne samo fotografira, temveč jih poveže z meritvami sestave in zgradbe okoliških kamnin.

Po več kot 14 letih na Marsu je rover zato še vedno sposoben naleteti na podrobnosti, ki jih ekipa ne more preprosto uvrstiti med že znane primere.

Tokrat imajo raziskovalci pred seboj široke in plitve vdolbine, podatke o kamnini okoli njih ter več možnih geoloških procesov, ki bi jih lahko oblikovali.

Odgovora, kateri od njih je odgovoren za nenavadne »stopinje«, za zdaj še ni.

To je tudi razlog, da je centimeter velika struktura vredna toliko pozornosti: ne zato, ker bi bila sled življenja, temveč zato, ker je Curiosity na dobro raziskanem delu Marsa znova našel nekaj, kar zahteva dodatno razlago.