Klimatske spremembe ne povzročajo le segrevanje ozračja, ampak tudi segrevanje morja. V dneh, ko je temperatura v slovenskem delu Jadrana znova dosegla 30 stopinj Celzija, smo za pogovor zaprosili izolskega podjetnika Mitjo Petriča, ki se že dolga leta poklicno posveča gojenju školjk v slovenskem morju. Zanimalo nas je, kaj tako močan dvig temperature morja pomeni za morske živali in tudi za ljudi, ki se z njimi ukvarjajo.

Mitja pred svojo barko v Izoli (foto: SJ)

Mitja, najprej lepo pozdravljeni. Koliko let se že posvečate gojenju školjk in ali se morda ukvarjate tudi z ribolovom?

»Školjkam se posvečam že od malih nog. Že moj oče je bil ribič, ki je bil tudi potapljač in je nabiral školjke. Še v Jugoslaviji je imel ribolovno dovoljenje, jaz pa sem se že zelo mlad začel potapljati z njim, na dah seveda, in nabirati školjke. Potem, ko se je Slovenija odcepila, smo še nekaj časa v našem morju nabirali školjke, nekaj let po osamosvojitvi pa sem tudi sam začel s pridobivanjem koncesije za gojenje školjk.

Postopki so trajali tri leta, tako da sedaj školjke gojimo že preko 20 let. Z ribami pa se ne ukvarjam prav veliko.«

Kjer so trenutno postavljena vaša gojišča in katere vrste školjk gojite?

»Školjke gojimo na Debelem rtiču, v Strunjanu in v Sečovljah, posvečamo pa se klapavicam, ladinkam in ostrigam. Po novem pa se posvečamo tudi morskim kumaram, a testno. Morske kumare so postale pomembne zaradi beljakovine kolagena, z Morsko biološko postajo Piran pa sodelujemo pri posebnem mednarodnem projektu, saj so njihove doktorice uspele ekstrahirati kolagen prav iz kumar.

Ugotovile so, da so morske kumare nepričakovano bogate s to beljakovino, kar je tržno zelo zanimivo, a bi bilo potrebno najprej uspešno masovno gojiti kumare, da bi se potem iz njih učinkovito pridobivali kolagen.«

Če se vrneva k školjkam. Kaj vse pa je sploh potrebno storiti, da se vzpostavi funkcionalno gojišče školjk?

»Najprej je potrebno pridobiti vodno pravico in že to je zelo zahtevno, da lahko sploh začneš postavljati gojišče. Tudi sama postavitev ni preprosta. Mi imamo na začetku 5-tonska betonska sidra, potem gre sidrna vrv pod kotom 45 do površine, sledi še linija z bojami in na koncu je znova sidrna vrv, ki vse povezuje z drugim betonskim sidrom. Nekoč smo imeli 1,5 toska sidra, pa nam jih je kakšna močna burja premaknila tudi za 60 metrov.

Precej pa je dela tudi s školjkami, ki jih na vrvi sami sadimo in jih potem tudi presajamo. Gojišče pa je vseskozi živa stvar. Ti ne moreš kar tako pustit gojišče brez nadzora za na primer 6 mesecev. Na morju so valovi in vrvi se lahko strgajo, zato je potrebno vse redno kontrolirat in nenehno skrbet za gojišče.«

Kakor se segreva ves planet, tako se segreva tudi slovenski del Jadranskega morja. Katere spremembe opažate školjkarji in kaj vas najbolj skrbi?

»Definitivno že opažamo spremembe. Ko je polet najbolj vroče, ko pride temperatura morske vode do 30 stopinj Celzija, tedaj tudi školjke trpijo. Včasih njihov oprijem popusti. Školjke se namreč na podlago primejo prek bisusnih niti, ki pa zaradi temperature postanejo mehkejše in školjke začnejo padat dol. Ne glede na to opažamo, da je odstotek mrtvih školjk večji.

Tretja sprememba pa je širjenje tujerodnih vrst morskih živali, ki prihajajo v naše morje z balastnimi vodami tovornih ladij. Prej so te vrste ob ohladitvi morja pomrle, sedaj pa nekatere očitno uspejo preživeti. Tako imamo trenutno precej problemom s tujim ploščatim črvom. Sicer pri nas živi naš avtohtoni ploščati črv, a ta nikoli ni delal veliko škode.

Njegov ‘bratranec’, ki je večji in je prišel iz tujine, pa nam je v enem letu naredil 30 % škode na pridelku. Zelo škodljiva je tudi modra rakovica, ki je v italijanskih lagunah severnega Jadrana totalno zdesetkale tradicionalno proizvodnjo vongol. Te školjke so v Italiji zelo priljubljene, gre za milijardne posle.«

Omenili ste ostrige. Le malo ljudi v Sloveniji ve, da rastejo tudi v našem morju. Zanima nas, ali so avtohtone, ali so jih morda kdaj v preteklosti prenesli od drugje?

»Naše ostrige so avtohtone in že v časih Marije Terezije so se gojile v Strunjanu. Morda se danes ne govori veliko o njih, ker se prodajajo bolj grosistično.«

Kolikšno količino ostrig pa približno naberete v enem letu in koliko naberete ostalih školjk?

»Ostrig na leto pridelamo za približno 1 tono. Klapavic pa smo že prodajali za približno 200 ton letno, dokler nismo imeli škodo zaradi rib orad in nekaj drugih problemov. Lani smo tako pridelali le za okrog 8 ton klapavic. Osip zaradi orad je bil torej ogromen. Ampak zdaj naj bi ta problem rešil, saj bomo preselili dejavnost precej bolj ven na odrto morje, za kar smo že pridobili vodne pravice.

Poznamo namreč italijanska gojišča, ki so miljo ali več oddaljena od obale in tam zadnjih 20 let nimajo težav z oradami. Zato bomo tudi mi postavili novo gojišče ven na morje pred Izolo. Leta 2023 in 2024 so nam namreč orade pojedle do 90 % školjk. Sicer je pristojno ministrstvo tedaj izdalo dovoljenje ribičem za poseben izlov, a so jih ujeli le za kakih 200 kg, prav vsaka pa je bila velika in je tehtala od3,5 do 4,5 kg.

Morali smo lomiti stranice na ribiških ‘kištah’ iz stiropora, da je rep lahko gledal ven. Pred leti jih ni bilo. Ko so Hrvati začeli govoriti o plenjenju orad, jim najprej nisem verjel, ko pa so prišle tudi k nam… Podobno kot kopenske živali se tudi orade dobesedno naučijo, kje je obilje hrane. Prvo leto so nam pojedle malo, drugo leto že precej več, tretje leto je bilo katastrofalno.«  

April pred gojiščem v Tržaškem zalivu z zasneženimi Julijci v ozadju (foto: FB Ribištvo školjkarstvo Mitja Petrič s.p.- Mytilus)

Kako pa v teh izrednih primerih poskrbi država za vas? Vemo, da so v kmetijstvu predvidene pomoči ob izpadih pridelka zaradi naravnih ujm, kaj pa se zgodi s školjkarji – so tudi za vas predvidene kakšne subvencije’?

»Nekaj nadomestila smo dobili in vsak evro je pomemben. A je bila škoda, govorim za vsa leta skupaj, 20-krat večja od odškodnine. Za zadnje leto smo sicer prejeli več, za nazaj pa se več ni dalo izterjati. Prej sem imel 14 zaposlenih, zdaj smo ostali 4. Sicer z Ministrstvom za kmetijstvo, pod okrilje katerega spadamo školjkarji, vseskozi zelo dobro sodelujemo in tudi letos nas že prišli obiskat.

Letos so nam namreč morski golobi uničili do 70% pridelka, kar je neverjetno. Še sreča, da so jih pred dvorcem Miramar Italijani posneli s kamero, potem pa smo jih posneli tudi mi, sicer nam morda niti ne bi verjeli. Gre namreč za kljunate morske golobe, ki so redkost po jadranu in po celem Sredozemlju, zato so tudi zaščiteni. Mi pa imamo ogromne jate.

Italijani so jih v Tržaškem zalivu posneli po 200 naenkrat, kako gredo po grozdih školjk in vrvi. So pa bili res na našem ministrstvu zelo odzivni, prišel je ribiški inšpektor in tudi zastopnik kmetijsko-gozdarske zbornice, tako da so že pripravili tudi prvo oceno škode.«

Če se za trenutek vrneva k ostrigam, saj so te školjke znane tudi po biserih in umetnih biserih. Ker ‘slovenske ostrige’ niso tiste vrste, ki proizvaja naravne bisere, nas zanima, ali je morda kdo v Sloveniji poskusil s ‘proizvodnjo’ umetnih biserov?

»Ta naša avtohtona ostriga, ‘ostrea edulis’ (‘navadna ostriga’) in tudi druga, ki je najbolj razširjena – ‘kasostera gigas (‘pacifiška ostriga’), imata tako imenovano bisernino bele barve. Naše navadne ostrige so tudi manjše. Tiste ostrige, ki so primerne za gojenje biserov, pa imajo srebrno bisernino, zato pri nas ni proizvodnje umetnih biserov.«

Kakšna pa je pot vaših školjk od gojišča do mize?

»Naša ladja je registrirana tudi kot odpremni center. Ko se posvečamo klapavicam, se z barko odpeljemo do gojišča, jih dvignemo gor in nato gredo preko tekočega traka v stroj, ki jih opere in loči. Potem gre vse preko sortirnika in na tekoči trak, kjer napolnimo mrežice z njimi. Tako jih že na ladji zapakiramo in etiketiramo, potem jih samo še preložimo v kombi in v prodajo.

Imamo pa tudi odpremni center na kopnem, ki ga uporabljamo za ladinke in ostrige, pa tudi za druge školjke, ki jih kupujemo na Hrvaškem, kot so morska jajca in morski ježi.«

Čemu pa služijo depuracijski bazeni in ali jih uporabljate?

»Gre za zaprti krog kroženja morske vode. Voda je sterilna, saj potuje preko UV žarkov. Ob zagonu sistema smo namensko preverjali delovanje tako, da smo namerno okužene školjke dali v te bazene, kasnejša analiza pa je pokazala, da so se po 12 urah povsem prečistile. To velja za bakterije. Toksini pa so druga stvar. Le-ti nastanejo zaradi pojava enoceličnih alg iz družine dinoflagelatov.

Te imajo v sebi strup, kakor na primer vsebujejo strupe tudi kakšne kopenske rastline. Ko alge razmnožijo, začnejo školjke absorbirati več strupenih snovi. Ko količina tega toksina v školjkah postane previsoka, se njihova prodaja popolnoma ustavi. Tega strupa se namreč ne da na hitro prečistiti prek depuracijskih bazenov. Prodaja pa se zaustavi še precej preden bi lahko nekdo zaužil školjke in na primer dobil drisko.

Mere varnosti so zelo stroge. Ko naj bi te alge izginile in naj bi bile školjke znova užitne, se najprej naredi eno testiranje, potem se počaka še en teden in če je tudi drugi vzorec negativen, šele potem se spet dovoli prodaja. Zanimivo, v zadnjih dveh letih se prodaja ni nikoli ustavila, pred tem pa se je dogajalo kar redno, še posebej konec meseca septembra in potem v oktobru. A to ne pomeni, da je naše morje onesnaženo – gre za povsem naraven pojav.«

Torej, če potegnemo črto. Morje se je že segrelo, problemi so zaradi invazij tujerodnih živalskih vrst, na splošno pa je slovensko morje čisto. Drži?

»Tako je. Rad bi poudaril, da se pri nas školjke testirajo na težke kovine in naftne ogljikovodike le enkrat na leto. Zakaj je tako? Ker že od časov Jugoslavije nikoli ni bilo zaznanih povečanj teh snovi. Naše morje je zdravo in čisto, vseeno pa se enkrat na leto za vsak slučaj naredi tudi ta test. Če bi bilo kadarkoli v zadnjih desetletjih kaj narobe, bi bila danes ta testiranja precej bolj pogosta. 

Tudi, ko je bila delegacija Komisije EU pred leti na ogledu slovenskih urejenih in naravnih kopališč, je bila ocena čistosti vode povsod najvišja – A. Poleg tega slovenska veterinarska služba nenehno izvaja monitoring nad našimi gojišči in tudi tam imamo povsod kakovost vode A. Svoja vzorčenja morja izvaja tudi Morska biološka postaja Piran, tako, da je nadzor dvojni.

Zelo pomembno je tudi, da so naši grozdi školjk od 3 do 8 metrov pod gladino, tako da se jih morebitna površinska razlitja ne tičejo. Nevarne pa so lahko predvsem tiste školjke, ki se jih eni lotijo pobrat sami in rastejo v coni plimovanja. Te školjke so za vsako razlitje precej na udaru in zadnje nikoli ne vemo, če so res užitne.«

Prisrčna hvala za ta pogovor, želimo vam dobro letino in mirno morje.