Pravkar mineva 40 let od ‘alpinističnega dneva zmage’, 13. maja 1979, ko sta se v zgodovino zapisala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta kot člana 25-članske jugoslovanske odprave pod vodstvom Toneta Škarje kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro sveta. Dva dni pozneje so po prvenstveni smeri po še nepreplezanem zahodnem grebenu vrh Everesta dosegli tudi Stane Belak – Šrauf, Spličan Stipe Božić in domačin Ang Phu (ki je potem tragično umrl med sestopom). Obletnico bodo počastili v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.
13. maja se bo točno ob 13.51 v Mojstrani začela slovensnost ob 40. obletnico legendarne alpinistične odprave Everest 1979 (foto: Nejc Zaplotnik).
Oktobra 1975 je slovenska oz. tedaj še jugoslovanska alpinistična odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega Makaluja in se tem dosežkom zapisala med ‘himalajske velesile’, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Leta 1977 sta vrh Gašerbruma I (8068 m), drugega slovenskega osemtisočaka, dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta nato 13. maja 1979 kot prva Slovenca stopila tudi na najvišjo goro sveta – Everest.
Dva dni pozneje so vrh dosegli še Slovenec Stane Belak – Šrauf, Dalmatinec Stipe Božić in vodja šerp, Nepalec Ang Phu. Nepalec je nato pri sestopu umrl – zanj je bil usoden zdrs ob snidenju z ostalimi člani ekspedicije, ki so jim prišli nasproti, da bi jim pomagali do naslednjega tabora. Ker ni bil šolan planinec, se ni uspel zaustaviti s cepinom in je zdrsnil več kot kilometer nižje.
Na 8848 metrov visoki vrh se je do danes povzpelo 18 Slovencev. Slovenski alpinisti si danes lastijo tri različne preplezane smeri na Everest, od tega eno prvenstveno smer, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha, kar Slovenijo uvršča v sam vrh himalajskih velesil. S tisto prvo odpravo je dihala vsa Jugoslavija, politka pa je želela, da bi vrh Everesta osvojili na praznik dela, 1. maja, ali pa 9. maja, na dan zmage nad fašizmom in nacizmom.
A mati narava ni bila član Zveze komunistov Jugoslavije, zato ni sledila partijskim priporočilom. Alpinistični dan zmage je tako postal 13. maj 1979, potem ko je vsa odprava dolge tri mesece garala na gori vseh gora. “Najino zmagoslavje na vrhu je bilo predvsem zelo kratko, ker so ga hitro nadomestile skrbi, kje in kako dol. Seveda je srce ob prihodu na vrh zaigralo, trepljala sva se in malo pojokcala ter poklicala v bazo. Huronsko vpitje iz vseh taborov je povedalo vse o kolektivnem duhu.
Na vrh sva prišla za vse in odpravo odrešila strahu pred neuspehom. Ampak v smislu, da nas je bilo strah, da bi bili vsi napori zaman. Na vrh sva prišla za Marjona in Vikija, ki sta celila ozebline v bazi, za mojega brata, Romana in Dušana, ki jim ni bilo dano priti na vrh, in tudi za vse, ki so na to še upali in jih je najin vzpon malo razbremenil in jim pokazal, da se da,” se spominja Andrej Štremfelj.
Resnično zavedanje tega, kaj je bilo s tem doseženo, je prišlo precej kasneje, saj zaradi smrti Ang Phuja resničnega veselja nad uspehom v bazi in celo v Nepalu sploh ni bilo. Največji svetovni himalajski poznavalci so danes enotnega mnenja, da je slovenska – takrat še jugoslovanska – smer na Everest najtežja od enajstih do danes preplezanih na najvišjo goro sveta.
O tem pričajo tudi dejstva – leta 1984 so smer uspeli ponoviti Bolgari, a je pri vrnitvi po grebenu umrl njihov vodja. Poljaki so jo preplezali do zahodne rame in nato sledili ameriški smeri, medtem ko drugih uspešnih ponovitev ni bilo, čeprav je bilo poskusov vsaj 20, so še ob tem okroglem jubileju spomnili s Planinske zveze Slovenije (PZS).