Slovenska kultura je izgubila eno svojih največjih igralk. V 80. letu starosti je umrla Milena Zupančič, ki je v skoraj šestih desetletjih ustvarila več kot 200 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog. Mnogi se je bodo najprej spomnili kot Mete iz Cvetja v jeseni, a njena igralska pot je bila veliko širša in je zaznamovala več generacij slovenskega občinstva.

Milena Zupančič. (foto: Peter Uhan / Wikimedia Commons, CC BY 4.0; fotografija predelana)

Umrla je Milena Zupančič. Ena najvidnejših slovenskih igralk bi decembra dopolnila 80 let. Od nje so se v soboto, 15. avgusta, začele poslavljati kulturne ustanove in posamezniki, ki so spremljali njeno dolgo ustvarjalno pot. Mestna občina Ljubljana jo je v spominskem zapisu opisala kot vrhunsko umetnico in častno meščanko, ki je s svojimi gledališkimi in filmskimi vlogami zaznamovala Ljubljano in širši prostor.

Za njo ostaja skoraj šest desetletij ustvarjanja in več kot 200 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog. Že ta številka kaže na razsežnost njenega dela, vendar Milene Zupančič občinstvo ni pomnilo zaradi številk. Pomnilo jo je zaradi likov.

Za mnoge bo za vedno Meta

Med vsemi njenimi vlogami ima posebno mesto Meta iz Cvetja v jeseni. Film Matjaža Klopčiča iz leta 1973 je postal ena najbolj prepoznavnih slovenskih filmskih klasik, ljubezenska zgodba Mete in Janeza, ki ga je igral Polde Bibič, pa je ostala živa tudi desetletja po nastanku filma.

Vloga Mete ji je prinesla izjemno prepoznavnost in jo povezala s filmom, h kateremu se slovenski gledalci vračajo še danes. A njena filmska pot je bila precej širša. Igrala je v Vdovstvu Karoline Žašler, Idealistu, Dediščini, Moj ata, socialistični kulak in številnih drugih filmih.

Po podatkih SNG Drama Ljubljana je v skoraj 60-letni filmski karieri posnela 62 filmov in prejela deset nagrad za filmsko igro. Med drugim je za Meto v Cvetju v jeseni prejela srebrno areno na puljskem filmskem festivalu, pozneje pa še dve zlati areni.

Gledališče je ostalo osrednji del njene kariere

Milena Zupančič se je rodila 18. decembra 1946 na Jesenicah. Po študiju dramske igre se je leta 1969 zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je v desetih letih ustvarila 25 vlog. Leta 1979 se je pridružila ansamblu SNG Drama Ljubljana, nekaj let je ustvarjala tudi v Slovenskem mladinskem gledališču in kot svobodna umetnica, nato pa se je vrnila v ljubljansko Dramo in tam ostala do upokojitve.

Če jo je film približal vsej Sloveniji, je bilo gledališče večji del njenega poklicnega življenja njen ustvarjalni dom. Med drugim je igrala Blanche v Williamsovem Tramvaju poželenje, Lenko v Šeligovi Svatbi in Mašo v Čehovovih Treh sestrah.

Njena igra ni temeljila le na velikih besedah in gestah. Znala je biti nežna in ranljiva, drugič neposredna in temperamentna, predvsem pa se skozi desetletja ni oklepala podobe, s katero jo je občinstvo že poznalo. Sprejemala je drugačne vloge in z njimi tudi drugačna življenjska obdobja svojih junakinj.

Prešernova nagrada, Borštnikov prstan in priznanja do zadnjih let

Za svoje delo je prejela najpomembnejša slovenska igralska in kulturna priznanja. Leta 1993 je prejela Prešernovo nagrado, leta 1999 pa Borštnikov prstan. Borštnikovo nagrado je prejela štirikrat.

Seznam priznanj, ki jih je zbrala skozi dolgo kariero, je izjemen. Med drugim je prejela zlati red za zasluge, nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre in Badjurovo nagrado za življenjsko delo, nagrajevana pa je bila tudi zunaj Slovenije.

Velika priznanja so prihajala tudi v zadnjem obdobju njenega življenja. Leta 2025 je prejela odličje Marija Vera za življenjsko delo in nagrado Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti. Istega leta je postala tudi častna meščanka Ljubljane.

Priznanja so potrjevala nekaj, kar je občinstvo vedelo že dolgo: Milena Zupančič je sodila med osrednje osebnosti slovenskega gledališča in filma.

Z Dušanom Jovanovićem jo je povezovalo tudi gledališče

Pomemben del njenega življenja je bil povezan z režiserjem in dramatikom Dušanom Jovanovićem. Bila sta življenjska sopotnika, obenem pa ustvarjalca, katerih poti so se srečevale tudi v gledališču. Jovanović je umrl konec leta 2020.

Milena Zupančič svojega življenja ni omejevala le na oder in kamere. Dolga leta je bila tudi ambasadorka Unicefa, tudi po upokojitvi pa gledaliških odrov ni povsem zapustila.

Igrala je še naprej, dokler ji je to dopuščalo zdravje.

Želja po vrnitvi na oder je ostala

V zadnjih letih se je spopadala z zdravstvenimi težavami. O njih ni želela podrobneje govoriti, želje po igranju pa ni izgubila.

Še decembra 2025 je javno povedala, da si želi znova stopiti na odrske deske.

Ta želja veliko pove o njenem odnosu do poklica, ki ga je opravljala skoraj vse življenje. Tudi po desetletjih nastopanja in več kot 200 vlogah gledališče zanjo še ni bilo končana zgodba.

Vsaka generacija ima svojo Mileno Zupančič

Ob njenem imenu se bodo ljudje spomnili različnih prizorov. Nekateri Mete in Janeza iz Cvetja v jeseni, drugi Karoline Žašler. Tisti, ki so jo desetletja spremljali v gledališču, bodo imeli pred očmi povsem druge like.

Prav v tem se pokaže razsežnost skoraj šest desetletij dolge kariere. Milena Zupančič ni pripadala samo enemu filmu, enemu gledališču ali eni generaciji.

Milena Zupančič je umrla stara 79 let, nekaj mesecev pred 80. rojstnim dnevom.

Za njo ostajajo filmi, predstave in številna priznanja. Predvsem pa ostajajo vloge, zaradi katerih bo nekdo ob imenu Milena Zupančič še dolgo najprej pomislil na Meto, nekdo drug na gledališki oder, tretji pa na povsem svoj prizor.