Nova študija čistosti evropskih rek je presenetljivo pokazala na nepričakovana razhajanja v hitrosti biorazgradnje določenih komercialnih kemikalij, do katerih prihaja na različnih lokacijah. Nove ugotovitve so vzbudile dvome o veljavnosti dosedanjih meritev za oceno kemijske obstojnosti kemikalij. Ker tudi pa vzroki za razhajanja niso popolnoma jasni, bodo morali teste o biorazgradljivosti znova preveriti in jih tudi razširiti na več rek po vsej EU.

Generalna direktorat za okolje pri Evropski komisiji je najprej spomnil, da je biorazgradnja proces, pri katerem mikroorganizmi v okolju popolnoma razgradijo neko kemično spojino. Zato je ta proces pomemben dejavnik za področje varovanja okolja oz. zmanjšanje onesnaženja. Ocena biorazgradnje posamezne kemične snovi pa je potrebna za določitev njenega vpliva na okolje in za  njeno uradno strokovno klasifikacijo.

V uredbi Evropske unije ‘REACH’, kjer je govora o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij v EU, je sladka voda navedena kot prednostno področje za ocenjevanje biorazgradljivosti in kemične odpornosti. Raziskovalci so tako tokrat izvedli teste biorazgradljivosti 97 spojin v 18 odsekih sladkovodnih rek, ki se nahajajo v 5 državah EU – Grčiji, Nemčiji, Španiji, Švedski in Švici.

»Testirali so površinsko vodo in usedline na različnih spojinah iz več razredov kemikalij, kot so agrokemikalije, farmacevtski izdelki, kozmetika, aditivi za živila in industrijske kemikalije. Študija je ocenila tudi vpliv okoljskih dejavnikov na biorazgradnjo z merjenjem temperature, pH vode, raztopljenega kisika, skupnega organskega ogljika, velikosti delcev in električne prevodnosti.

Rezultati so pokazali, da se je 95 od 97 spojin biorazgradilo v vsaj enem odseku reke, medtem ko se stopnje biorazgradnje preostalih dveh spojin v vseh odsekih reke niso bistveno razlikovale od nič. Spojini, ki se nista bistveno biorazgradili, sta bili C12 izetionat (uporablja se v šamponih, gelih za prhanje in tekočih milih) in hidroklorotiazid (diuretik),« so ugotovitve predstavili s Komisije EU.

Nadaljnja analiza je pokazala, da so tako regionalne kot lokalne razlike prispevale razhajanjem in da so okoljski dejavniki, kot so skupni organski ogljik, zemljepisna dolžina in vsebnost gline, zagotovo prispevali k razlikam v rezultatih za 18 preverjenih rečnih segmentiov. Ker pa trenutno ne dokazana neposredna povezava med temi geografskimi in okoljskimi lastnostmi ter hitrostjo biorazgradnje, bodo nujno potrebne dodatne raziskave.