Vrh Evropske komisije je pozdravil sporazum, ki naj bi bil dosežen med ZDA in Iranom. Veliko vprašanje je, ali bodo nadaljnja pogajanja res obrodila konkretne rezultate, saj nobena stran ne želi popustiti od svojih temeljnih zahtev. Za EU pa bi že napovedana ponovna vzpostavitev proste plovbe skozi Hormuško ožino pomenila veliko.

Predsednica Komisije EU na februarskem srečanju s predsednikom ZDA (foto: FB European Commission)

Ameriški predsednik Trump je razglasil, da so ZDA po vztrajnih diplomatskih prizadevanjih več partnerjev (predvsem Pakistana, Katarja, Saudove Arabije in Turčije) na pragu sklenitve mirovnega sporazuma z Iranom. Kot že večkrat doslej, je Trump ponovno izjavil, da je Hormuška ožina spet odprta za ves promet, brez nobenih dajatev in na koncu svojega e-sporočila zapisal ‘naj nafta zopet teče’.

Tudi vrh Evropske komisije je pozdravil ta napovedani sporazum, ki naj bi bil dosežen med ZDA in Iranom. »Prednostna naloga je zdaj njegova hitra in popolna izvedba s strani vseh strani. Ta sporazum bi moral omogočiti takojšnje ponovno odprtje Hormuške ožine. Svoboda plovbe mora biti ponovno vzpostavljena brez ‘cestnin’. To je bistveno za regionalno stabilnost in za svetovno gospodarstvo,« je izjavila predsednica Komisije EU Ursula Von der Leyen.

Dodala je, da bo moral Iran končati iranske jedrske in balistične programe, potem pa je zaključila, da Bližnjem vzhodu ne more biti miru, dokler ne bo tudi miru v Libanonu. EU pa se je iz trenutne situacije že naučila, da bo morala dodatno diverzificirati dobavne poti in razviti alternativne uvozno-izvozne koridorje, da se izogne morebitnim novim nepričakovanim zaporam Hormuške ožine.

Predsednica Komisije EU je napovedala, da bo o tem govora tudi na tridnevnem srečanju skupine G7 in EU s partnerji iz Zaliva in s širšega Bližnjega vzhoda, ki se je danes začel v francoskem Evianu. V neposredni bližini, oz. na švicarski strani Ženevskega jezera pa naj bi v petek podpisali sporazum med Iranom in ZDA. Sporazum naj bi poleg odprtja Hormuza predvideval predvsem 60 dnevni rok za pogajanja o ostalih odprtih vprašanjih.

Največja razhajanja med Američani in Iranci so glede predaje iranskega obogatenega urana in iranske proizvodnje atomske energije, glede odmrznitve zaplenjenih iranskih finančnih sredstev in glede dogajanja v Libanonu. Tam se Izrael in pro-iranska milica Hezbolah občasno še najprej spopadata. Hezbolah pa enako kot najbolj nepopustljive frakcije iranskega režima ne misli skleniti nobenega sporazuma s sovražniki.

V Iranu so takoj po razglasitvi namere o podpisu sporazuma z ZDA izbruhnili tudi množični protesti skrajnih frakcij režima proti ‘domačim izdajalcem’, ki se karkoli dogovarjajo s smrtnimi sovražniki iranske države iz Amerike in Izraela. Tudi Izrael pa seveda ne bo popustil niti za ped, dokler ne bo povsem prepričan, da mu ne grozi več nobena nevarnost.

Tako je najbrž še vedno večja možnost, da mirovna pogajanja na koncu znova propadejo, kot pa, da nekako le uspejo.