Zrušenje avtocestnega mosta v Genovi je tudi zaradi številnih smrtnih žrtev močno pretreslo italijansko javnost. Sedaj na površje prihajajo podrobnosti o zakulisju nesreče, pred katero so nakateri svarili že pred leti. Sama nesreča pa je ves svet ponovno opozorila na negativne posledice privatizacij državnih služb in črno plat neusmiljenega lova na dobiček.

Zaradi porušenega mostu so morali izseliti več kot 600 ljudi, zaradi obvozov pa nastajajo prometni zamaški (foto: talkradio.co.uk)

 

Zgodba se začenja v 60. letih prejšnega stoletja, ko so v zaledju Genove zgradili po tedanjih standardih sodoben avtocestni most in ga po arhitektu poimenovali Morandi. Kasneje pa se je izkazalo, da uprabljena tehnologija le ni bila najboljša. Temeljila je namreč na domnevni neuničljivosti armiranega betona, za katerega se je kmalu izkazalo, da je vse prej kot neuničljiv.

Zgoščenin promet po eni najbolj obremenjenih cest industrijsko razvitega severa Italije je namreč povzročal vibracije, slednje pa mikrorazpoke, po katerih sta zrak in vlaga prodirala v notranjost betona. Zaradi vsega naštetega je vzdržljivost matrialov celotne konstrukcije postala vprašljiva in tudi na mostu Morandi je bilo potrebno začeti z vzdrževalnimi deli.

Medtem pa je italijanska država privatizirala družbo, ki je skrbela za avtoceste, oziroma je začela deliti koncesije za vzdrževanje. Takšna privatizacija pa iima običajno za posledico, da se sredstva za vzdrževanje objektov hitro zmanjšajo. Nekaj podobnega se je v Angliji zgodilo ob rivatizaciji želežniške mreže. Dokler je (vso obdobje po drugi svetovni vojni do leta 1994) za britanske železnice skrbela država, sta bila varnost in vzdrževanje na visoki ravni. Ko pa so proge prešle v zasebne roke, pa so se začele vrstiti nesreče. 

Zasebne lastnike zanima predvsem dobiček, ne pa zdravje in varnost državljanov. “Redno smo vzdrževali most  in vse delali po predpisih,” sedaj trdijo odgovorni družbe, a jim nihče ne verjame. Nekateri v Genovi omenjajo tudi klasično infiltracijo mafije, ki si poskusi prilastiti dela na praktično vsaki večji infrastrukturi v Italiji. Potem se dela vlečejo in stroški naraščajo, uporabljajo se nekakovostni materiali, inšpekcije pa na koncu ne najdejo nič spornega.

Tako deluje ‘biznis’ v Italiji že dolga desetletja. Zgodbo o mostu Morandi pa je dodatno zapletlo stališče danes v Italiji vladajoče stranke 5 zvezd (njen ustanovitelj Beppe Grillo je doma prav iz Genove), ki je zaradi nasprotovanja dela krajanov in zaradi bojazni pred astronomsko dragim novim projektom že dlje časa nasprotovala izgradnji nove obvoznice v zaledju najpomembnejšega italijanskega pristanišča.  

Že pred rojstvom stranke 5 zved tem so leta 2012 v mestnem Genove svetu začeli razpravo o izgradnji nove prometne povezave in še leta 2016 so nekateri opozarjali, da bi bilo ceneje podreti most Morandi ter na njegovem mestu zgraditi drugega. A žal jih niso poslušali. Na tej točki pa se vsiljuje vzporednica z najbolj slavnim slovenskim avtocestnim mostom oz. viaduktom – Ravbarkomando.

Črna luknja, v katero DARS vsako leto zmeče lep kupček davkoplačevalskega denarja, ima zaradi staranja materialov in povečanega prometa prometa namreč zelo podobne zdravstvene težave kot jih je imel most Morandi. Beton poka, železna konstrukcija rjavi, materiali popuščajo. Tudi za viadukt Ravbarkomando nekateri strokovnjaki trdijo, da bi ga bilo bolje (in obenem bolj poceni) podreti ter nato zgraditi novega.

Slovenski uporabniki avotocest, ki se okrog Ravbarkomande vsako leto znova in znova dolgih šest mesecev – od začetka pomladi do konca jeseni – borijo s kolonami, zamudami, lastnimi živci in s prometnimi nesrečami (katere se dogajajo redno ob zgostitvah prometa prav v neposredni bližini viadukta), močno upajo, da se bo v kratkem kaj spremnilo.

V Genovi so medtem našteli 39 mrtvih, italijanski premier Conte pa je v mestu razgasil izredno stanje za dobo enega leta. Prav tako naj bi družbi, ki je upravljala z mostom, odvzeli koncesijo. Pojavlja pa se vprašanje, koliko avtocestnih objektov v Italiji je v podobno slabem stanju, kot je bil most Morandi. V zadnjih petih letih letih naj bi se namreč ‘na škornju’ zrušilo že pet mostov, predstavniki vlade pa so včeraj trdili, da je dotrajanih cestnih objektov po državi kar 300 in da jiih bodo sistematično pregledali.

A Italija ni osamljen primer. V ZDA se je v zadnjih 50 letih porušilo 47 mostov, po poročanju medijev ob zadnji nesreči aprila na Floridi pa naj bi bilo danes kar 30 % ameriških mostov že dotrajanih in zato nevarnih.