Uroša Lipuščka slovenski javnosti ni potrebno posebej predstavljati. Je namreč dolgoletni novinar, publicist in politolog, ki je bil med svojo kariero na primer tudi dopisnik RTV Slovenija iz New Yorka. Velja za strokovnjaka za islam in za Iran, zadnja leta pa je zelo kritičen do politike, ki jo EU in Zahod vodita glede rusko-ukrajinske vojne.

Uroš Lipušček (foto: FB Uroš Lipušček)

Pred kratkim ste javno objavili svoje razmišljanje o tem, kako se Evropa očitno pripravlja za novo vojno proti Rusiji. Navedli ste izjavo nemškega ministra za obrambo Borisa Pistoriusa, da bi lahko Rusija lahko že naslednje leto odločila za napad na nekatere najbolj izpostavljene države Nata, najkasneje pa do leta 2028. Spopadi v Ukrajini se kljub vsem sedanjim pogajanjem torej ne bodo prav kmalu zaključili?

 »Mislim, da se mora vojna v Ukrajini enkrat le končati. Na žalost se očitno ne bo končala s pogajanji, zato ker Evropa očitno nasprotuje pogajanjem in se pripravlja na vojno z Rusijo. Poleg tega je Zelenski sedaj dobil od EU 90 milijard evrov, da bo lahko to vojno nadaljeval še dve leti. Vprašanje pa je, ali je Ukrajina po človeški, materialni in logistični plati sposobna nadaljevati to vojno.

Kot sedaj zgleda, bo prišlo do vojaške rešitve, kar pomeni, da bodo Rusi zavzeli tisto, kar želijo. Potem pa bo verjetno prišlo do nekega zamrznjenega konflikta, ker po eni s strani Rusi ne bodo odstopili od tega, kar bodo zavzeli, Ukrajinci pa ne bodo priznali dejstva, da je Rusija v svoji ustavi implementirala štiri pokrajine Ukrajine v svojo federacijo. Mislim, da obstajajo vsi znaki, da se bo politična nestabilnost nadaljevala.

Ni izključeno, da bo kasneje na tem območju ob zahodni podpori prišlo tudi do gverilskega vojskovanja in terorističnih akcij. V tem trenutku ni veliko možnosti, da bi v Evropi v naslednjih letih res zavladal mir, ampak bo prišlo do enega težkega položaja ‘ne vojne, ne miru’.«

Visoka predstavnica EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Estonka Kaja Kallas je pred kratkim izjavila, ”če pade Donbas, pade vsa Ukrajina in potem so v nevarnosti tudi druge regije”. Zgodovina nas uči, kakšni so bili in kakšni so še danes odnosi med Estonci in Rusi, ampak koliko resnice je v njenih trditvah, da je EU res v takšni nevarnosti?

»Mislim, da je Kaja Kallas ena najhujših vojnih hujskačic, ona je v veliki meri tudi kriva, da se ta vojna nadaljuje in da ne pride do nobene diplomatske rešitve. Seveda, Estonija ima težke izkušnje zgodovine z Rusijo, oziroma s Sovjetsko zvezo, čeprav je potrebno poudariti, da so Baltske države izstopile iz Sovjetske zveze še pred njenim razpadom, ruska Duma jim je dovolila odhod iz države. Danes ni videti nobenih znakov, da bi Rusija poskusila dobiti Estonijo, Litvo in Latvijo nazaj pod svoje okrilje.

Dejstvo je tudi, da v Estoniji živi precejšnja ruska manjšina, ki pa so ji Estonci odvzeli večino pravic. Če Balti hočejo imeti mir, potem bodo prisiljeni spoštovati človekove pravic tudi glede ruske manjšine. In še nekaj. EU si je v svojo ustavo zapisala absolutno spoštovanje človekovih pravic, miži pa pred dejstvom, da vse tri Baltske države ruskim manjšinam na svojih ozemljih ne dajejo veliko pravic. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Ukrajini, zaradi tega je med drugim tudi prišlo do te vojne.

Estonci imajo veliko za pomesti pred svojim pragom in nobeno zaostrovanje ne bo pripeljalo do stabilnosti in miru na Baltiku. Kaja Kalas je predstavnica najhujšega estonskega šovinizma. Znano je, kako je v Estoniji med drugo svetovno vojno delovala močno pro-nacistično gibanje, ki je imelo tudi svoje SS enote. Kot kaže, se danes te revanšistične sile znova vračajo na površje.«

No, omenili ste estonske esesovce, kaj pa glede ukrajinske SS divizije Galicija, ki je drugo svetovno vojno končala prav na slovenskem ozemlju?

»Najprej moram reči, da sem presenečen, kako naši uradni politiki nekritično hodijo v Ukrajino in tam govorijo ‘slava Ukrajini’, ker je to njihov nekdanji nacistični pozdrav – kot če bi na obisku Hrvaške pozdravljali z ustaškim ‘Za dom spremni’. Pozabili so tudi na dejstvo, da je bila 14. SS divizija ‘Galicija’ sestavljena iz ukrajinskih prostovoljcev, februarja 1945 pa je bila premaknjena na območje Slovenije, točneje na področje primorske Trnovske planote, da bi branila mejo oziroma umik nemške vojske iz Italije proti Nemčiji.

Tam so Ukrajinci počeli grozne zločine, potem pa so se poskusili umakniti v Avstrijo, a jih je prve dni maja pričakala Bračičeva brigada in jih večino uničila. Le večer pred tem, ko so zapustili Slovenijo, pa so enega komaj 14-letnega partizanskega kurirčka živega vrgli v ogenj. Toliko o tem, v kakšnem spominu so ostali. In še to, del tistih Ukrajincev, ki so se uspeli živi prebiti do Avstrije, se je nato naselil v Kanadi. Pred dvema letoma, ko je Zelenski obiskal kanadski parlament, se je tam tudi srečal z enim teh preživelih, kar je bila za kanadske oblasti ena velika sramota.«

Vrnimo se k vojni v Ukrajini. Po premikih frontnih črt sodeč Rusi vojno v Ukrajini zmagujejo, saj nenehno osvajajo nova ozemlja. Vseeno pa se po poročanju zahodnih medijev in po obnašanju politikov zdi, kot da sta Ukrajina in EU tisti, ki zmagujeta, saj pred vsakimi pogajanji postavljata svoje pogoje za premirje in ‘pravično’ končanje vojne. Zakaj je temu tako in zakaj nihče ne omenja ruskih zahtev, čeprav so vsaj nekatere precej preproste?

»Takoj, ko se je začela vojna, je EU uvedla cenzuro vseh medijev s področja Rusije, pa čeprav EU z Rusijo ni v vojni. Danes smo zato zelo enostransko obveščeni o tem, kaj se dogaja na fronti. Na začetku spopadov so še v času Bidnove administracije v ZDA uvedli celo neke vrste cenzurni organ, skozi katerega so šle vse novice iz Ukrajine. Vendar je bil nato pritisk novinarskih hiš premočan in so ga ukinili. Kar se tiče EU, pa danes še vedno velja nekaj podobnega in seveda EU pripravlja tudi ustrezne zakone, da bi cenzuro ‘ovili’ v zakon o boju proti ruski propagandi.

Poleg tega naj bi ustanovili en centralni cenzurni organ EU, da bi vzpostavili ‘demokratični nadzor’. Že danes se v EU odločno nastopa proti vsem tistim neodvisnim hišam in tistim novinarjem, ki imajo drugačno stališče od uradnega evropskega glede vojne v Ukrajini. Podobno se dogaja tudi glede Gaze – novinarje, ki podpirajo Palestince, v Veliki Britaniji, Franciji in Nemčiji celo zapirajo. Toliko o demokraciji in svobodi govora v Evropi.

Pred dnevi smo bili ponovno priče novemu flagrantnemu kršenju svobode javnega izražanja, ko je svet Evrope, v katerem je takrat sedela tudi naša zunanja ministrica, odobril sankcije proti novim 17 posameznikom, češ da se ukvarjajo s pro-rusko propagando. Te sankcije pomenijo, da ti ukinejo račune, prepovejo potovanja in spravijo človeka na rob preživetja.

To pa je hudo kršenje določil Lizbonske pogodbe, zato ker je v tem primeru izvršna oblast, prav Kaja Kallas je to v imenu Komisije EU predlagala Svetu EU, prekršila načelo sodnih oblasti – v demokracijah te lahko kaznuje le sodna oblast, sodišča, na osnovi dokazov, da si nekaj zagrešil. Nato te sodišče kaznuje, kazen pa mora biti časovno omejena in mora obstajati tudi možnost pritožbe.

V tem primeru sankcij pa ni sodišč in pritožba niti ni možna. Gre za najbolj grobo kršenje človekovih pravic državljanov in očitno se nam vsem slabo, saj gre za uvajanje diktatorskega sistema. Moram priznati, da sem bil močno presenečen in razočaran nad mediji v Sloveniji, da se o tem praktično nič ne piše, kot da se nič ni zgodilo. In še bolj nad našimi slovenskimi politiki ure, ki podpirajo in popisujejo protizakonite ukrepe, ki pomenijo postopno uvajanje diktature v EU.«

Kaja Kallas med oktobrskim obiskom Ukrajine (foto: FB Kaja Kallas)

Zakaj pa po vašem mnenju Ukrajinci niso sprejeli mirovnega načrta, o katerem so se spomladi leta 2023 z Rusi pogajali v Turčiji in kakšno vlogo je pri tem odigral tedanji britanski premier Boris Johnson? 

»Tedaj je bil mirovni sporazum že parafiran in tik pred podpisom, a je nato Bidnova ameriška administracija to preprečila in v Kijev poslala britanski premier Boris Johnson. Če bi tedaj podpisali, bi bila Ukrajina danes celovita država, ne bi bilo vojne, ne bi bilo 2 milijona mrtvih in vse te štiri ukrajinske regije, ki so jih Rusi prek ustave vključili v svojo federacijo, bi bile še v okviru Ukrajine. Izjema bi bil le Krim, kjer pa naj bi v naslednjih 15 letih izpeljali nov mednarodni referendum.

Dejstvo je, da Ukrajina nima sposobnega vodstva, da nima vodstva ‘s hrbtenico’. Sicer to ni edina država v Evropi, ki ima takšen problem. Toda, če bi tedaj vztrajali pri tem, kar so se z Rusi že dogovorili, bi bil danes v Evropi mir. Toda to Američanom ni ustrezalo, zato ker je tedanji sekretar za obrambo Austin izjavil, da oni ne branijo le suverenosti in meja Ukrajine, ampak je njihov cilj tudi ta, da se Rusija ne bi nikoli več spustila v kakšno podobno operacijo – torej, da bi ji odvzeli status velesile, da bi jo vojaško porazili in jo na koncu razdelili na več teritorialnih enot.

Ukrajina je le prostor, kjer se ta konflikt dogaja, v ozadju pa so veliki ekonomski interesi. Že Ukrajina je glede naravnih virov bogata država, Rusija pa je največja država na svetu in najbogatejša na svetu z nahajališči nafte, plina, redkih kovin… Če bi razbili Rusijo, bi lahko Zahod v stilu svoje dosedanje hegemonije nadaljeval s prevlado v svetu. Zato Ukrajinci žal danes plačujejo izredno hudo ceno za neke tuje interese, za interese zahodnega kapitala, da bi nadzoroval ruske resurse in bi Zahod ostal kot najpomembnejši gospodarski hegemon. Mislim, da je to bistvo vojne v Ukrajini.

Še to – ukrajinski predsednik Zelenski, ki že 2 leti formalno ni več predsednik, sploh nikoli ne bi postal predsednik, če ne bi med svojo predsedniško kampanjo zagovarjal mir in trdil, da bo uredil odnose z Rusijo. Zato so zanj glasovali tudi ukrajinski Rusi. Potem, ko je postal predsednik, pa je očitno pod pritiskom skrajnih neonacističnih sil, ki so v Ukrajini zelo močne, spremenil mnenje in se odločil za vojno.«

Mimogrede, ali sploh lahko Ukrajina dobi vojno proti sovražniku, ki ima več vojakov, več orožja, več municije in skoraj popolno premoč v zraku, poleg tega pa tudi naravno-geografske značilnosti pokrajine, kjer je zelo malo gozdov, niso preveč ugodne za ukrajinsko vojsko?

»Zahod je ocenil, da je ruska vojska slabo pripravljena, medtem ko je sam šolal ukrajinske sile in jih dobro oborožil. Mislili so, da bo ruska vojska pokleknila, ko se bo zares začela vojna, da bo v Moskvi prišlo do državnega udara in bo tam prišel na oblast kakšen pro-zahodni politik. A so se pri teh ocenah ušteli.  Mislili so, da bodo Rusijo premagali, da je ruski režim trhel, da bodo prišli do naravnih bogastev, ki sem jih prej omenil.

Glavni cilj vsega, kar se dogaja, pa je najbrž Kitajska. Če bi razbili Rusijo, bi se hkrati prikradli za hrbet Kitajski. Kitajska je po vseh ocenah zahodnih analitikov edina država, ki ogroža finančni, vojaški in politični monopol Zahoda. Če bi padel Putinov režim, bi to bistveno oslabilo položaj Kitajske. En od dejavnikov vojne v Ukrajini pa je tudi ta, da NATO pakt tam preizkuša svoja nova orožja.«

EU se danes zgraža, ker Rusija z orožjem spreminja državne meje. Ko se je prebivalstvo Kosova borilo za svojo močno želeno svobodo, mu je zveza NATO leta 1999 pomagala priti do neodvisnosti, a je pri tem dejansko spremenila meje Jugoslavije. Kakšna je razlika med tema dvema primeroma?

»Evropa je v primeru Kosova pokazala vso svojo dvoličnost. Albanci so bili še posebej v času Miloševićevega režima močno zatirani, to je potrebno priznat. Vseeno pa se je tudi brez referenduma dovolilo, da Kosovo postane država. Američani so tam postavili Bond Steel –svoje največje oporišče izven Nemčije v vsej Evropi. Kar pa zadeva Krim, je bilo to rusko ozemlje, ki ga je nekdanji predsednik Sovjetske zveze Nikita Hruščov, ki je bil po narodnosti Ukrajinec, kar priključil v Ukrajinsko Sovjetsko Socialistično Republiko.

Kljub temu, da so Rusi po zasedbi Krima tam leta 2014 izpeljali referendum, kjer so prebivalci z velikansko večino izglasovali priključitev Rusiji, seveda Zahod tega ni sprejel. Kosovo ima lahko svojo državo brez referenduma, Krim z večinsko ruskim prebivalstvom pa nima pravice, da bi se priključil ruski federaciji. Danes žal ne vladajo več mednarodna pravila in mednarodno pravo, ampak vlada moč, oziroma zakon močnejšega.«

Moramo omeniti še en ekonomski vidik vojne v Ukrajini. Mnogi zahodni proizvajalci orožja in vojaške opreme letos beležijo rekordne dobičke, z načrtovano militarizacijo EU v naslednjih letih pa naj bi tudi države članice zagnale nov ekonomski ciklus rasti. Kaj pravite o tej vojni ekonomiji?

»Ekonomija ZDA žal v veliki meri temelji na vojni ekonomiji in izvozu orožja. Pred kratkim se prebral podatek, da se je vrednost delnic ameriške oborožitvene industrije v letu 2025 povečala za trikrat. Američanom po tej plati ustreza nadaljevanje vojne, saj orožje ne poklanjajo, ampak ga prodajajo. Tudi mi v Sloveniji smo dali 43 milijonov evrov, da je lahko Ukrajina kupila rakete.

Vojaška industrija danes cveti in tudi Evropa se nagiba v smer militarizma, namesto da bi tekmovala v miroljubnih raziskavah glede novih tehnologij, bomo začeli spet izdelovati tanke. Tako se bo dodatno znižal življenjski standard Evropejcev, na račun tega, da bodo lahko ameriška, nemška, francoska in ostala orožarska podjetja več zaslužila.«

Kaj pa glede serije korupcijskih škandalov, v katerih so se letos znašli tesen sodelavec predsednika Volodimirja Zelenskega Timur Mindich, vodja predsedniškega urada Andriy Yermak, minister za pravosodje Herman Haluščenko, bivši obrambni minister Rustem Umerov in nekdanji podpredsednik vlade Oleksij Černišov. Kaj to pomeni za Ukrajino in za EU?

»Ukrajina je najbolj korumpirana država na svetu. To Američani, ki so v to vpleteni, to dobro vedo že od vsega začetka. Žal je bil v to korupcijo vpleten tudi ameriški predsednik Joe Biden oziroma njegov sin Hunter. Ameriški mediji so najprej govorili o 150 milijonih dolarjev, nato o 500 milijonih, danes pa pravijo, da se je po raznih kanalih ‘izgubilo’ približno 40 odstotkov vsega denarja, ki so ga poslali v to državo.

Če danes pogledate avtomobile Ukrajincev, pa ne tiste, ki jih vidimo na slovenskih cestah, saj so ti še sprejemljivi, ampak na primer tiste, ki vozijo po Monaku, so to sami najdražji avtomobili in tako so verjetno šle milijarde in milijarde. Plačali pa so jih ameriški in evropski davkoplačevalci, torej tudi slovenski. Politika pa tega očitno ne vidi.

Tudi naša znanja ministrica je bila že šestkrat v Ukrajini, tam se rokuje in objema z ukrajinskimi politiki, ki so najbrž vsi od prvega do zadnjega vpleteni v korupcijo. Sam res sočustvujem z ukrajinskim narodom, ki vse to trpi. Medtem pa celo poveljniki ukrajinskih vojaških enot prikrivajo dejanske izgube vojakov, da še naprej dobivajo plače zanje. Skratka, Ukrajina je država, ki temelji na korupciji.«

Ker sami živimo v EU in je spoštovanje prava ena temeljnih vrednot EU, kam sodijo ukrajinska razstrelitev rusko-nemškega plinovoda Severni tok in nedavni napadi ukrajinskih brezpilotnih plovil oz. ‘morskih dronov’ na civilne tovorne ladje, čeprav so slednje v sklopu ruske flote komercialne flote ‘v senci’? Gre za upravičene vojne cilje ali za piratstvo?

»Cilj upravičuje sredstva. Ukrajinci bodo uporabili vse možnosti, da bi Ruse prizadeli. Vendar pa te akcije dokazujejo, da Ukrajina izgublja vojno. Če bi jo dobivala, se s takšnimi napadi ne bi ubadala. Ukrajinci hočejo le to, da Zahodu dokažejo, kako so še vedno sposobni nudit odpor Rusom – zato, da bi dobili še več denarja.«

Zadnje vprašanje je povezano s koncem koledarskega leta 2025. Kaj pričakujete glede globalnega dogajanja v letu 2026?

»Upam, da so instinkti preživetja med ljudmi in tudi med politiki tako močni, da ne bodo dopustili, da bi stvari ušle izpod kontrole. Glede Ukrajine upam, da bo na neki točki le prišlo do bolj resnih pogajanj. Mislim pa, da s sedanjim ukrajinskim vodstvom to ni možno, da mora najprej pasti to vodstvo in skorumpirani Zelenski, nato pa se bodo stvari razpletle tudi v Moskvi.

Miru v letu 2026 najbrž še ne bo, nisem prepričan, da se bo vojna končala. V najboljšem primeru lahko računamo na nekakšen zamrznjen konflikt, kar pa pomeni nadaljevanje politične nestabilnosti v Evropi in s tem tudi gospodarsko nazadovanje celotne EU.«

Gospod Lipušček, hvala vam za ta pogovor. Vam, vašim bližnjim in kar vsem ljudem po svetu pa želimo zvrhan koš miru in sreče v letu 2026!

Ukrajinski vojak opazuje razdejanje po ruskem napadu (foto: multimedia.europarl.europa.eu)