V Portorožu živeči Slavko Franca je nekdanji pomorščak, ki je en največjih fanov skupine Rolling Stones na vsem svetu. Doma ima toliko posnetkov, fotografij, majic in drugih spominkov, da je že pred leti odprl lasten muzej. Poleg tega je pri popestritvi portoroške turistične ponudbe pomagal tudi prek zagona lokala Rock’n’roll Circus in za nameček je na stara leta postal še pravcati FB antropolog…

Najprej prisrčno pozdravljeni. Nahajava se pri vas doma, blizu vhoda v vaš muzej Rolling Stonesov. Slavna glasbena skupina obstaja že od leta 1962, vi pa ste prvo njihovo ploščo kupili pred natanko 60 leti, torej leta 1964. Kdo bi si tedaj mislil, da boste imeli nekega dne doma toliko spominkov te skupine, da boste lahko odprli kar muzej?

“Spominke sem začel zbirat, ko sem kupil to njihovo prvo veliko ploščo – ‘longplay-ko’. Seveda takrat nisem imel namena, da bi začel ustvarjati zbirko. Tedaj so obstajali predvsem Beatlesi in Rolling Stonesi, pa seveda tudi druge skupine, a jaz sem se pač odločil za Stonese in počasi sem začel kupovati njihove plošče. Še posebej kasneje, ko sem bil na ladji, sem jih kupoval v ZDA in Angliji. Ko sem mislil, da imam že prav vse njihove plošče, pa sem ugotovil, da jih imam najbrž le tretjino.

Takrat ni bilo veliko informacij, ni bilo kot danes, ko lahko nekaj že poslušaš prek spleta dve minuti po izidu… Šele ko sem našel knjigo s kompletno diskografijo Rolling Stonesov, sem komaj ugotovil, kaj vse mi dejansko manjka. V tistih časih so namreč izdali eno ploščo za angleški trg, nekaj drugega za ameriški trg in spet nekoliko drugačno zadevo za japonski trg.

Potem so tu britanski kompilacijski albumi, ki so drugačni od ameriških kompilacijskih albumov Rolling Stonesov. Glasba je bila pretežno enaka, a je bil ovitek drugačen, drugačna je bila izdaja in namen se je razlikoval. Pozneje sem vse manjkajoče nabavil in sicer po pojavu e-baya.”

Danes imate torej vse zvočne posnetke, vse pesmi Rolling Stonesov na velikih in malih ploščah, na kasetah in na CD-jih. Koliko je skupno tega, o kakšnem številu pravzaprav govoriva?

“Ma kdo ve, hudič, koliko je tega… Dve steni s polnimi policami. Moral bi it preštet. Sicer je vse lepo zloženo in bi tudi hitro preštel, a imam ogromno drugega dela in si res ne razbijam glavo s temi številkami.”

Kaj pa glede muzeja – ali ne bi ta vaša ogromna zbirka sodila kam v center Portoroža?

“Kar se tiče muzeja, sem že velikokrat razmišljal o tem, da bi bila ta zbirka prestavljena nekam, kjer bi bila dostopna več ljudem. Najprimernejši bi bil Koper, ker je tam največ obiska, tudi s križark. V Portorožu so danes turisti, ki predvsem čepijo v hotelih. Portorož je zvečer takorekoč prazen. Vse se je spremenilo, pa ne zaradi Covida, ampak že precej pred tem. V Portorožu je danes povsem druga struktura gostov, kot je bila nekoč.

Danes ni več toliko Nemcev, Angležev, Nizozemcev, Belgijcev, Dancev, ki so nekoč prevladovali. Prav tako ni več ogromno mladine, ki je šla zvečer ven in napolnila lokale, klube, terase…. Obiskovalci so danes pretežno iz držav nekdanjega vzhodnega bloka, ki so očitno zadovoljni v hotelih in še v morje gredo redko. Kar se tiče muzeja, pa piranska občina ni več lastnica prav veliko primernih objektov v Portorožu. Morda bi prišli v poštev nekdanji skladišči soli, predvsem Monfort, ki je malce manjši.

Pa tudi tam je vprašanje, kako bi bilo z obiskom, ker je predvsem pozimi vse precej mrtvo. Po mojem bi bil Koper še najbolj primeren… tudi zaradi 80 potniških ladij, ki na leto obiščejo mesto. Predstavljam si nekaj podobnega, kot je koprski Tomosov muzej. Pred časom sem celo zaradi tega opazoval prostore na koprski Mudi, tamkajšnje bivše trgovine. Vsekakor pa bi moral biti muzej na lokaciji, kjer gre mimo veliko ljudi.”

Kako pa je danes z obiskom vašega muzeja tu v Luciji? Obstaja urnik, se obiskovalci predhodno najavljajo, ali vam kar nenadoma potrkajo na vrsta?

“Trenutno je muzej še zaprt, ker sem imel v zadnjih mesecih kar resne težave z zdravjem. Vseeno pa se včasih pojavijo kakšni Nizozemci in flamski Belgijci, saj v enem njihovih turističnih vodnikov piše, da je moj muzej največja atrakcija Portoroža. Včasih pa pridejo res ob napačnem času – na primer sredi poletja ob 13. uri, ko je zunaj 39 stopinj Celzija, peš vse iz Portoroža do sem, po klancu gor, seveda povsem mokri…

Če pa se kdo najavi, je vse skupaj lažje, saj se dogovorimo za uro obiska. Moram pa priznati, da si nisem nikoli mislil, da bo imeti muzej doma včasih prav nerodno. Zgodi se namreč, da pride obisk prav medtem, ko kaj delam doma ali na vrtu in sem umazan, pa moram vse pustit in se posvetit obiskovalcem…”

Ali vam je iz tega morja vaših osebnih spominkov skupine Rolling Stones kateri bolj pri srcu od ostalih?

“Imam res ogromno zanimivih stvari, kaj pa mi je najbolj pri srcu? Morda majica, ki mi jo je prek brata Chrisa poslal Mick Jagger, pa tudi Chrisovo kitaro, ki mi jo je podaril in je sedaj razstavljena v portoroškem lokalu Rock’n’roll Circus. Naj poudarim, da moja zbirka ni nakupljena, moja zbirka je zbrana s srcem. Nekaj so mi podarili, večino stvari pa sem nabavil ali poslikal sam.”

Omenili ste Chrisa Jaggerja, s katerim sta velika prijatelja, Chris, ki je prav tako kot Mick glasbenik, pa je tudi zaigral na otvoritvi vašega muzeja leta 2013. Kako to, da svojega slavnega brata ni nikoli zvabil v Slovenijo?

“Chris je bil že sedemkrat v Portorožu in vsakič pride tudi k meni domov. Priznal pa mi je, da tudi on brata ne vidi prav veliko. Del muzeja pa je tudi namenjen Chrisu in njegovi diskografiji, med drugim sem vodil njegovo turnejo. No, imel sem idejo, da bi se slikal z obema naenkrat, a je to težko izvedljivo in mojemu prijatelju Chrisu res ne želim težit s tem.

Je pa Chris dejal, da ima rajši svoje življenje kot pa bratovo, saj on vsaj lahko živi normalno, medtem ko Mick ne more. Chris živi sicer v angleškem Sommersetu, Mick pa ima posesti v New Yorku, na Floridi, v Londonu, grad pri Parizu in prijatelje na Sicilji, kjer je na primer preživljal čas med pandemijo Covida.”

Rock’n’Roll Circus je ime malce manj znanega filma in precej bolj znanega albuma skupine Rolling Stones, od lani pa je tako poimenovan tudi lokal v središču Portoroža. Kako ste povezani s tem projektom?

“Rock’n’Roll Circus v Portorožu je nastal zaradi tega, ker je z zaprtjem lokala Kanela zamrla zgodba o rock’n’roll glasbi v mestu. Idejo sem imel že pred leti, a z bivšimi lokalnimi oblastmi tedaj nismo našli skupnega jezika, oziroma nikjer ni bilo prostora, da bi realiziral mojo idejo o klubu. Potem se je našel en redkih prostorov, ki niso v zasebni, ampak so še v občinski lasti in z mojim prijateljem Samom Markežičem sva se usedla ter se strinjala, da je v Portorožu že dovolj kalamarov in čevapčičev.

Iz gostilne Ošterija Porotorožanka smo umaknili hrano in lokal spremenili v glasbeni klub, kakršen naj bi se tudi spodobil za turistični kraj. Samo vodi lokal, on ga ima v najemu od krajevne skupnosti, jaz pa sem samo preselil del mojih spominkov dol in po domače povedano smo v enem dnevu kompletno opremili klub. Samo sedaj uspešno vodi zadevo že skoraj eno leto, kar se tiče programa in koncertov pa mu pomaga Anja Zupančič. “

Torej po ste po otvoritvi vašega muzeja realizirali že drugo dobro idejo za popestritev portoroške turistične ponudbe, oziroma ste sami pomagali kreirati drugačen koncept turistične ponudbe. Zanimivo, da pred tem ves portoroški turizem, lokalna politika in tudi stroka s fakultete Turistica ni prišla do teh idej, čeprav se veliko turističnih središč po svetu ponaša s podobnimi Hard Rock Caffeji?

“Dejansko so v Rock’n’Roll Circusu na sporedu tudi koncerti, ki jih v Hard Rock Caffejih običajno ni. Sicer so v Hard Rock Caffejih na višjem nivoju, ker imajo po stenah razstavljene nekatere dragocene originalne stvari glasbenikov in skupin. V Portorožu pa nismo kupovali nič. Vseeno imamo vse originalno – vse sem jaz pobiral naokrog po svetu in to je bil tudi moj edini pogoj, da moramo na stene kluba postaviti le originalne plakate in slike.”

Ker že dolgo živite v Portorožu, oziroma v Luciji in ste precej kritični do dogajanja na turistično-poslovni ravni, nas zanima vaše, kaj po vašem mnenju ni v redu na estinaciji Portorož-Piran, kaj bi se moralo spremeniti?  

“Že z Rock’n’Roll Circusom smo nekaj malega začeli spreminjat v Portorožu. Sicer so se mi eni, ne bom povedal kdo, tudi posmehovali, češ Franca bo zdaj sam rešil cel portoroški turizem. A jaz sem vsaj nekaj malega naredil, oni pa ne in bi jih moralo biti kar sram. Jaz že dolgo živim tu, dobro poznam razmere, tu sem doma… Tudi lokal Rikarda Frankarlija, Alaja, ki je letos pogorel, je bil zelo priljubljen med mladimi.

To je bil krasen prostor, sicer z drugačno glasbo, ki sem ga prav en dan pred požarom fotografiral, kot da bi vedel…Prej je mladina vsaj za konec tedna prihajala v Portorož, zdaj je Portorož postal depresiven. Sicer se Alaja že obnavlja, morda bo prihodnje leto spet bolje. Pozdravljam pa lepo potezo, da je Občina odkupila del teniških igrišč in jih povrnila v prvotna igrišča za košarko, rokomet, mali nogomet, tako da je sedaj tam vsega po malem. Deset igrišč za tenis je itak več kot dovolj.”

 Omenila bi lahko tudi večje koncerte na portoroškem teniškem stadionu, kot je bil nazadnje za letošnje Portoroške noči, če so se že v amfiteatru Avditorija v zadnjih 40 letih le redko odločali za nastope rock skupin. Vseeno pa nas bolj zanima, kaj menite o današnji glasbi, je morda preveč skomercializirana ali pa je pač le odsev sodobne družbe?

“Poslušam različne vrste glasbe, imam rad marsikaj, ne samo Rolling Stonese. Najraje poslušam britanski rock, a tudi zelo mlade in srednje stare bende, ne le bende moje generacije. Glasba gre dalje, mladina razmišlja drugače in tako je tudi prav. Če bi bil bližje, bi šel pogledat tudi koncert Taylor Swift. Bil sem že na 64 koncertih Rolling Stonesov, kjer je veliko hitov vedno istih, jaz pa res rad poslušam tudi kaj novega.”

Rolling Stonesi so prepotovali ves svet z letali, vi pa ste ga z ladjami. Kakšna je bila vaša kariera v trgovski mornarici?

“Pravzaprav sem tudi jaz veliko prepotoval z letali. Precej sem prepotoval, ko sem odhajal na zamenjave posadk na ladjah, kjer sem delal – v Brazilijo, Argentino, Kanado, ZDA in v Singapur. Nekajkrat pa sem tudi letel na koncerte Rolling Stonesov, na primer v Združene države Amerike, v Anglijo in na Kubo. Sicer sem bil zadnjih 30 let na ladjah upravitelj stroja, vso kariero pomorščaka pa sem preživel na ladjah tujih ladjarjev.

Na Splošni plovbi me v 60. letih niso hoteli vzet v službo, ker so rekli, da imam predolge lase… pa jih sploh nisem imel tako dolge kot danes, ampak sem bil postrižen ‘na pol ušesa’… Bilo je vsega – nevihte, problemi, zaustavljanja ladij… Sedaj, ko je minilo že 14 let, odkar ne plovem več, pa vsaj ne sanjam več o teh problemih, kar se mi je prej redno dogajalo. “

S tem se je tudi zaključil pogovor s Slavkom Franco, ki pa je na stara leta postal tudi pravcati FB antropolog, saj je skrbnik FB profila Koper kot nekoč, kjer se zbirajo stare fotografije mesta, ljudi, življenja in okoliških krajin – vse od Avstroogrske pa do modernih časov. Profil ima 13.400 članov, tudi ta obsežna fotografska zbirka pa bi sodila v kakšen muzej ali v antropološko akademsko sfero. A o tem kdaj drugič…