Nasilje v družini v Sloveniji pogosto ostaja skrito pred očmi javnosti. Po podatkih, ki jih povzema UMAR v Poročilu o razvoju 2026, je nasilje partnerja doživelo 27,9 odstotka žensk in 20,4 odstotka moških. Policija je leta 2025 sicer evidentirala manj kaznivih dejanj nasilja v družini kot v predhodnih dveh letih, vendar raziskave kažejo, da številne žrtve o nasilju nikoli ne spregovorijo s policijo. Kaj razkrivajo uradni podatki, zakaj žrtve odlašajo s prijavo in kako jim lahko država zagotovi zaščito?

Simbolična fotografija prikazuje kako nasilje v družini pogosto ostaja skrito pred očmi javnosti. (foto: Pars Sahin / Unsplash)

Nasilje v družini: Zakaj uradne evidence ne pokažejo celotne slike?

Ko policija posreduje zaradi nasilja v družini, je dogodek že dosegel pristojne institucije. Pred tem so lahko prisotne grožnje, poniževanje, omejevanje stikov ali nadzor nad denarjem, ki jih ljudje zunaj gospodinjstva težko opazijo. Policijska statistika zato ne zajame vseh izkušenj nasilja. Raziskave med prebivalstvom omogočajo širši vpogled, saj vključujejo tudi odgovore ljudi, ki se niso obrnili na pristojne organe.

Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je novembra 2025 predstavil podatke raziskovanja iz leta 2020. Med ženskami, starimi od 18 do 74 let, ki so bile kadar koli v partnerskem razmerju, jih je približno 28 odstotkov doživelo vsaj eno obliko nasilja intimnega partnerja. O psihičnem nasilju jih je poročalo približno 26 odstotkov, o fizičnem ali spolnem nasilju pa nekaj več kot 12 odstotkov. Deleži se prekrivajo, saj je posamezna ženska lahko doživela več oblik nasilja. Podatki se nanašajo na izkušnje v daljšem življenjskem obdobju in ne na število kaznivih dejanj v posameznem letu.

Kaj o nasilju v družini razkrivajo podatki za leto 2026?

Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) je 13. maja 2026 objavil Poročilo o razvoju 2026. Med vprašanji kakovosti življenja je obravnaval tudi nasilje v partnerskih in družinskih odnosih.

Razlika med ženskami in moškimi je posebej izrazita pri nasilju v družini. UMAR opozarja tudi, da ženske pogosteje poročajo o ponavljajočem se nasilju, telesnih poškodbah in psiholoških posledicah. Poročilo navaja še, da je policija leta 2025 evidentirala manj kaznivih dejanj nasilja v družini kot v letih 2023 in 2024. Med žrtvami je bilo še naprej več žensk kot moških.

Manj evidentiranih kaznivih dejanj samo po sebi še ne dokazuje, da se je zmanjšala tudi dejanska razširjenost nasilja. Za takšno oceno bi potrebovali primerljive podatke iz več virov in daljšega časovnega obdobja.

Zakaj številne žrtve nasilja nikoli ne prijavijo?

Prijava nasilja lahko za žrtev pomeni precej več kot obisk policijske postaje. Odprejo se vprašanja, kje bo živela, kako bo poskrbela za otroke, ali bo imela dostop do denarja in kako se bo odzval človek, ki ji je že grozil. Podatki SURS kažejo, da je skoraj 65 odstotkov žensk, ki so bile v življenju žrtve nasilja, svojo izkušnjo zaupalo bližnji osebi. Policiji jih je nasilje prijavilo 21 odstotkov. Podatka se nanašata na širše izkušnje nasilja, ne samo na nasilje v družini, zato iz njiju ni mogoče neposredno izračunati deleža neprijavljenih kaznivih dejanj družinskega nasilja.

Med pogovorom s prijateljico ali sorodnikom in uradno prijavo je lahko velika razlika. Žrtev morda potrebuje čas, varno nastanitev ali podporo, preden se odloči za postopek. Strah pred povračilnimi dejanji lahko takšno odločitev še dodatno oteži. Kako dolgotrajno je lahko nasilje v partnerskem odnosu, kaže še en podatek SURS. Pri skoraj polovici žensk, ki so doživele partnersko nasilje, je to trajalo več kot pet let. V tem času se lahko poglobijo finančna odvisnost, osamljenost in občutek, da iz odnosa ni mogoče oditi.

Prekinitev nasilnega odnosa lahko v določenih okoliščinah prinese dodatno nevarnost. Zato je pri načrtovanju odhoda smiselna pomoč strokovnih služb, ki skupaj z žrtvijo ocenijo tveganja in pripravijo varnostni načrt. Odgovornost za nasilje ostaja na strani povzročitelja. Pozna prijava, molk ali vrnitev v skupno gospodinjstvo te odgovornosti ne zmanjšujejo.

Psihično in ekonomsko nasilje: Ko ni vidnih poškodb

Nasilje ni omejeno na udarce. Lahko se kaže v grožnjah, poniževanju, zastraševanju in nadzoru, zaradi katerega človek postopoma izgublja možnost samostojnega odločanja. Zakon o preprečevanju nasilja v družini poleg fizičnega in spolnega nasilja prepoznava tudi psihično in ekonomsko nasilje, zanemarjanje ter zalezovanje. Pri psihičnem nasilju lahko povzročitelj nadzoruje komunikacijo, omejuje stike z bližnjimi ali ustvarja občutek stalnega strahu.

Ekonomsko nasilje lahko vključuje neupravičeno omejevanje dostopa do denarja, nadzor nad prihodki ali preprečevanje razpolaganja s premoženjem. Človek, ki nima dostopa do lastnih sredstev, težje poišče drugo stanovanje, organizira selitev ali poskrbi za osnovne potrebe. Takšne oblike nasilja se pogosto prepletajo. Grožnje lahko žrtev odvračajo od iskanja pomoči, finančna odvisnost pa ji otežuje odhod. Navzven lahko družina deluje povsem običajno, čeprav eden od njenih članov živi pod stalnim pritiskom.

Vsak prepir ali nesoglasje glede družinskih financ še ni nasilje. Razlika je v ravnanjih, s katerimi ena oseba drugo zastrašuje, podreja ali ji nedopustno omejuje pravice.

Otroci so lahko žrtve, tudi kadar nasilje ni usmerjeno neposredno vanje

Otrok lahko nasilje v družini doživlja tudi takrat, ko povzročitelj nikoli neposredno ne napade njega. Slovenska zakonodaja ga kot žrtev prepoznava tudi, če je prisoten pri nasilju nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja. Kako razširjene so takšne izkušnje, kaže raziskava SURS. Nekaj več kot 37 odstotkov žensk, zajetih v raziskavo, je navedlo, da so bile v otroštvu priča fizičnemu ali psihološkemu nasilju enega ali obeh staršev. To je nekoliko več od povprečja Evropske unije, ki je znašalo 34,6 odstotka.

Otroci lahko zaznavajo grožnje, strah odraslih, napetost in nenadne spremembe družinskega življenja. Čeprav ne razumejo vseh okoliščin, lahko takšno okolje vpliva na njihov občutek varnosti, spanje, koncentracijo in vedenje. Stiska se ne kaže pri vseh enako. Nekateri postanejo zadržani, drugi razdražljivi ali tesnobni. Posamezna sprememba vedenja sama po sebi še ni dokaz nasilja, lahko pa opozarja, da otrok potrebuje podporo.

Ob sumu nasilja nad otrokom ali njegove izpostavljenosti nasilju je treba obvestiti pristojne službe. Pri zaščiti sodelujejo policija, centri za socialno delo ter po potrebi zdravstvene in vzgojno-izobraževalne ustanove. Za otroka ni dovolj, da se posamezen nasilni dogodek konča. Potrebuje okolje, v katerem mu ni treba vsak dan ugibati, ali bo znova prišlo do groženj ali napada.

Kako država zaščiti žrtve in kaj se je spremenilo v zakonodaji?

Ko policija ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji, lahko povzročitelju nasilja izreče prepoved približevanja določeni osebi ali kraju. Ukrep sprva velja 48 ur. V 24 urah ga mora potrditi preiskovalni sodnik, ki ga lahko podaljša do 15 dni. Na zahtevo žrtve lahko sodnik prepoved podaljša do 60 dni. Če povzročitelj živi z žrtvijo, mora ob izreku ukrepa zapustiti skupno prebivališče in policiji izročiti ključe. Prepoved lahko zajema tudi nadlegovanje po telefonu ali drugih komunikacijskih sredstvih. Če povzročitelj ukrep krši, je treba o tem nemudoma obvestiti policijo.

Zaščita ni omejena na policijsko prepoved približevanja. Sodišče lahko po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini odredi tudi druge ukrepe, med drugim prepoved vstopa v stanovanje, približevanja delovnemu mestu, šoli ali drugim krajem, kjer se žrtev običajno zadržuje. Povzročitelju lahko prepove tudi navezovanje stikov, vključno s sporočili in posredovanjem prek drugih oseb. Takšni ukrepi lahko trajajo največ eno leto, na predlog žrtve pa jih je mogoče podaljšati.

Posebej pomembna je možnost, da skupno stanovanje zapusti povzročitelj in ne žrtev. Sodišče lahko odredi prepustitev stanovanja žrtvi v izključno uporabo. Trajanje takšnega ukrepa je odvisno tudi od lastništva in drugih zakonskih okoliščin. Za človeka, ki nima denarja za drugo nastanitev ali mora skrbeti za otroke, je lahko prav stanovanjsko vprašanje ena največjih ovir pri iskanju varnosti. Pri tem imajo pomembno vlogo centri za socialno delo. Žrtvi pomagajo pri oceni ogroženosti, pripravi načrta pomoči in urejanju nadaljnjih postopkov. Pod zakonskimi pogoji lahko žrtev pridobi tudi brezplačno pravno pomoč.

V letu 2026 so začele veljati še spremembe zakonodaje o javnem redu in miru. Med novostmi, o katerih so Dnevne Novice že poročale, je tudi strožja obravnava nasilja nad družinskimi člani. Pri tem je treba razlikovati med prekrški po zakonodaji o javnem redu in miru ter kaznivim dejanjem nasilja v družini po Kazenskem zakoniku. Za ogroženo osebo je bistveno, da ji ni treba čakati na konec kazenskega postopka, preden lahko dobi zaščito. Če obstaja nevarnost nadaljnjega nasilja in so izpolnjeni zakonski pogoji, lahko pristojni organi ukrepajo že prej.

Koliko primerov nasilja v družini dejansko ostane skritih?

Natančnega števila neprijavljenih primerov nasilja v družini v Sloveniji ne poznamo. Eden od razlogov je, da se nasilje lahko kaže v različnih oblikah, ki jih ni mogoče enako preprosto zaznati ali dokazovati. Pri nekaterih primerih žrtev pomoč poišče zaradi groženj ali psihičnega nasilja, pri drugih šele po fizičnem napadu. Obstajajo tudi okoliščine, ko nasilje opazijo sorodniki, sosedje, zdravstveni delavci ali zaposleni v šolah. Takrat je lahko prav odziv okolice odločilen za to, da pristojne službe izvedo za ogroženost.

Na najhujše posledice nasilja v bližnjih odnosih opozarjajo podatki o umorih žensk. Po podatkih Policije RS, ki jih je objavil SURS, je bilo med letoma 2014 in 2024 v Sloveniji umorjenih 67 žensk. V 50 primerih je bil povzročitelj bližnja oseba: 29 žensk je umoril sedanji ali nekdanji partner, 21 pa drug družinski član. Ti podatki zajemajo enajstletno obdobje in ne predstavljajo statistike za leto 2026. Prav tako vseh navedenih umorov ni mogoče samodejno pravno opredeliti kot kazniva dejanja nasilja v družini. Kljub temu opozarjajo na najhujše posledice nasilja v bližnjih odnosih.

Pri razumevanju skritega nasilja je pomembno tudi, kaj se zgodi po prvem opozorilu. Ali je žrtev dobila pomoč? Je povzročitelj spoštoval izrečene ukrepe? So pristojne službe pravočasno prepoznale povečano tveganje? Odgovori na ta vprašanja bi pokazali več kot zgolj primerjava letnega števila prijav. Za učinkovitejše preprečevanje nasilja je namreč pomembno spremljati tudi ponavljanje dejanj, kršitve zaščitnih ukrepov in dostopnost pomoči.

Kam po pomoč in kaj storiti ob nasilju v družini?

Ob neposredni nevarnosti je treba poklicati policijo na številko 113. Če je potrebna nujna medicinska pomoč, je na voljo 112. Ob prijavi je koristno čim natančneje povedati, kaj se dogaja, kje se nasilje izvaja, ali je kdo poškodovan in ali so prisotni otroci. Pomoč je mogoče poiskati tudi pri pristojnem centru za socialno delo. Tam žrtev dobi informacije o zaščitnih ukrepih, pravni pomoči in možnostih varne nastanitve. Če zaradi ogroženosti ne more ostati doma, ji lahko strokovne službe pomagajo pri iskanju prostora v kriznem centru, varni hiši ali zatočišču.

Brezplačni SOS telefon 080 11 55 deluje 24 ur na dan, vse dni v letu. Namenjen je podpori, svetovanju in informacijam o različnih oblikah nasilja. Otrokom in mladostnikom je na voljo tudi TOM telefon 116 111. Žrtev ima pravico do spremljevalca, ki ji lahko pomaga pri postopkih in nudi psihično oporo. Če mora iz stanovanja prevzeti nujne osebne stvari, lahko policijo zaprosi, da pri tem zagotovi varnost njej in njenemu spremljevalcu.

Pomembno vlogo imajo tudi ljudje, ki nasilje opazijo. Sorodniki, prijatelji, sodelavci in sosedje lahko ogroženi osebi prisluhnejo brez obsojanja ter ji pomagajo vzpostaviti stik s strokovnimi službami. Ob neposredni nevarnosti je treba obvestiti policijo, ob sumu nasilja nad otrokom pa pristojne institucije. Nasilje v družini ni samo vprašanje, koliko dogodkov je policija obravnavala v posameznem letu. Pomembno je tudi, ali pristojne službe pravočasno prepoznajo nevarnost, preprečijo nadaljnje napade in ljudem omogočijo varen umik iz nasilnega okolja.

Za zaprtimi vrati domov se lahko skrivajo stiske, ki jih nobena statistika ne more v celoti razkriti. Najpomembnejše vprašanje zato ni le, koliko nasilja ostane neprijavljenega, temveč tudi, ali bodo ljudje, ki potrebujejo pomoč, pravočasno slišani in zaščiteni.