Ko se je Jonathan pred skoraj dvema stoletjema izvalil iz jajca, je Charles Darwin potoval z ladjo Beagle, znanstveniki pa še niso vedeli, kakšno vlogo ima DNK pri dedovanju. Danes velikanska želva še vedno živi na atlantskem otoku Sveta Helena. Njena izjemna starost je raziskovalcem ponudila redko priložnost: preučiti, kaj se dogaja v celicah živali, ki je preživela skoraj dve stoletji. V njenem dednem zapisu so prepoznali zanimive genske različice, še posebej pa jih je pritegnilo, da so nekateri vzorci uravnavanja genov ostali presenetljivo dobro ohranjeni.

Velikanska želva kot simbol izjemne dolgoživosti. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Skoraj dve stoletji življenja in novo odkritje o staranju

Jonathan velja za najstarejšo znano živečo kopensko žival na svetu. Njegovo starost ocenjujejo na približno 194 let, saj naj bi se izvalil okoli leta 1832. Natančnega datuma rojstva ne poznamo, vendar zgodovinski podatki kažejo, da je bil že ob prihodu na Sveto Heleno odrasel.

Na otok so ga s Sejšelov pripeljali leta 1882. Od takrat prebiva na posestvu Plantation House, kjer stoji uradna rezidenca guvernerja britanskega čezmorskega ozemlja.

V času njegovega življenja so se zamenjale generacije ljudi, svet je doživel dve svetovni vojni, znanost pa je od prvih raziskav dedovanja napredovala do podrobnega preučevanja genomov. Jonathan je medtem ostal na istem otoku.

Prav njegova starost je raziskovalcem omogočila vpogled v nekaj, česar pri večini kopenskih živali ni mogoče preučevati: kako se določeni celični procesi spreminjajo skozi izjemno dolgo življenjsko obdobje.

V njegovi DNK prepoznali 287 zanimivih genskih različic

Raziskava, objavljena 7. oktobra 2026 v znanstveni reviji Science Advances, je ponudila nove podatke o Jonathanovi genetski in epigenetski zgradbi.

Raziskovalci so pri Jonathanu identificirali 287 posebnih genskih različic, povezanih s procesi, kot so popravljanje poškodb DNK, uravnavanje vnetja, delovanje inzulina in zaščita pred nenadzorovano rastjo celic.

Gre za procese, ki so pomembni skozi vse življenje. Celice morajo neprestano odpravljati poškodbe, zagotavljati energijo in se prilagajati spremembam v okolju. Ko se njihovo delovanje s staranjem spreminja, lahko to vpliva na zdravje celotnega organizma.

Odkritje pa še ne pomeni, da so znanstveniki našli 287 razlogov za Jonathanovo dolgoživost. Posamezne genske različice so lahko povezane z določenimi biološkimi funkcijami, ne da bi bilo dokazano, da neposredno vplivajo na življenjsko dobo.

Raziskovalce je zato poleg samega zaporedja DNK zanimalo še nekaj: kako so geni pri tako stari živali uravnavani.

Najbolj jih je presenetilo, kaj je v celicah ostalo ohranjeno

DNK vsebuje dedna navodila, vendar celice teh navodil ne uporabljajo vedno enako. Pri tem imajo pomembno vlogo epigenetski mehanizmi, ki vplivajo na delovanje genov, ne da bi spreminjali njihovo zaporedje.

Eden od takšnih mehanizmov je metilacija DNK. Gre za kemične oznake, ki sodelujejo pri uravnavanju genske aktivnosti. Njihovi vzorci se skozi življenje spreminjajo, zato jih znanstveniki preučujejo tudi v povezavi z biološkim staranjem.

Raziskovalci so pri Jonathanu zaznali številne epigenetske spremembe, povezane s staranjem. Kljub temu so v 272 regulacijskih območjih genov opazili razmeroma nizko metilacijsko entropijo, podobno tisti pri mlajših želvah. Med temi območji so bili posebej zastopani geni, povezani z delovanjem mitohondrijev in presnovo RNK.

Mitohondriji sodelujejo pri proizvodnji energije, ki jo celice potrebujejo za svoje delovanje, RNK pa ima različne naloge pri uporabi informacij, zapisanih v DNK.

Metilacijska entropija opisuje stopnjo raznolikosti oziroma neurejenosti določenih vzorcev metilacije. Nižja vrednost lahko pomeni bolj urejen vzorec, vendar sama po sebi še ne dokazuje boljšega delovanja celic.

Pri Jonathanu je zanimivo predvsem to, da so nekateri epigenetski vzorci ostali razmeroma stabilni kljub njegovi izjemni starosti.

Kot je predstavljeno v poročilu University of Cambridge, takšne ugotovitve raziskovalcem ponujajo dodatno izhodišče za preučevanje celičnih mehanizmov, ki bi lahko bili pomembni pri dolgoživosti.

Stabilni vzorci sicer še niso dokaz, da prav oni omogočajo tako dolgo življenje. So pa zanimiva sled za nadaljnje raziskave.

Za analizo so uporabili vzorec z notranje strani lica

Znanstveniki so morali pri skoraj 200 let stari živali upoštevati tudi tveganja, povezana z odvzemom biološkega materiala.

Po navedbah Vanderbilt University Medical Center je raziskovalec Stephen Clark leta 2017 želel pridobiti Jonathanov krvni vzorec. Zaradi skrbi za zdravje živali mu odvzema niso dovolili.

Raziskovalci so nato pridobili majhen vzorec z notranje strani Jonathanovega lica, ki je omogočil nadaljnje genetske in epigenetske analize.

Pri delu so sodelovali strokovnjaki z različnih raziskovalnih področij. Jonathanove podatke so primerjali tudi s podatki drugih velikanskih želv različnih starosti.

Takšna primerjava je pomembna, ker pomaga ločiti spremembe, povezane s staranjem, od posebnosti posameznega osebka. Vendar je bila primerjalna skupina omejena, zato rezultatov ni mogoče brez dodatnih raziskav posplošiti na vse velikanske želve.

Ali bi lahko Jonathanova DNK pomagala razumeti staranje ljudi?

Velikanske želve in ljudje se razlikujejo po življenjski dobi, presnovi in številnih drugih bioloških značilnostih. Kljub temu imajo njihove celice nekatere skupne osnovne mehanizme.

Tudi v človeškem telesu se DNK poškoduje in popravlja, mitohondriji sodelujejo pri oskrbi celic z energijo, epigenetski procesi pa vplivajo na izražanje genov. Zato raziskovanje dolgoživih živali ni zanimivo le za zoologe, temveč tudi za strokovnjake, ki preučujejo staranje in bolezni, povezane z njim.

Pri ljudeh se starostne spremembe ne odvijajo povsem enakomerno. Raziskovalci ugotavljajo, da se lahko nekateri biološki procesi izraziteje spremenijo v določenih življenjskih obdobjih.

Na Dnevnih Novicah smo že pisali o tem, kako se s starostjo spreminja človeški imunski sistem, in o raziskavah, ki razkrivajo pomembne spremembe v srednjih letih.

Jonathanov primer odpira nekoliko drugačen pogled. Znanstvenike ne zanima samo, kaj se je v njegovem telesu s staranjem spremenilo, temveč tudi, kateri procesi so se ohranili skozi desetletja.

Prav primerjava med spremembami in ohranjenimi značilnostmi bi lahko pomagala bolje razumeti, kako različni organizmi vzdržujejo delovanje svojih celic.

Vendar med raziskovanjem dolgoživosti živali in morebitno uporabo teh spoznanj pri ljudeh ostaja velika razlika. Jonathanova DNK za zdaj ne ponuja preverjenega načina za podaljševanje človeškega življenja.

Skoraj 194 let življenja, a brez dokončnega odgovora

Jonathan je izjemen primer dolgoživosti, vendar se tudi njegovo telo stara. Raziskovalci so poleg dobro ohranjenih epigenetskih vzorcev zaznali tudi spremembe, povezane z visoko starostjo.

Njegova posebnost torej ni v tem, da bi se staranju izognil. Pomembno je predvsem vprašanje, zakaj so nekateri celični procesi pri njem ostali razmeroma stabilni tako dolgo.

Pri iskanju odgovora bodo morali znanstveniki upoštevati več dejavnikov, od dednih značilnosti in uravnavanja genov do življenjskih razmer ter razlik med posameznimi vrstami želv.

Jonathan medtem še naprej živi na Sveti Heleni. Zaradi sive mrene je izgubil vid, vendar se po navedbah njegovih oskrbnikov še vedno odziva na zvoke in je deležen redne nege.

Ko so ga leta 1882 pripeljali na otok, znanstveniki še niso poznali zgradbe molekule DNK. Danes lahko preučujejo njegov dedni zapis in v njem iščejo sledi procesov, ki so mu morda pomagali preživeti skoraj dve stoletji.

Jonathan je dočakal čas, ko lahko znanstveniki berejo njegov genetski zapis. Toda najpomembnejšega odgovora še nimajo: zakaj je prav njemu uspelo živeti tako dolgo?