Najmanj 215 žrtev pri enem zdravniku. Kar 93 priznanih umorov pri drugem morilcu. In 33 umorov, zaradi katerih je bil obsojen eden najbolj razvpitih ameriških zločincev. Toda še težje od samih številk je razumeti nekaj drugega: nekateri so morili leta ali celo desetletja, preden so preiskovalci odkrili, kaj se v resnici dogaja.

Preiskovanje nekaterih najhujših serijskih morilcev je trajalo leta ali celo desetletja. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Zdravnik, pri katerem se je razkrila nepredstavljiva številka

Harold Shipman je bil družinski zdravnik. Pacienti so k njemu prihajali po pomoč, mu zaupali svoje zdravje in ga spuščali v svoje domove. Ko je bil leta 2000 obsojen zaradi umorov 15 pacientov, je Veliko Britanijo pretresla že ta številka.

Toda 15 je predstavljalo le del zgodbe. Poznejša uradna preiskava je ugotovila, da je Shipman v obdobju 24 let ubil najmanj 215 svojih pacientov. Šele takrat se je pokazala razsežnost zločinov, ki so se skrivali za dolgoletno zdravniško kariero.

Priložnost, da bi ga ustavili, se je pojavila že leta 1998. Zaradi nenavadnega števila smrti med njegovimi pacienti so se pojavili pomisleki in sledila je policijska preiskava, vendar Shipmanovih zločinov ni odkrila.

Uradna The Shipman Inquiry – GOV.UK je pozneje ugotovila, da bi bila življenja treh pacientov verjetno rešena, če bi bila takratna policijska preiskava pravilno izvedena in nadzorovana. Shipman je nadaljeval delo in ubil še tri paciente, preden so ga septembra istega leta aretirali.

Za številko 215 se tako skriva še eno neprijetno vprašanje: koliko lahko stane en sam spregledan opozorilni znak?

Samuel Little: obsojen zaradi treh, nato je priznal 93 umorov

Pri Samuelu Littlu se je resnična razsežnost njegovih zločinov začela kazati šele po tem, ko je že pristal v rokah oblasti.

Little je priznal 93 umorov, ki naj bi jih zagrešil med letoma 1970 in 2005. Ameriški FBI ga je leta 2019 označil za najbolj plodovitega serijskega morilca v zgodovini Združenih držav. Takrat je bilo 50 njegovih priznanj že povezanih s konkretnimi primeri, njegova priznanja pa so kriminalistični analitiki ocenjevali kot verodostojna.

Kako je lahko tako dolgo ostal neodkrit? Del odgovora se skriva v tem, da nekatere smrti sploh niso bile obravnavane kot umori. Po podatkih FBI so jih pripisovali prevelikemu odmerku, nesreči ali nedoločenemu vzroku, nekaterih trupel pa niso nikoli našli.

Littlea so leta 2012 aretirali zaradi drugega kaznivega dejanja in ga izročili Kaliforniji. DNK ga je povezala s tremi nerešenimi umori, zaradi katerih je bil leta 2014 obsojen na tri zaporedne dosmrtne zaporne kazni brez možnosti pogojnega izpusta.

Tri obsodbe so bile šele začetek. Za njimi je prišlo 93 priznanj.

Ameriška kriminalna zgodovina je polna razvpitih imen. Zgodbe najbolj razvpitih ameriških kriminalcev so povezane tudi z Alcatrazom, zaporom, okoli katerega še danes ostajajo zgodbe o drznih pobegih in nerešenih skrivnostih.

Gacy in 33 umorov, potrjenih na sodišču

John Wayne Gacy je postal eno najbolj razvpitih imen ameriške kriminalne zgodovine 20. stoletja. Leta 1980 je bil obsojen zaradi umorov 33 mladih moških in fantov.

Pri preiskavi je lokalni policiji pomagal tudi FBI. Zločini so bili odkriti v času, ko so ameriški preiskovalci vse več pozornosti namenjali tudi sistematičnemu proučevanju vedenja serijskih morilcev in drugih nasilnih storilcev.

Gacy je bil leta 1994 usmrčen. Številka 33 pa v njegovem primeru ni ocena ali poznejše priznanje, temveč število umorov, zaradi katerih je bil obsojen.

Dvakrat pobegnil – začel se je lov na Teda Bundyja

Ted Bundy je bil povezan z umori v več ameriških zveznih državah, vendar ima njegova zgodba še en skoraj neverjeten preobrat: iz pripora mu je uspelo pobegniti dvakrat.

Po drugem pobegu konec leta 1977 se je začel obsežen lov. Februarja 1978 ga je FBI uvrstil na seznam desetih najbolj iskanih ubežnikov.

Bundyjev beg se ni končal v spektakularni policijski akciji. Na Floridi ga je ustavil policist in morilec, ki ga je iskala država, se je znova znašel za zapahi.

Pred usmrtitvijo leta 1989 je priznal številne umore. Koliko ljudi je dejansko ubil, je težje določiti, saj se ob njegovem imenu pojavljajo tudi primeri, pri katerih povezava ni bila dokončno dokazana.

Pobeg enega človeka je razkril Jeffreyja Dahmerja

Julija 1991 je v Milwaukeeju moškemu uspelo pobegniti Jeffreyju Dahmerju in pritegniti pozornost policistov. Kar je sprva izgledalo kot posamezen incident, je policiste pripeljalo do enega najbolj razvpitih ameriških morilcev poznega 20. stoletja.

Dahmer je priznal 17 umorov moških in fantov. Leta 1992 je bil obsojen na več dosmrtnih zapornih kazni, dve leti pozneje pa ga je v zaporu ubil drug zapornik.

V njegovem primeru preobrata ni prinesla nova tehnologija ali ponovno odprta stara dokumentacija. Začel se je z enim človekom, ki mu je uspelo pobegniti in priklicati pomoč.

Kako so lahko ostali neodkriti tako dolgo?

Če njihove zgodbe postavimo drugo ob drugo, hitro postane jasno, da enega odgovora ni. Razlikovali so se storilci, žrtve, kraji zločinov in predvsem obdobja, v katerih so jih policisti iskali.

Pred sodobnimi digitalnimi zbirkami podatkov je bilo povezovanje zločinov iz različnih mest ali zveznih držav bistveno težje. Policijske enote niso mogle v nekaj trenutkih primerjati informacij, forenzična tehnologija pa je ponujala precej manj odgovorov kot danes.

Littleu je dodatno pomagalo dejstvo, da nekatere smrti sprva niso bile obravnavane kot umori. Shipman je imel povsem drugačno okoliščino: bil je zdravnik, ki so mu pacienti in njihove družine zaupali.

Danes lahko ena sled DNK ali ponovno pregledan dokaz poveže dogodke, med katerimi je minilo več let in na prvi pogled nimajo ničesar skupnega.

Ko desetletja star dokaz nenadoma spregovori

Ameriški National Institute of Justice (NIJ) pri obravnavi hladnih primerov in serijskih morilcev izpostavlja pomen razvoja forenzičnih metod ter ponovnega pregledovanja starih preiskav.

Joseph James DeAngelo, znan kot Golden State Killer, je eden najbolj znanih primerov, pri katerih je dolgoletna preiskava dobila nov preobrat. Prijeli so ga aprila 2018, dolgo po zločinih, povezanih z njegovim primerom.

Dokaz, ki ob nastanku preiskovalcem ni mogel dati imena, lahko z novo tehnologijo desetletja pozneje postane ključen. Toda časa ni mogoče zavrteti nazaj: priče umirajo, spomini bledijo, dokazi se izgubijo, stare preiskave pa lahko leta čakajo na novo priložnost.

215, 93, 33 in 17 – zakaj jih ne moremo preprosto razvrstiti

Številke vabijo k lestvici. Največ žrtev, drugi največ, tretji največ. Pri serijskih morilcih bi bila takšna razvrstitev lahko zelo zavajajoča.

Shipman je bil obsojen zaradi 15 umorov, uradna preiskava pa je pozneje ugotovila najmanj 215 žrtev. Little je priznal 93 umorov, leta 2019 pa je bilo 50 njegovih priznanj že povezanih s konkretnimi primeri. Gacy je bil obsojen zaradi 33 umorov, Dahmer jih je priznal 17.

Gre torej za različne stvari: sodne obsodbe, priznanja in ugotovitve poznejših uradnih preiskav. Pri nekaterih storilcih popolne številke najverjetneje ne bomo nikoli poznali.

Potem pa obstaja še človek, ki po številu znanih žrtev sploh ni blizu vrha takšnega seznama.

Kljub temu njegovo ime pozna skoraj vsak.

Težava je le v tem, da to ni bilo njegovo pravo ime.

Jack Razparač: vsi poznajo njegovo ime, nihče ne ve, kdo je bil

London, leto 1888. V Whitechaplu je bilo v nekaj mesecih ubitih pet žensk, njihovi umori pa so postali jedro ene najbolj razvpitih nerešenih kriminalnih skrivnosti.

Mary Ann Nichols, Annie Chapman, Elizabeth Stride, Catherine Eddowes in Mary Jane Kelly so žrtve, ki jih tradicionalno povezujejo z Jackom Razparačem. Umori so se zgodili med avgustom in novembrom 1888.

Toda »Jack Razparač« ni bilo ime človeka, ki ga je policija identificirala. Med preiskavo so policija in časopisi prejemali pisma ljudi, ki so trdili, da so storilec, prav z enim od njih pa je v javnost prišlo ime Jack the Ripper. Ni zanesljivih dokazov, da je najbolj znana pisma res napisal morilec.

Negotovost se ne konča pri njegovem imenu. Omenjenih pet umorov se najpogosteje obravnava skupaj, v širši Whitechapelski preiskavi pa so policisti preiskovali tudi druge smrti. Ni dokazano, da je za vse stal isti človek.

In prav zato je zgodba Jacka Razparača tako nenavadna.

Shipmanu je uradna preiskava pripisala najmanj 215 žrtev. Little jih je priznal 93. Gacy je bil obsojen zaradi 33 umorov.

Jack Razparač nima niti približno takšne dokumentirane številke.

Ima pa nekaj, česar ti primeri nimajo: skrivnost, ki je preživela skoraj 140 let.

Svet pozna njegovo ime. Še vedno pa ne ve, komu je pripadalo.

Za vsako številko je bilo človeško življenje

Ob imenih Bundyja, Dahmerja, Jacka Razparača in drugih nastajajo dokumentarci, filmi, knjige in spletne zgodbe. Sčasoma lahko storilec postane glavni lik pripovedi, ljudje, ki jih je ubil, pa zgolj številka ob njegovem imenu.

Toda 215, 93, 33 ali 17 niso statistika brez obraza. Za njimi so bili ljudje in družine, za katere ti dogodki niso bili kriminalna zgodba, temveč tragedija.

Njihovi primeri obenem pripovedujejo še drugo zgodbo – o razvoju kriminalistike. DNK lahko ponovno odpre desetletja star primer, podatki iz različnih krajev se lahko povežejo, star dokaz pa z novo tehnologijo razkrije nekaj, česar ob njegovem odkritju ni bilo mogoče videti.

Nekatere skrivnosti so tako dobile odgovor šele mnogo pozneje. Druge ga še vedno čakajo.

Jack Razparač je skoraj 140 let pozneje najbolj nenavaden simbol tega protislovja: svet pozna ime, ki mu ga je dala zgodovina, človeka za njim pa še vedno ne.