Ko je domačin ob cesti v Boliviji našel majhnega mačjega mladiča, je bil prepričan, da gre za domačo mačko. Desetletje pozneje je zgodba dobila povsem drugačen razplet: znanstveniki so potrdili novo vrsto divje mačke, ki je dobila ime Leopardus tilcayo.

Majhne divje mačke Južne Amerike lahko zaradi podobnega videza dolgo skrivajo svojo pravo identiteto. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Vse se je začelo z mladičem ob cesti

Leta 2016 je domačin ob cesti blizu gozda v Boliviji našel majhnega mačjega mladiča. Ker je bil prepričan, da gre za domačo mačko, ga je odnesel domov. Po približno letu dni je postalo jasno, da žival vendarle ni običajen hišni ljubljenček. Predali so jo zavetišču za divje živali Senda Verde, poroča National Geographic.

Tam je zanjo izvedela bolivijska biologinja Paola Nogales-Ascarrunz, ki raziskuje divje mačke. Žival je spominjala na že znane južnoameriške tigraste mačke, vendar je bila nenavadno majhna, s kratkimi zaobljenimi ušesi in svetlo rjavo dlako, prekrito s temnimi lisami. Sprva so jo povezovali z eno od že znanih vrst. Šele poznejše primerjave so pokazale, da zgodba ni tako preprosta.

Razlike so najprej opazili na fotografijah

Ko je Nogales-Ascarrunz leta 2019 pripravljala gradivo o bolivijskih mačkah, je fotografije živali primerjala s primerki iz Brazilije. Pozornost so ji vzbudile razlike v vzorcu lis oziroma rozet in drugih telesnih značilnostih. Fotografije same niso mogle odgovoriti na vprašanje, ali gre za novo vrsto, zato so raziskovalci primerjavo prenesli na raven DNK.

Analizirali so celotne genome 38 primerkov iz rodu Leopardus iz različnih delov Srednje in Južne Amerike, med njimi tudi osem muzejskih primerkov. Tako so lahko podrobneje rekonstruirali sorodstvene odnose med tigrastimi mačkami, ki so si na pogled lahko zelo podobne. Rezultati so bolivijsko mačko postavili na samostojno vejo njihovega evolucijskega drevesa.

Kako lahko sodobna analiza DNK spremeni naše razumevanje mačjih sorodnikov, smo na Dnevnih Novicah že predstavili v zgodbi o tem, kaj je DNK razkrila o skrivnostnem »ameriškem gepardu«.

Ločena pot se je začela pred približno 1,4 milijona let

Nova vrsta je dobila znanstveno ime Leopardus tilcayo. Ime ni nastalo v laboratoriju, saj so raziskovalci uporabili izraz »tilcayo«, s katerim lokalne skupnosti v Boliviji to mačko poznajo že več generacij. Primerjava genomov je pokazala, da se je njena evolucijska linija od sorodnih tigrastih mačk ločila pred približno 1,4 milijona let.

Študija, objavljena 17. septembra v znanstveni reviji Current Biology, prinaša tudi širši vpogled v sorodstvo teh mačk. Raziskovalci so ugotovili, da skupina tigrastih mačk, ki jih je bilo zaradi podobnega videza dolgo težko razvrščati, obsega več ločenih vrst. Tilcayo je pri tem nov za znanost, ne pa za ljudi, ki živijo na njegovem območju. Lokalni prebivalci so žival poznali že prej; novo je spoznanje, da predstavlja samostojno vrsto.

Divja mačka, ki tehta le okoli 1,4 kilograma

Tilcayo je majhen celo v primerjavi z običajno domačo mačko. Samec v zavetišču Senda Verde meri približno 46 centimetrov od glave do konca telesa in tehta okoli 1,4 kilograma, navaja Reuters. Ima svetlo rjavo dlako z nepravilnimi temnimi rozetami, zaobljena ušesa in izrazite temne proge na obrazu.

Majhne divje mačke so v primerjavi z levi, tigri in drugimi velikimi mačkami precej slabše raziskane, med seboj pa jih je včasih težko razlikovati celo na posnetkih avtomatskih kamer. Zato je nova znanstvena opredelitev toliko bolj izjemna. Po navedbah raziskovalcev je Leopardus tilcayo prva nova živeča vrsta iz družine mačk, ki je bila formalno poimenovana in znanstveno opisana po več kot 100 letih.

O tilcayu ostaja veliko neznank

Znanstveniki zdaj precej bolje vedo, kam tilcayo sodi na mačjem družinskem drevesu, veliko manj pa vedo o njegovem življenju. Ni še jasno, koliko teh mačk obstaja v naravi, kako široko je njihovo območje razširjenosti in kako velika je populacija.

Vrsto za zdaj povezujejo predvsem z bolivijskim območjem Yungas na vzhodnih pobočjih Andov, kjer se razprostirajo vlažni oblačni gozdovi. Gosto rastje in težko dostopen teren otežujeta spremljanje tamkajšnjih živali. Posnetki avtomatskih kamer nakazujejo, da bi bil tilcayo lahko dejavnejši ponoči, ostanki majhnih glodavcev v vzorcih iztrebkov pa ponujajo prve namige o njegovi prehrani.

Raziskovalci želijo zato postaviti več avtomatskih kamer in ugotoviti, kje vse se nova vrsta pojavlja. Ti podatki bodo pomembni tudi za oceno njene številčnosti in morebitne ogroženosti.

Odkritje je pomembno tudi za zaščito vrste

Razlika med eno in več vrstami na papirju se morda zdi majhna, v naravi pa ima lahko precej večje posledice. Če živali z različnih območij obravnavamo kot eno široko razširjeno vrsto, lahko njena populacija deluje večja in varnejša, kot je v resnici. Ko raziskave pokažejo, da gre za več samostojnih vrst, je treba razširjenost in ogroženost vsake oceniti posebej.

To bo treba storiti tudi pri tilcayu. Njegov življenjski prostor v Yungasu se spreminja zaradi krčenja gozdov, širjenja kmetijstva, požarov in drugih človekovih dejavnosti, medtem ko velikost njegove populacije še ni znana.

Pred desetimi leti se je zgodba začela z majhnim mladičem ob cesti, ki ga je nekdo odnesel domov v prepričanju, da je našel domačo mačko. Danes ga znanost pozna kot Leopardus tilcayo, novo vrsto z lastnim mestom na mačjem družinskem drevesu.