Europol je prejšnji teden sodeloval v spletni akciji iskanja domnevno ugrabljenih ukrajinskih otrok. Ukrajinske oblasti namreč že leta trdijo, da so Rusi po začetku spopadov prisilno premestili skoraj 20.000 ukrajinskih otrok. Tokrat je obsežna mednarodna ekipa preiskovalcev v dveh dneh aktivnosti odkrila le 45 sumljivih primerov, kar kaže na to, da so ukrajinske številke morda precej previsoke.
Prizor z OSINT hackatona Europola (foto: europol.europa.eu)
Europol je 16. in 17. aprila skupaj z Nizozemsko v Haagu gostil usklajeni projekt za identifikacijo in sledenje otrok, za katere obstaja sum, da so bili prisilno premeščeni ali deportirani na začasno okupirana ozemlja Ukrajine, Ruske federacije in Republike Belorusije. V tem delu skupne preiskovalne akcije je sodelovalo 40 strokovnjakov iz 18 držav, Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu in nevladnih partnerjev.
Sodelujoči strokovnjaki za obveščevalne dejavnosti so s pomočjo uporabe odprtih virov pripravili 45 poročil z informacijami, ki bi lahko vodile do lokacij deportiranih otrok. Pri tem so preverjali osebe, ki bi lahko omogočile deportacije (npr. direktorji otroških sirotišnic), vojaške enote, ki so pomagale pri prevozih, posameznike, ki so sprejeli deportirane otroke, spletne strani s fotografijami otrok, pa tudi poti prevozov in objekte, kamor so bili otroci pripeljani.
»Europol je dogodek, ki ga je organiziral skupaj z Nizozemsko, gostil v svojih prostorih. Zbrali so se strokovnjaki za obveščevalne dejavnosti z odprtimi viri, ki so nudili koordinacijo na kraju samem in tehnično podporo. Dogodek je bil tretji te vrste in drugi, posebej osredotočen na iskanje ukrajinskih otrok, ki so bili prisilno premeščeni ali deportirani iz svojih prebivališč – kar je kaznivo dejanje, ki lahko pomeni vojni zločin,« pravi Europol.
Ukrajinske oblasti že leta trdijo, da so Rusi po začetku spopadov prisilno premestili skoraj 20.000 otrok. Sedaj pa so po dvodnevnem ‘OSINT hackatonu’ preiskovalci odkrili le 45 primerov in tudi za te ne morejo z gotovostjo trditi, da gre za prisilno odpeljane osebe. Z Europola so sami dodali, da so nekatere od teh otrok posvojili ruski državljani, za druge pa trdijo, da so bili prisilno pridržani v prevzgojnih taboriščih ali celo v psihiatričnih bolnišnicah.
Takšno razhajanje v številkah pa vzbuja sum, da so ukrajinske številke pretirano visoke. Nenavadno je, da se kar 19.500 otrok (po uradnih ukrajinskih številkah) nenadoma znajde brez staršev na območju spopadov. Po drugi strani pa ima tudi ruski Rdeči križ, enako kot vsi ostali Rdeči križi, nalogo, da vse otroke (ne glede na narodnost) čim prej odpelje stran od vojne na varno in sicer nekam, kjer so jim zagotovljene osnovne življenjske razmere.
Zato bodo morali evropski preiskovalci dobro preverjati vsak primer posebej, da bi ugotovili, koliko preselitev je bilo dejansko prisilnih in v koliko primerih je šlo za navadno humanitarno pomoč. Prav tako bodo morali preiskovalni organi preveriti, koliko teh otrok je pravzaprav ruske narodnosti in koliko so jih k sebi sprejeli njihovi sorodniki.
Na koncu pa bo imel vsekakor zadnjo besedo Urad državnega tožilca pri Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu, ki bo zagotovo vložil obtožnice proti vsem osumljencem prisilnih preselitev. Tedaj se bo tudi dokončno izkazalo, kakšne so dejanske številke.