Po več kot dveh desetletjih prizadevanj vseh dosedanjih vlad se je izgradnja drugega tira končno premaknila z mrtve točke. Premier je ob pričetku referendumske kampanje poudaril, da gre za sodoben, zmogljiv in okoljsko sprejemljiv projekt, ki omogoča razvoj logistike v Sloveniji, razvoj gospodarstva, razvoj Obale in Luke Koper. Vprašanje je, zakaj je bil referendom sploh potreben, če ima vlada transparentne namene?Slovenija bi drugi tir potrebovala že pred 20 leti, mogoče ga bo končno le dobila (vir slike:commons.wikimedia.org)

Sedaj predsednik vlade in držani sekretarji bombardirajo medije z obljubami o blagostanju, ki ga bo prinesel drugi tir – na primer, da bo projekt dolgoročno v Sloveniji ustvaril preko 9000 novih delovnih mest. 

Drugi tir med Koprom in Divačo je izjemno pomemben za vso slovensko gospodarstvo, vendar vodstvo Luke Koper opozaarja, da naj bi bil zakon o njegovi izgradnji v nasprotju s koncesijsko pogodbo med pristaniščem in državo. Poslovanje Luke Koper d.d. bi namreč otežila dodatna taksa za pretovor – do tovrstnih dodatnih stroškov pa se sicer lahko opredelijo le delničarji.

V izjavi ob uradnem začetku referendumske kampanje pa premier Miro Cerar in vladna glasila poudarjajo: »Glas za drugi tir je glas za moderno in razvojno naravnano Slovenijo, ki povezuje in združuje Slovenke in Slovence. Drugi tir bo med drugim preprečil, da ostanemo težko prehodno vozlišče v središču Evropi in se še naprej dušimo v kolonah težkih tovornjakov, ki po naših avtocestah ubirajo najbližjo pot do morja in pristanišč. Drugi tir je eden od najpomembnejših geostrateških projektov v zgodovini Slovenije, predvsem pa nas ohranja in utrjuje na evropskem in svetovnem logističnem zemljevidu kot ključno transportno povezavo med Luko Koper ter državami srednje, vzhodne in deloma severne Evrope. Drugi tir je projektiran po najsodobnejših evropskih tehničnih standardih za jedrna železniška omrežja, pretok prometa pa se bo z zdajšnjih 85 povečal na 222 vlakov na dan. Ta vlada je pridobila gradbeno dovoljenje, ustanovili smo podjetje 2TDK, gradnja izvlečnega tira je v teku, povezali smo se z zalednimi državami ter s Španijo in pridobili podporo Evropske investicijske banke (EIB) ter Evropske komisije. Trasa, katere prve različice so bile izdelane že leta 1996,  je bila izbrana na podlagi strokovnih presoj in je dolgoročno najcenejša in okoljsko najbolj sprejemljiva, dolga je 27,1 kilometra, od tega pa kar 20,5 kilometrov poteka skozi 8 predorov, 1,1 km pa čez dva viadukta. Glede na to, da so največji stroške izgradnje predori, je vrednost investicije še vedno ocenjena pod manj kot milijardo evrov, kilometer cevi pa bo stal 27 milijonov evrov, kar je veliko cenejše od evropsko primerljivih gradenj železniških predorov. Vlada projekt vodi transparentno, zakonito in na način, ki omogoča vzdržnost javnih financ. Projekt uživa podporo mednarodnih institucij, ki imajo za projekte, v katerih sodelujejo, zelo visoke kriterije ter po svojih mehanizmih preverjajo vsak centimeter projekta. Celotno financiranje projekta je zastavljeno tako, da v najmanjši meri bremeni davkoplačevalce.«

Vlada sedaj trdi, da predlaga jasno in trdno finančno konstrukcijo za projekt, da ne predlaga državnega poroštva, pač pa da finančno breme projekta nosijo tisti, ki bodo od projekta imeli največjo korist, ob predpogoju, da drugi tir, Luka Koper in Slovenske železnice ostanejo v slovenski lasti.

Žal vlada tega ni storila že pred zbiranjem podpisov za referendum, ampak je tedaj dajala močan vtis, da so v ozadju očitno finančno prenapihnjenega projekta malverzacije, osebne koristi in nov poskus razprodaje državnega premoženja. Zato so skupine državljanov (ob nasprotovanju vlade) tudi sprožile pobudo za referendum – sicer bi vladajoča koalicija najbrž svoje načrte izpeljala prek parlamenta.

Po nekaterih ocenah se utegne drugi tir zaradi ‘ljudskega nadzora’ poceniti z 1,2 milijarde na 800 milijonov evrov, zato bo potrebno na referendumskem lističu 24. septembra dobro prebrati, kaj pomeni ZA in kaj PROTI.