Dva človeka lahko pojesta enako količino hrane, vendar se njuno telo nanjo ne odzove nujno enako. Nova raziskava je pokazala še nekaj manj pričakovanega: razlika se lahko pojavi tudi pri istem človeku, odvisno od tega, ali jé sam ali ob romantičnem partnerju. Znanstveniki so pri 108 odraslih spremljali krvni sladkor po zaužitju belega kruha in ugotovili, da je bil presnovni odziv v partnerjevi prisotnosti v povprečju manj izrazit.

Prisotnost romantičnega partnerja lahko vpliva na odziv telesa po obroku, kaže nova raziskava. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Partnerjeva bližina pod drobnogledom

Na krožniku je bilo 102 grama belega pšeničnega kruha. Nič posebnega, bi lahko rekli. Prav v tem pa je bila zamisel raziskovalcev: če želijo ugotoviti, kaj se dogaja s telesom, morajo čim bolj natančno določiti, kaj človek zaužije. Količina kruha je ustrezala približno 50 gramom razpoložljivih ogljikovih hidratov, po obroku pa so dve uri spremljali koncentracijo glukoze v krvi. Udeleženci so preizkus opravili v dveh okoliščinah, sami in ob romantičnem partnerju.

Raziskovalna skupina, ki jo je vodila Shir Atzil s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, je rezultate predstavila v raziskavi, objavljeni septembra 2026 v reviji Science Advances. Pri delu so sodelovali tudi strokovnjaki medicinskega centra Sheba. Ugotovitev je bila dovolj izrazita, da je odprla vprašanje, ki ga pri raziskovanju prehrane običajno spregledamo. Kolikšen del telesnega odziva na obrok je povezan s samo hrano in kolikšen z okoliščinami, v katerih jo zaužijemo?

Razlika, ki so jo pokazale meritve

Po zaužitju kruha je krvni sladkor pričakovano narasel. Toda ko so raziskovalci primerjali meritve istih udeležencev, so opazili, da je bil porast ob partnerju v povprečju manjši, vračanje proti začetni vrednosti pa hitrejše. Za oceno celotnega odziva so uporabili površino pod krivuljo porasta glukoze glede na izhodiščno vrednost. To merilo upošteva tako velikost spremembe kot njeno trajanje. V prisotnosti partnerja je bila izmerjena vrednost v povprečju za 14,55 odstotka nižja kot takrat, ko so udeleženci jedli sami.

Podatek ne pomeni, da je vsakemu udeležencu krvni sladkor padel za skoraj 15 odstotkov. Razlika se nanaša na skupno merilo odziva v dveh urah po obroku, pri posameznikih pa so se rezultati razlikovali. Raziskovalci so opravili tudi primerjavo dveh ločenih skupin s po 54 udeleženci, kjer je bila povprečna razlika 23,9-odstotna. Gre za drugo statistično primerjavo, zato številki ne opisujeta povsem istega rezultata.

Za razumevanje odkritja pa ni najpomembnejši odstotek. Zanimivejše je, da je bilo mogoče razliko zaznati pri tako osnovnem telesnem procesu, kot je uravnavanje glukoze po obroku. Na krvni sladkor vplivajo številni dejavniki, od sestave hrane in telesne dejavnosti do presnovnih značilnosti posameznika. Tokrat so raziskovalci pozornost namenili dejavniku, ki ga pri jedilniku praviloma sploh ne omenjamo: prisotnosti človeka, s katerim smo v tesnem odnosu.

Telo se na bližino ne odziva samo s čustvi

Ob partnerju se lahko počutimo bolj sproščeno, varno ali prijetno. Zato bi bilo najlažje sklepati, da je manj izrazit odziv krvnega sladkorja preprosto posledica manj stresa. Toda raziskovalci so preverjali tudi to možnost. Spremljali so kazalnike, povezane z delovanjem simpatičnega živčnega sistema, ki sodeluje pri telesnem odzivanju na obremenitve. Analize niso podprle razlage, da bi bilo mogoče opaženo razliko v presnovi pripisati zgolj zmanjšanju stresnega odziva. Preverjali so tudi vlogo telesnega dotika. Partnerja sta se med poskusom lahko pogovarjala in dotikala, vendar dotik sam ni pojasnil ugotovljenega učinka.

Kaj natančno se torej zgodi v telesu, ko je ob nas bližnja oseba, ostaja odprto. Avtorji raziskave menijo, da bi lahko bili nekateri mehanizmi vzdrževanja notranjega telesnega ravnovesja tesneje povezani z družbenim okoljem, kot smo domnevali doslej. Takšno uravnavanje imenujemo homeostaza. Med drugim omogoča, da telo kljub nenehnim spremembam ohranja ustrezno temperaturo, koncentracijo glukoze in druge življenjsko pomembne vrednosti. Zamisel, da lahko bližina drugega človeka vpliva na učinkovitost teh procesov, so raziskovalci poimenovali socialna fiziologija.

Od belega kruha do hladne sobe

Da ne bi ostali samo pri prehrani, so podobno vprašanje preverili še pri drugih telesnih odzivih. V poskusu s 116 odraslimi so spremljali, kako se telo odzove na mraz. Udeleženci so pet minut preživeli v prostoru s temperaturo 12 stopinj Celzija, nato pa so raziskovalci opazovali njihovo okrevanje v toplejšem okolju. Pri primerjavi okoliščin so zaznali razlike v uravnavanju telesne temperature. V prisotnosti partnerja je bil izmerjeni odziv v povprečju manj izrazit.

Drugi del raziskave je zajel 115 odraslih, pri katerih so preučevali odziv simpatičnega živčnega sistema na stresno obremenitev. Tudi tam so meritve pokazale ugodnejši povprečni odziv ob bližnji osebi. Raziskovalci so vključili še 56 dojenčkov. Pri njih niso preučevali prehrane, temveč odziv živčnega sistema na neprijeten zvočni dražljaj ob prisotnosti matere in brez nje. Rezultati različnih poskusov so tako nakazali skupen vzorec: bližina pomembne osebe je bila povezana z manjšim oziroma hitreje izzvenevajočim fiziološkim odzivom na obremenitev.

To ne pomeni, da vsi telesni sistemi delujejo na enak način. Uravnavanje glukoze, temperature in živčnega odziva vključuje različne biološke poti. Prav zato je raziskovalce zanimalo, zakaj so se podobne razlike pojavile v tako različnih okoliščinah.

Skupna večerja dobi še eno razsežnost

V vsakdanjem življenju so skupni obroki pogosto povezani s pogovorom, navadami in občutkom povezanosti. Nekateri pari redno jedo skupaj, drugi zaradi službenih urnikov ali drugačnega življenjskega ritma le redko sedijo za isto mizo. Na Dnevnih Novicah smo že pisali o tem, kako lahko različne prehranske navade vplivajo na skupno prehranjevanje in partnerski odnosi.

Raziskava z belim kruhom temu dodaja drugačen pogled. Ne govori o kakovosti skupnih obrokov, izbiri jedi ali partnerskem zadovoljstvu, temveč o tem, kaj je mogoče izmeriti v telesu, kadar je bližnja oseba fizično prisotna. Vendar je pomembna razlika med zanimivo raziskovalno ugotovitvijo in praktičnim zdravstvenim nasvetom. Iz teh poskusov ni mogoče sklepati, da skupno prehranjevanje preprečuje sladkorno bolezen ali da bo človek z večerjo v dvoje izboljšal presnovo. Raziskovalci so spremljali kratkotrajne odzive pri izbranih udeležencih, ne dolgoročnih učinkov njihovih prehranskih navad.

Prav tako pri odraslih niso preizkušali vseh oblik družbe. Poskusi so potekali z romantičnimi partnerji, zato ni mogoče samodejno predpostaviti, da bi enak rezultat dobili ob prijatelju, sodelavcu ali neznancu. Tudi med udeleženci niso bili vsi odzivi enaki. Nekateri so ob partnerju pokazali izrazitejše razlike, drugi precej manjše, posamezni rezultati pa niso sledili splošnemu vzorcu.

Odkritje, ki presega jedilnik

Znanstveniki že dolgo preučujejo povezave med družbenimi odnosi in zdravjem. Svetovna zdravstvena organizacija je v poročilu iz leta 2025 posebej opozorila na posledice osamljenosti in socialne izolacije za zdravje in družbo. Toda pri raziskavi, objavljeni v reviji Science Advances, gre za nekoliko drugačen pristop. Namesto vprašanja, kako odnosi vplivajo na zdravje skozi leta, so avtorji opazovali dogajanje v minutah po obroku, med izpostavljenostjo mrazu in ob kratkotrajni stresni obremenitvi.

S tem so pokazali, da je mogoče vpliv bližine pomembne osebe preučevati tudi pri fizioloških procesih, ki jih običajno razumemo kot predvsem individualne. Za zdaj še ni jasno, kateri biološki mehanizmi so odgovorni za ugotovljene razlike in kakšen pomen imajo v običajnem življenju. Raziskava pa ponuja izhodišče za nadaljnje delo, pri katerem bo treba poleg posameznikovega telesa pozorneje spremljati tudi njegovo neposredno družbeno okolje.

V poskusu so znanstveniki natančno odmerili kruh in čas merjenja. Najzanimivejši dejavnik pa ni bil na krožniku. Sedel je na sosednjem stolu.