Na Filipinih so v zadnjih dneh dokončno opravili s teroristi Islamske države, v Siriji in Iraku pa so skrajneži tik pred dokončnim porazom. Toda Islamska država se je v zadnjih letih razširila tudi v domovini Al Kaide – Afganistanu ter predvsem v Saharski Afriki. Bo zahodna koalicija po zmagi na Bližnjem vzhodu začela z množično vojaško kampanijo po vsej severni Afriki, bo kdo spet poklical Ruse na pomoč, ali se bodo tokrat vmešali tudi Kitajci, ki imajo na afriškem kontinentu vse večji vpliv?

Mediji so pred dvema letoma objavili zemljevid širjenja Islamske države po Aziji, Evropi in Afriki (foto:eritrea-chat.com)  

Filipinska vlada je ta teden sporočila, da je obleganja v mestu Marawi konec. Novica je prišla v javnost potem, ko so potem ko so filipinske oborožene sile pobile zadnjih 42 skrajnežev, ki so se upirali v dveh stavbah v centru mesta. Spopadi z islamskimi skrajneži so se začeli 23. maja letos, ko je policija iskala vodjo lokalne islamistične skupine Abu Sajaf, nepričakovano pa je naletela tudi na številne borce iz druge skupine skrajnežev Maute.

Obe skupini sta potem zasedli center mesta in poklicali vse možne okrepitve iz notranjosti, tako da so na začetku obleganja slabo pripravljene filipinske enote potem potrebovale 5 mesecev, da so dokončno osvobodile mesto. Pri tem so nevtralizirale skoraj 1000 skrajnežev, ob 86 mrtvih civilistih pa so utrpele le 165 žrtev, a obenem tudi kar 1400 ranjenih.

V Iraku je iraška vojska v sodelovanju z Enotami ljudske mobilizicije prav danes začela operacijo za ovsoboditev zadnjega dela teritorija države, ki ga še zasedajo skrajneži. Gre za puščavsko območje na zahodu Iraka ob meji s Sirijo, ki je pomembno predvsem zaradi cestnih in naftovodnih povezav med Bagdadom in Damaskom.

S sirske strani pa se skupni meji z Irakom po popolnem vojaškem preobratu v mestu Der er Zor in osvoboditvi mesteca Mayadin približujejo enote zveste predsedniku Assadu, poleg njih pa severno od reke Evfrat tudi Sirske demokratične sile, ki jih sestavljajo kurdske in arabske milice. Islamska država poleg tega ozemlja nadzoruje le še enklavo ob meji z Golansko planoto, ki je pod okupacijo Izraela, del palestinskega begubskega taborišča Yarmouk v periferiji Damaska in nedavno zasedeno manjše ozemlje na vzhodu province Idlib.

Vendar pa so se podružnice Islamske države medtem razširile še vsaj na dveh koncih sveta. Nekoliko presenetljvo ima Islamska država vse več aktivnih borcev v Afganistanu. Ker je Afganistan domovina prve globalne islamske teroristične mreže Al Kajde, je vzpon ‘nelojalne konkurence’ na lastnem dvorišču malce nenavaden, če se seveda v ozadju ne skriva premišljeni načrt kakšne tuje obveščevalne službe.  

Precej bolj zaskrbljujoč pa je porast blagovne znamke Islamka država in njej priključenih skupin na ozemlju severne Afrike. Islamska država se širi kot rakasto obolenje. Ta teden so se njene celice spopadle z vojaškimi oziroma policijskimi enotami na zahodni in vzhodni meji Egipta, v sosednji Libiji ter v Nigerju, ker so ubile tudi štiri ameriške vojake.

Skrajneži so prisotni še na ozemljih Malija, Čada, Nigerije, Kameruna in Somalije, ZDA pa imajo v državah Sahelskega pasu že več kot 1000 vojakov. Aktivni so tudi Francozi, katerih vojska pomaga v boju proti terorizmu v številnih nekdanjih francoskih kolonijah na tem območju, predvsem v Maliju in na Afriškem rogu. Če dodamo še Angleže, ki so v manjši meri dejavni v Libiji, najbrž pa tudi v kateri od svojih nekdanjih kolonij, je jasno, da Zahod ne misli dovoliti prevlade islamskih skrajnežev niti v najbolj odročnih predelih afriškega kontinenta. 

Zaenkrat še nobena od afriških držav ni zaprosila za pomoč Rusov, ki so se glede uničevanja skrajnežev izkazali v Siriji. Od časov Sovjetske zveze so Rusi ohranili kontakte v Libiji in v Egiptu, a doslej nič ne kaže na njihovo večjo vpletenost. Tudi Kitajska je doslej stala ob strani in prav nič ne daje slutiti, da bi se to v kratkem spremenilo, čeprav je si v zadnjih letih zagotovila veliko poslov in dologoročnih koncesij na celotnem afriškem kontinentu.

Države EU se sicer zavedajo, da se bo reka afriških beguncev na bo ustavila, dokler jim doma ne bodo omogočeni pogoji za normalno, človeku dostojno življenje.Venar je prehod od zavedanja do konkretnih dejanj za EU-birokracijo počasen in izjemno zahteven korak.