Parlament EU se zadnje dni spet veliko ukvarja z begunci, prihodnji teden pa se v Bruslju na to temo obeta tudi izredno zasedanje voditeljev držav EU. Tudi na rednem plenarnem zasedanju parlamenta EU, ki bo na sporedu 2. julija v Strasburgu, bo migrantska problematika to ena osrednjih tem. Z rešitvijo begunske problematike se države EU neuspešno ukvarjajo že skoraj tri desetletja, tako da tudi tokrat ne gre pričakovati konkretnih rezultatov.
Tako so se albanski begunci gnetli v pristanišču v italijanskem v Bariju avgusta leta 1991. 27 let kasneje EU še vedno ni rešila begunske problematike (foto: it.wikipedia.org)
Od leta 2015 se EU zaradi vojaških konfliktov in revščine v afriških ter azijskih državah sooča z močno povečanim številom prošenj za azil. Ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, je danes 68,5 milijona, kar je največ po koncu druge svetovne vojne. »Priseljevanje je naš največji izziv. Ogroža samo prihodnost EU,« je v razpravi o azilni politiki opozoril predsednik Parlamenta Antonio Tajani.
Voditelji EU bodo na Evropskem svetu 28. in 29. junija govorili o reformi azilne politike EU, katere temelj je dublinska uredba. Parlament EU šefe vlad in držav Unije poziva, naj se dogovorijo o spremembah te zakonodaje. »Čas za iskanje rešitev v zvezi z dublinsko uredbo se hitro izteka. Državljani od voditeljev pričakujejo rezultate, ne pa poziranja,« poudarja poslanka Cecilia Wikström, poročevalka o spremembah dublinske uredbe.
Dublinska uredba določa, da je za obravnavo prošenj za azil odgovorna tista država EU, kjer begunci prvič stopijo na ozemlje unije. Breme azilne politike tako nosijo predvsem države na zunanjih mejah EU, kot sta Grčija in Italija. Parlament EU je sicer že predlagal nekaj konkretnih sprememb dublinske uredbe. Po tem predlogu država, kjer prosilec za azil prvič stopi na ozemlje EU, ne bi bila več avtomatično pristojna za obravnavo prošnje za azil.
Poleg tega naj bi prosilec za azil, ki ima resnično povezavo z določeno državo, vanjo tudi premeščen. Prosilci za azil, ki nimajo resnične povezave z določeno državo, bodo premeščeni v druge države EU. Tiste države EU, ki ne bodo želele sprejeti beguncev, pa bi lahko izgubile dostop do sredstev iz proračuna EU. Prav tako naj bi vse prosilce za azil registrirali v državi prihoda in njihove prstne odtise preverili v bazah podatkov, radi pa bi tudi okrepili varnost otrok v azilnih postopkih in pospešili združevanje družin.
Sodeč po teh predlogih, evropska birokracija ne zna (ali ne zmore) rešiti problema migracij že pri koreninah, zato se ubada s tistim, kar nedvomno obvlada – s spremembami birokratskih postopkov in predpisov. Absurdnost položaja lepo ponazarja naslednji primer: če se milijarda Kitajcev kar naenkrat odloči zaprositi za azil in se preseliti v EU, najbrž ne more biti najbolj pomembno to, da imajo obrazce za prošnje za azil pravilno izpolnjene in da jih neka država pravilno registrira.
Sicer je Agencija Združenih narodov za begunce objavila podatke, da je bilo v letu 2017 iz svojih domov nasilno pregnanih 16,2 milijona ljudi. Svet danes šteje 68,5 milijona beguncev, od katerih jih 85 odstotkov gostijo revnejše države.