Po mnenju mnogih državljanov EU je lobiranje zgolj drugo ime za legalizirano korupcijo. Pri lobiranju in korupciji gre za tajno vplivanje na politične odločitve, pri obeh aktivnostih se zasebni interesi za plačilo (ali drugo protiuslugo) prikažejo kot javni. Zakonodajalci so seveda drugačnega mnenja, zanje je pomembna navidezna preglednost postopkov. V Evropski uniji in njenih institucijah je glavno orodje za zagotavljanje preglednosti lobiranja register preglednosti, ki ga skupaj upravljata Parlament in Komisija, podobno pa je tudi v Sloveniji.

Med lobiranjem in korupcijo je zelo tanka črta (foto: pixbay.com)  

Skupaj s Svetom EU, ki predstavlja države članice, nameravajo ustanove unije lobiranje z novimi pravili kmalu narediti še bolj pregledno. Cilj registra preglednosti lobiranja je, da tiste organizacije in posamezniki, ki stopajo v stik z ustanovami EU, javno razkrijejo svoje interese in nekatere ključne podatke. »V razpravah o preglednosti je Parlament vedno imel vodilno vlogo. Čas je, da evropske ustanove v teh zadevah nastopijo enotno,« je prepričana pogajalka Parlamenta, poljska poslanka Danuta Hübner (ELS). »Naša politika je odprtost,« pa prvi poslanka Sylvie Guillaume (S&D, Francija), druga izmed dveh pogajalk Parlamenta.

Očtno je glede regulacije lobiranja EU malce v zaostanku. Preseneča namreč, da je bila doslej registracija v registru preglednosti prostovoljna in ni bila pogoj za dostop do ustanov EU. Le v nekaterih primerih, npr. pri nastopu v katerem izmed odborov Parlamenta, pa je bila registracija obvezna.

Med 11.000 registriranimi lobističnimi organizacijami, ki skupaj zaposlujejo več kot 80.000 ljudi, so nevladne organizacije, združenja delodajalcev, sindikati in predstavništva različnih gospodarskih panog, od avtomobilske industrije do energetike. Med 28 državami EU pa je le sedem takih, ki so sprejele zakonodajo o lobiranju, so zapisali na spletu parlamenta EU. Med njimi je tudi Slovenija.

V zakonodaji RS je lobiranje definirano kot izvajanje vplivanja, ko poskuša posameznik (lobist) vplivati na odločitev odločevalcev (lobirancev), ki so aktivni na področju oblikovanja in sprejemanja zakonodaje ter javnih politik, in pri tem to počne nejavno in v interesu neke interesne organizacije. Komisija za preprečevanje korupcije je 5. decembra 2010, ko so začele veljati zakonske določbe o lobiranju, ki prvič v Republiki Sloveniji urejajo minimalne pogoje za transparentnost in nadzor lobistične dejavnosti, tudi vzpostavila svoj register lobistov.

“S sprejemom ZIntPK leta 2010, ki vsebuje tudi določbe o nadzoru nad lobiranjem, je po dvajsetih letih samostojne države tudi to področje postalo predmet regulacije. Dvajsetletna odsotnost jasnejših pravil, predvsem pa nadzora na tem področju, je dejstvo, ki je – poleg umanjkanja zgodovinsko pogojene politične demokratične kulture, kar je lastno večini tranzicijskih držav – pomembno pripomoglo k ukoreninjenju nekaterih netransparentnih praks prepletanja javnega in (ozko) zasebnega,” so o lobiranju zapisali pri Komisiji za preprečevanje korupcije. 

Že to, da z lobiranjem ukvarjajo pri Komisiji za preprepčevanje korupcije pa kaže na to, kako blizu sta si obe aktivnosti.