Množični pokol na koncertu v Las Vegasu je pomenil novo bolečo rana v srcu sodobne ameriške družbe. Podrobna preiskava zločina kaže na številne nedoslednosti in odpira nova vprašanja. Vse bolj se zdi, da morilec Stephen Paddock ni deloval sam.
V Združenih državah Amerike še vedno žalujejo za žrtvami nerazumljivega pokola (foto: commons.wikimedia.com)
V Združenih državah Amerike se ob vsakem množičnem napadu takoj pojavijo teorije zarote, ki običajno poskušajo dokazati, da v ozadju kakšna skrivnostna združba poskuša prikriti dejanski potek dogodkov. Tudi v primeru pokola, ki ga je 2. okotobra v Las Vegasu zagrešil Stephen Paddock, je podobno.
Teoretiki zarot so se tokrat lahko razpisali, saj je v primeru 64-letnega Paddocka marsikaj nenavadnega. Že to, da je bil morilec multimilijonar, medtem ko je bil njegov oče nekoč na seznamu najbolj iskanih kriminalcev v ZDA, je precej čudno naključje.
Strelec je bil tudi prestar, da bi ustrezal psihološkemu profilu podobnih atentatorjev. Predvsem pa bode v oči dejstvo, da vse do danes nihče še ni ugotovil motiva za pokol. Vsi preiskovalci in tudi mediji se še vedno spršujejo, kaj je Paddocka dejansko privedlo do tega, da je pobil 58 in ranil skoraj 500 ljudi?
Tudi to, da je jemal zdravila proti depresiji, njegovi bližnji pa niso zaznali nobenega čudnega obnašanja, je malce nenavadno. Strelec naj ne bi pripadal nobeni ekstremni politični ali verski skupini, prav tako pa nihče ni opazil, da zadnje mesece kopiči pravi arsenal orožja.
Toda precej bolj čudne podrobnosti prihajajo iz uradne preiskave o samam streljanju iz hotela Mandalay Bay. Po eni strani je Paddock, ki naj ne bi imel posebnega vojaškega znanja, deloval kot vrhunski profesionalec, po drugi je zagrešil nekaj nerazumljivih začetniških napak.
Preiskovalci so tako ugotovili, da je imel poleg svoje sobe najeti še dve sosednji sobi, tako da je imel pregled nad celotnim prostorom pred hotelom in nad glavnim vhodom v hotel. Po vsem nadstropju je nastavil kamere, da ga varnostniki ne bi mogli presenetiti.
Preiskovalci naj bi našli tudi listek, na katerega je ročno izračunal nastavitve merka na puški, upoštevajoč težo krogel. Po eni strani to kaže na profesionalen ostrostrelski pristop, po drugi pa bi si bogataš lahko kupil sodobno lasersko napravico, ki zahtevne strelske kalkulacije opravi sama.
Paddock je v najete sobe privlekel precej več orožja (23 pušk?) in streliva (10 kovčkov?), kot ga je dejansko rabil. Pri tem je brez potrebe tvegal, da ga po naključju odkrijejo.
Na dan pokola naj bi strelec dvakrat poklical recepcijo hotela in se pritoževal zaradi preglasne glasbe, ki je prihajala iz spodnjih nadstropij. Le zakaj bi privlačil nepotrebno pozornost varnostnikov prav na dan streljanja, če je res vse skrbno planiral vnaprej.
Poleg tega je svojo pozicijo med streljanjem izdal sam in sicer tako, da je razbil šipo na oknu. Vendar pa so varnostniki prišli v 32. nadstropje že pred pričetkom pokola, ko se je sprožil alarm na vratih, le tri sobe stran od strelčeve.
In tu sledi najbolj nenavaden del zgodbe. Paddock naj bi namreč prek svojih skritih kamer opazil varnostnika Jesusa Camposa, ga ustrelil kar skozi vrata sobe in sicer že nekaj minut pred pričetkom množičnega pokola.
Sedaj se marsikdo sprašuje, zakaj hotelska varnostna služba ni bolj odločno reagirala, potem ko je bil njen uslužbenec ranjen s strelnim orožjem.
Ker se zaradi skritih kamer in drugih podrobnosti zdi, da je strelec načrtoval beg, ni jasno, zakaj je potem napravil samomor. V najslabšem primeru je imel v sobah dovolj primernega orožja, da bi se lahko dlje časa zoperstavljal prihajajočim ‘specialcem’ enot SWAT.
Preiskovalci naj bi v sobi našli tudi polnilec za telefon, ki ni pripadal strelcu, prav tako naj bi preiskava pokazala, da je nekdo vstopal v sobo s strelčevo kartico, medtem ko je bil Paddock odsoten. Ob vseh ostalih nedoslednostih tudi to vodi do zaključka, da morilec najbrž le ni deloval sam.
To domnevo pa potrujejo tudi nekatera pričevanja žrtev masakra. Tako naj bi nekateri očividci govorili o streljanju iz 32., a tudi iz 29. nadstopja. Obstajalo pa naj bi tudi pričevanje o ženski, ki naj bi že tri četrt ure pred streljanjem opozarjala ljudi pred koncertnim odrom, da jih bodo vse pobili.
Glede na veliko število neodgovorjenih vprašanj se zdi, da bodo preiskovalci pokola v Las Vegasu odgovore iskali še dolgo. Teoretiki zarot bodo imeli o čemu razglabljati, javnost pa najbrž ne bo nikoli izvedela prav vse resnice – podobno kot v primerih umorov bratov Kennedy, Martina Luthra Kinga, napadov 11. spetembra 2001, …