Rak vse pogosteje prizadene tudi mlajše odrasle, vendar slovenski podatki razkrivajo drugačno sliko, kot jo nakazujejo nekatera opozorila iz tujine. Nova analiza Registra raka RS kaže, da pojavnost bolezni pri mlajših ne narašča hitreje kot pri starejših. Pri posameznih vrstah raka so razlike izrazite, spodbuden pa je podatek, da se umrljivost med mlajšimi dolgoročno zmanjšuje.
Mlajša ženska med diagnostično preiskavo z računalniško tomografijo. (foto: Getty Images / Unsplash+)
Kaj o zbolevanju mlajših generacij razkrivajo slovenske raziskave?
O raku pred 50. letom starosti se v zadnjih letih govori vse več. Raziskave iz nekaterih držav opozarjajo na izrazito povečevanje pojavnosti posameznih rakavih bolezni med mlajšimi generacijami, vendar slovenska slika ni povsem enaka. Primerjave med državami otežujejo razlike v starostni sestavi prebivalstva, življenjskih navadah, dostopnosti diagnostike in načinu zbiranja podatkov. Za razumevanje razmer pri nas so zato odločilni podatki slovenskega registra raka. Onkološki inštitut Ljubljana je 14. oktobra 2026 predstavil analizo Registra raka Republike Slovenije za obdobje od leta 1961 do 2021. Raziskovalci so primerjali odrasle, stare od 20 do 49 let, s prebivalci, starejšimi od 50 let. Starostno standardizirana stopnja pojavnosti vseh rakavih bolezni skupaj se je pri mlajših povečevala v povprečju za približno dva odstotka letno, pri starejših pa nekoliko manj kot dva odstotka. Raziskovalci zato v Sloveniji za zdaj ne ugotavljajo splošnega hitrejšega porasta raka med mlajšimi odraslimi.
Za skupnim povprečjem se skrivajo precej različni trendi. Nekatere vrste raka postajajo pogostejše, pri drugih se pojavnost zmanjšuje, del večjega števila diagnoz pa je povezan z napredkom diagnostike. Razlike med posameznimi boleznimi so zato pomembnejše od splošne predstave, da se vse rakave bolezni pri mlajših širijo enako hitro.
Rak po 50. letu ostaja bistveno pogostejši
Starost ostaja eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za razvoj rakavih bolezni. Pri prebivalcih, starejših od 50 let, so raziskovalci zabeležili približno desetkrat več novih primerov raka in približno tridesetkrat več smrti zaradi teh bolezni kot med odraslimi od 20. do 49. leta. Gre za primerjavo absolutnega števila primerov in smrti v obeh starostnih skupinah, ne za neposredno oceno individualnega tveganja. Razlika je izrazita tudi pri starostno standardiziranih stopnjah pojavnosti. Leta 2021 je bila stopnja pri mlajših odraslih približno 180 primerov na 100.000 prebivalcev, pri starejših pa okoli 1.790 na 100.000. Starostna standardizacija omogoča primerjavo med obdobji in skupinami ob upoštevanju razlik v starostni sestavi prebivalstva. Tako je mogoče bolje presoditi, kako se spreminja pojavnost bolezni, ne da bi rezultate pripisovali zgolj demografskim spremembam.
Čeprav je bila raziskava predstavljena oktobra 2026, se primerjava pojavnosti konča z letom 2021. Ne gre torej za pregled diagnoz v letošnjem letu. Register raka RS na portalu SLORA pojasnjuje, da zbiranje, preverjanje in obdelava podatkov zahtevajo čas, dokončne statistike pa so zato objavljene z zamikom. Ob naknadnih dopolnitvah zbirke se lahko posamezni podatki tudi nekoliko spremenijo.
Pri katerih vrstah raka je porast najbolj izrazit?
Rak ni ena sama bolezen. Posamezne vrste se razlikujejo po dejavnikih tveganja, poteku, možnostih zdravljenja in starosti, pri kateri se najpogosteje pojavijo. V Sloveniji k dolgoročnemu povečevanju pojavnosti med mlajšimi odraslimi pomembno prispevajo kožni raki, rak dojk, rak mod, rak ščitnice ter rak debelega črevesa in danke. Pri ženskah med 20. in 49. letom je rak dojk v obdobju 2017–2021 predstavljal 32 odstotkov vseh novih primerov raka. Sledili so nemelanomski kožni rak z 18 odstotki, kožni melanom z devetimi odstotki in rak ščitnice s šestimi odstotki. Pri moških iste starosti sta bila najpogostejša nemelanomski kožni rak z 19 odstotki in rak mod s 17 odstotki, sledila pa sta kožni melanom ter rak debelega črevesa in danke, vsak z devetimi odstotki.
Posebej izstopa rak mod, katerega starostno standardizirana pojavnost se je pri mlajših odraslih v obdobju 1961–2021 povečevala za približno pet odstotkov letno. Bolezen najpogosteje prizadene mlajše moške, povprečna starost ob diagnozi pa je okoli 35 let. Vzroki za dolgoročni porast še niso zadovoljivo pojasnjeni. Raziskovalci med drugim preučujejo povezave z dednimi dejavniki in vplivi iz okolja. Približno petodstotno povprečno letno rast so ugotovili tudi pri raku ščitnice, vendar je pri tej bolezni razlaga drugačna. Zaradi pogostejših slikovnih preiskav zdravniki danes odkrijejo tudi spremembe, ki bi v preteklosti ostale neopažene in morda nikoli ne bi ogrozile človekovega življenja. Del statističnega porasta je zato lahko povezan s prediagnosticiranjem. Več odkritih primerov ne pomeni nujno enako velikega povečanja nevarnih oblik bolezni, umrljivost zaradi raka ščitnice pa ostaja zelo nizka.
Niso pa vsi trendi neugodni. Analiza kaže, da se med mlajšimi odraslimi zmanjšuje pojavnost raka glave in vratu, pljuč, želodca ter materničnega vratu. Pri spremljanju raka je zato poleg skupnega števila diagnoz pomembno vedeti tudi, katere bolezni postajajo pogostejše in katere redkejše.
Rak debelega črevesa in danke: Zakaj se trendi med generacijami razlikujejo?
Ena pomembnejših ugotovitev raziskave se nanaša na raka debelega črevesa in danke. Med odraslimi, starimi od 20 do 49 let, se je njegova starostno standardizirana pojavnost med letoma 1961 in 2021 povečevala za približno dva odstotka letno. Pri starejših pa se je po uvedbi organiziranega presejalnega programa Svit leta 2009 trend obrnil. Pred uvedbo presejanja je pojavnost pri starejših naraščala za približno tri odstotke letno. Po začetnem povečanju, povezanem tudi z odkrivanjem prej neprepoznanih primerov, se je začela zmanjševati. Onkološki inštitut za novejše obdobje navaja približno 3,5-odstotno povprečno letno zmanjševanje starostno standardizirane pojavnosti. Gre za spremembo statističnega trenda, povezano z uvedbo organiziranega presejanja, ne za podatek, da se absolutno število vseh primerov vsako leto zmanjša za natanko 3,5 odstotka.
Kolonoskopija omogoča odkrivanje in odstranjevanje predrakavih sprememb, še preden se iz njih razvije rak. Program Svit zato ni pomemben samo za zgodnejše odkrivanje bolezni, temveč tudi za preprečevanje njenega nastanka. Pri mlajših odraslih, ki praviloma niso vključeni v starostno določeno ciljno skupino programa, takšnega populacijskega učinka ni. To ne pomeni, da bi morali vsi mlajši od 50 let opravljati kolonoskopijo. Pri ljudeh z nepojasnjenimi simptomi, družinsko obremenjenostjo ali drugimi pomembnimi dejavniki tveganja pa je potrebna individualna zdravniška presoja, ne glede na starost.
Na Dnevnih Novicah smo že poročali o pomenu preventive in zgodnjega odkrivanja raka. Primerjava med starostnima skupinama nazorno pokaže, kaj lahko prinese organizirano presejanje, vendar tudi njegove omejitve. Človek z vztrajnimi zdravstvenimi težavami potrebuje zdravniško obravnavo, četudi še ni dosegel starosti za vključitev v preventivni program.
Zakaj rak narašča tudi med mlajšimi odraslimi?
Različne vrste raka imajo različne dejavnike tveganja, zato njihovega naraščanja ni mogoče pojasniti z enim samim vzrokom. Prepletajo se dedna nagnjenost, življenjske navade, reproduktivne okoliščine in vplivi iz okolja. Na statistiko novih diagnoz vpliva tudi razvoj medicine, saj sodobne preiskave omogočajo odkrivanje sprememb, ki jih pred desetletji pogosto niso prepoznali. Pri raku debelega črevesa in danke strokovnjaki med dejavniki tveganja izpostavljajo debelost, nezdravo prehrano, vključno s pogostim uživanjem predelane hrane, kajenje in alkohol. Na pojavnost raka dojk lahko vplivajo spremembe reproduktivnih navad, med drugim poznejša starost ob rojstvu prvega otroka, manjše število otrok in krajše obdobje dojenja. Pri kožnem melanomu je eden pomembnejših dejavnikov tveganja izpostavljenost ultravijoličnemu sevanju, predvsem intenzivno sončenje in sončne opekline v otroštvu ter mladosti.
Znanost še nima vseh odgovorov. Pri nekaterih boleznih raziskovalci še iščejo vzroke za opažene trende, znani dejavniki tveganja pa ne pojasnijo vsakega primera. Epidemiološke raziskave lahko pokažejo povezave in dolgoročne spremembe v prebivalstvu, ne morejo pa zanesljivo določiti, zakaj je za rakom zbolel posamezen človek.
Kateri simptomi zahtevajo pozornost tudi pred 50. letom?
Rak v zgodnjih stadijih ne povzroča vedno očitnih težav. Kadar se simptomi pojavijo, so lahko podobni znakom drugih, precej pogostejših bolezni. Zato je pomembno predvsem, ali so zdravstvene spremembe nepojasnjene, vztrajajo, se ponavljajo ali se sčasoma stopnjujejo. Med znaki, pri katerih je smiseln posvet z zdravnikom, so nepojasnjene krvavitve, dolgotrajne spremembe pri odvajanju blata, nova zatrdlina v dojki ali modu, spreminjanje kožnega znamenja in nepojasnjeno hujšanje. Nobeden od teh simptomov sam po sebi ne pomeni, da ima človek raka. Kljub temu jih ni priporočljivo samodejno pripisovati stresu, utrujenosti ali mladosti.
Zdravnik pri presoji upošteva trajanje težav, osebno in družinsko zdravstveno anamnezo ter morebitne dejavnike tveganja. Na tej podlagi lahko odloči, ali so potrebne dodatne preiskave. Dva človeka z na videz podobnimi težavami zato ne potrebujeta nujno enakega diagnostičnega postopka. Nacionalni inštitut za javno zdravje poudarja, da lahko tveganje za nekatere vrste raka zmanjšamo z nekajenjem, uravnoteženo prehrano, redno telesno dejavnostjo, vzdrževanjem primerne telesne teže, omejevanjem alkohola in zaščito pred čezmernim sončnim sevanjem. Pomembno je tudi sodelovanje v organiziranih presejalnih programih ZORA, DORA in Svit, kadar posameznik izpolnjuje pogoje za vključitev. Preventivni ukrepi ne zagotavljajo popolne zaščite, lahko pa zmanjšajo verjetnost nastanka nekaterih rakavih bolezni oziroma omogočijo njihovo pravočasnejše odkrivanje.
Umrljivost zaradi raka med mlajšimi se dolgoročno zmanjšuje
Ob naraščanju pojavnosti slovenska raziskava prinaša tudi spodbudno ugotovitev. Starostno standardizirana stopnja umrljivosti zaradi raka se je med odraslimi, starimi od 20 do 49 let, v obdobju 1985–2021 v povprečju zmanjševala za približno dva odstotka letno. Leta 2021 je znašala okoli 22 smrti na 100.000 prebivalcev, pri starejših od 50 let pa približno 680 na 100.000. Na zmanjševanje umrljivosti lahko vplivajo zgodnejše odkrivanje nekaterih bolezni, napredek pri zdravljenju in spremembe v zastopanosti posameznih vrst raka. Vendar umrljivost v prebivalstvu ni isto kot preživetje po diagnozi. Nižja stopnja umrljivosti zato sama po sebi ne pove, za koliko so se izboljšale možnosti zdravljenja pri posamezni vrsti raka.
Največja vrednost slovenske analize je prav v razkrivanju razlik, ki jih skupna statistika ne pokaže. Medtem ko pri raku mod in ščitnice beležimo izrazit dolgoročni porast diagnoz, se pojavnost nekaterih drugih rakov zmanjšuje. Pri raku debelega črevesa in danke pa se pokaže, kako lahko organizirano presejanje spremeni gibanje bolezni v prebivalstvu. Takšni podatki so pomembni za nadaljnje načrtovanje preventive, spremljanje ogroženih skupin in pravočasno zdravstveno obravnavo.