Dolgoletni partner, ki skriva drugo razmerje. Družinski član, ki prikriva dolgove. Človek, za katerega se po letih izkaže, da je živel dvojno življenje. Kako je mogoče, da najbližji niso ničesar posumili? Psihološke raziskave razkrivajo, da odgovor ni le v spretnosti tistega, ki laže, temveč tudi v načinu, kako ljudje zaupamo drugim in kako pogosto se pri presojanju iskrenosti zmotimo.

Dvojno življenje lahko ostane skrito tudi pred najbližjimi, saj ljudje pogosto zaupamo bolj, kot se zavedamo. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Zakaj je lahko resnica skrita tako dolgo?

Ko se razkrije dolgoletna prevara, začnejo tudi povsem običajni dogodki dobivati drugačen pomen. Službena potovanja, nepričakovani stroški ali nenavadne spremembe načrtov se za nazaj sestavijo v zgodbo, ki se zdi skoraj očitna. Toda v času, ko so se ti dogodki odvijali, nihče ni poznal njenega konca. Posamezna odsotnost je lahko pomenila dodatno delo, finančna težava nepričakovan izdatek, sprememba vedenja pa utrujenost ali osebno stisko.

Prav razlika med tem, kar vemo pred razkritjem in po njem, pomaga razumeti začudenje, ki pogosto spremlja takšne zgodbe. Ljudje vsakodnevnih pogovorov ne vodimo kot preiskovalci. Ne beležimo vsakega pojasnila, ne primerjamo vseh podrobnosti in praviloma ne iščemo dokazov, da nam nekdo prikriva resnico. Še najmanj pri človeku, s katerim smo preživeli leta in o katerem smo si že ustvarili trdno predstavo.

Ameriški raziskovalec komunikacije Timothy Levine je takšno ravnanje pojasnil s teorijo privzetega zaupanja (Truth-Default Theory). Njeno izhodišče je, da ljudje v običajni komunikaciji povedano večinoma sprejmemo kot resnično. Dvom se pojavi, ko nekaj vzbudi sum, ne pa samodejno ob vsaki novi informaciji. Levine je v znanstvenem pregledu iz leta 2022 opisal, kako pomembno vlogo imajo pri tem naša pričakovanja in okoliščine pogovora.

Zaupanje ima seveda dober razlog za obstoj. Če bi morali preverjati vsako partnerjevo pojasnilo, prijateljevo pripoved ali sodelavčevo izjavo, bi bilo normalno življenje skoraj nemogoče. Vendar ima takšen način delovanja tudi slabost: človek, ki namenoma prikriva pomembne informacije, lahko računa na to, da mu okolica ne bo postavljala vprašanj brez konkretnega razloga.

In kako uspešni smo pri odkrivanju neresnice, kadar se zanjo vendarle odločimo poiskati dokaze? Precej manj, kot bi si želeli. Raziskovalca Charles Bond in Bella DePaulo sta leta 2006 objavila obsežno metaanalizo prepoznavanja laži, v kateri sta združila rezultate 206 raziskovalnih dokumentov s skupno 24.483 ocenjevalci. Ti so morali brez posebnih pripomočkov ali usposabljanja presoditi, ali so izjave drugih ljudi resnične ali lažne. Povprečno so pravilno ocenili 54 odstotkov izjav. Rezultat kaže, da ljudje pri prepoznavanju laži niso povsem brez sposobnosti razlikovanja, vendar je njihova uspešnost precej skromnejša, kot si pogosto predstavljajo.

Razlika med prepoznavanjem resnice in laži je bila še izrazitejša. Udeleženci so pravilno prepoznali 61 odstotkov resničnih izjav, laži pa le v 47 odstotkih primerov. Rezultati ne povedo, kako pogosto ljudje uspešno skrivajo dvojno življenje, saj raziskave niso spremljale takšnih dolgotrajnih odnosov. Pokažejo pa, da človeška sposobnost odkrivanja zavajanja ni niti približno tako zanesljiva, kot nakazuje samozavest, s katero pogosto presojamo druge.

Lažnivca ne izdajo nujno oči

Prepričanje, da lahko človekovo iskrenost preberemo z obraza, je izjemno trdoživo. Nekdo umakne pogled in že pomislimo, da nekaj skriva. Drugi govori mirno, brez obotavljanja, zato mu verjamemo. Toda raziskave ne potrjujejo, da bi bilo mogoče laganje zanesljivo prepoznati po posamezni kretnji, pogledu ali spremembi glasu.

Aldert Vrij, Maria Hartwig in Pär Anders Granhag so v znanstvenem pregledu, objavljenem leta 2019 v reviji Annual Review of Psychology, ugotovili, da so doslej prepoznani neverbalni znaki zavajanja šibki in nezanesljivi. Nervoznost lahko spremlja iskren pogovor, medtem ko lahko človek, ki laže, deluje povsem sproščeno. Iskanje resnice izključno v govorici telesa je zato slaba bližnjica.

Razširjeno prepričanje, da človeka pri laži izdajo oči, je lahko zavajajoče. Večjo težo ima vsebina povedanega, predvsem kadar je mogoče konkretne informacije preveriti. Vendar tudi neskladje med dvema izjavama še ne pomeni samodejno, da nas nekdo namenoma zavaja. Spomin je lahko nepopoln, okoliščine se spremenijo, ljudje pa lahko isti dogodek razumejo različno.

Pri dvojnem življenju je dodatna težava, da bližnji pogosto nimajo vseh informacij, ki bi jih lahko primerjali. Poznajo človekovo ravnanje doma, med skupnimi opravki ali v družbi prijateljev. Ne vedo pa nujno, kaj počne v času, ki ga preživlja drugje. Če ni očitnega nasprotja med tem, kar pripoveduje, in tem, kar drugi lahko preverijo, lahko njegova zgodba ostane prepričljiva.

Toda vsaka skrivnost še ni prevara. Zamolčan finančni dolg, vzporedno partnersko razmerje ali osebne informacije, ki jih posameznik zaradi strahu pred zavrnitvijo ne želi deliti, imajo različna ozadja in posledice. Razlikujejo se tudi motivi ter odgovornost do drugih. Osebna zasebnost je del človekovega življenja, medtem ko načrtno zavajanje ustvarja napačno predstavo o njegovem ravnanju.

Skrivnosti imajo tudi drugo, manj vidno plat

Pri prikrivanju si običajno predstavljamo človeka, ki si mora nenehno izmišljati izgovore, paziti na podrobnosti in preprečevati, da bi se njegove različne zgodbe srečale. Toda psihološko breme skrivnosti ni omejeno na trenutke, ko mora nekdo drugemu nekaj zamolčati.

Psiholog Michael Slepian je s sodelavcema Jinseokom Chunom in Malio Mason leta 2017 objavil raziskavo o doživljanju skrivnosti. V desetih študijah so analizirali več kot 13.000 skrivnosti, o katerih so poročali udeleženci. Ugotovili so, da so ljudje o svojih skrivnostih spontano razmišljali precej pogosteje, kot so se znašli v položaju, ko so jih morali pred drugimi aktivno prikrivati. Pogostejše vračanje misli k skrivnostim je bilo povezano s slabšim počutjem, tudi ob upoštevanju pogostosti njihovega dejanskega prikrivanja.

Človeka lahko torej skrivnost zaposluje tudi med običajnim delovnim dnem, doma ali med opravki, ko ga nihče ničesar ne sprašuje. Raziskovalci so sicer preučevali različne vrste skrivnosti, zato njihovih ugotovitev ni mogoče neposredno pripisati vsem posameznikom z dvojnim življenjem. Vseeno njihovo delo pokaže nekaj zanimivega: skrivnosti nas lahko obremenjujejo tudi takrat, ko jih pred nikomer aktivno ne skrivamo. Za okolico je takšno notranje dogajanje lahko povsem nevidno. Tudi kadar posameznik veliko razmišlja o svoji skrivnosti, iz tega ne sledi, da bo navzven pokazal prepoznaven znak, po katerem bi drugi lahko ugotovili, kaj se dogaja.

Zakaj po razkritju prevare preteklost dobi drugačen pomen?

Ob razkritju zato ni nenavadno, da se bližnji počutijo, kot da so živeli ob človeku, ki ga sploh niso poznali. Toda ta občutek ne pomeni nujno, da je bilo celotno skupno življenje lažno. Pomeni predvsem, da se je njihova predstava o njem opirala na informacije, za katere zdaj vedo, da niso bile popolne ali resnične.

Prav tu je najtežji del takšnih zgodb. Ko človek izve za dolgoletno prikrivanje, ne presoja več samo dejanja, ki je bilo skrito. Na novo začne presojati tudi pogovore, odločitve in skupne dogodke, ki so se zgodili pred razkritjem. Kar je nekoč razumel kot povsem običajno, lahko postane razlog za dvom.

Razlogi za dvojno življenje so lahko različni, zanesljivega načina za prepoznavanje človeka, ki nekaj prikriva, zgolj po njegovih navadah pa raziskave niso odkrile. Pomagajo nam predvsem razumeti, kako lahko nekdo pomemben del svojega življenja skriva tudi pred najbližjimi. Ljudje zaupamo, ker brez zaupanja ne moremo normalno živeti. O drugih sklepamo iz tistega, kar nam je dostopno, pri prepoznavanju laži pa smo precej manj uspešni, kot verjamemo.

Ko se resnica po letih vendarle razkrije, je zato najtežje vprašanje pogosto napačno zastavljeno. Ne gre vedno za to, kako bližnji niso opazili prevare, temveč za to, ali so sploh imeli dovolj informacij, da bi jo lahko prepoznali.