Večerja je končana, želodec ni več prazen, a občutek, da bi še nekaj pojedli, kar vztraja. Nova raziskava odpira zanimivo možnost: pri nekaterih ljudeh lahko stres vpliva tudi na to, kako jasno zaznajo, da imajo hrane dovolj.

Stres lahko pri nekaterih ljudeh vpliva tudi na zaznavanje občutka sitosti. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Ko želodec sporoča, da je dovolj

Občutek sitosti se zdi nekaj samoumevnega: jemo in telo nam prej ali slej pove, da imamo dovolj. Toda za tem preprostim občutkom poteka zapleten pogovor med prebavili, živčevjem in možgani. In prav v ta pogovor bi lahko pri nekaterih ljudeh posegel stres.

Znanstveniki zaznavanju dogajanja v lastnem telesu pravijo interocepcija. Ameriški National Institute of Diabetes and Digestive and Kidney Diseases (NIDDK) jo opisuje kot proces, s katerim živčni sistem zaznava in razlaga signale o notranjem fiziološkem stanju telesa. Med takšne informacije sodijo tudi občutki, povezani z lakoto in sitostjo.

Ekipo z Univerze v Ulmu in Univerze v Luksemburgu je zanimalo, ali se zaznavanje teh signalov spremeni, ko smo pod akutnim stresom. Da bi to preverili, so morali rešiti precej praktično težavo: človek med jedjo ne uporablja samo občutkov iz želodca. Vidi tudi, koliko hrane je še na krožniku.

Zato so uporabili skledo, ki se je skrivaj polnila

V raziskavi, objavljeni maja 2026 v znanstveni reviji Scientific Reports, je sodelovalo 94 zdravih odraslih, starih od 19 do 33 let. V laboratorij so prišli po osmih urah brez hrane, vsak pa je opravil dve ločeni testiranji – enkrat po nalogi, namenjeni povzročanju akutnega stresa, in drugič po kontrolni nalogi.

Potem so prednje postavili skledo z jogurtom. Videti je bila povsem običajno, vendar ni bila.

Pod mizo sta bila skrita tehtnica in sistem s črpalko. Medtem ko je udeleženec jedel, se je v skledo neopazno dodajal nov jogurt, tako da je bila količina pred njegovimi očmi videti približno enaka. Sistem, poimenovan »Magic Table«, je raziskovalcem omogočil, da so iz enačbe odstranili enega najbolj očitnih namigov: pogled na vse bolj prazen krožnik.

Udeleženci so morali povedati, kdaj so prvič začutili sitost, nato pa nadaljevati do občutka popolne sitosti. Medtem je sistem beležil, koliko jogurta so dejansko pojedli. Tako so lahko primerjali, kaj se zgodi v običajnem in kaj v stresnem stanju, ne da bi udeležencem količino zaužite hrane ves čas razkrivale oči.

Na lakoto in količino zaužite hrane sicer vpliva več dejavnikov. Pred kratkim smo preverili tudi, kdaj je najboljši čas za zajtrk, kosilo in večerjo.

Najprej se ni zdelo, da je stres kaj spremenil

Ko so rezultate vseh 94 ljudi pogledali skupaj, ni bilo preprostega učinka, ki bi ga lahko povzeli z besedami: stres oslabi občutek sitosti. Akutni stres v celotni skupini ni povzročil splošnega poslabšanja zaznavanja signalov iz želodca.

Zanimivejša slika se je pokazala pri posameznih skupinah. Pri ljudeh, ki so poročali o več težavah pri uravnavanju čustev, ter pri tistih z izrazitejšimi značilnostmi omejevalnega ali nenadzorovanega prehranjevanja je bila pod stresom občutljivost za močnejši signal polnosti manjša. V stresnem stanju so potrebovali več hrane, preden so dosegli občutek popolne sitosti.

Rezultat ima še en zanimiv obrat. Samoocenjeno čustveno prehranjevanje takšnega učinka ni napovedovalo. Znana predstava, da je mogoče stresno prehranjevanje preprosto razložiti s tem, da zaradi čustev posegamo po hrani, je zato za razlago tega poskusa preozka.

Možgani ne čakajo le na sporočilo polnega želodca

Sitost ni stikalo, ki bi se vključilo v trenutku, ko je želodec napolnjen do določene meje. Med obrokom nastajajo različni signali, povezani med drugim z raztezanjem želodca in hranili, informacije iz prebavil pa morajo nato doseči možgane.

Pri tej komunikaciji sodeluje tudi vagusni živec. Ameriški NIDDK je pri raziskavah povezave med črevesjem in možgani opisal neposredno živčno pot, po kateri lahko specializirane celice v prebavilih hitro posredujejo informacije proti možganom.

Toda na koncu ne jemo v laboratorijskem vakuumu. Pred nami je hrana, ki jo vidimo in vonjamo, imamo svoje navade in izkušnje, včasih jemo v družbi, drugič pred televizorjem ali med delom. Telesni signali se ves čas srečujejo z informacijami iz okolja in našim trenutnim stanjem.

Prav zato je rezultat nove raziskave zanimiv: pri določenih ljudeh stres morda ne spremeni samo želje po hrani, temveč tudi občutljivost za signal, da je hrane dovolj.

Toda skleda v laboratoriju ni večer po težkem dnevu

Tu je meja, ki je pri razlagi rezultatov ne smemo preskočiti. V raziskavi je sodelovalo 94 večinoma mladih odraslih, velika večina udeležencev pa je bila žensk. Poleg tega je šlo za akutni stres v nadzorovanih laboratorijskih razmerah, kar ni isto kot več dni ali tednov pritiska zaradi službe, denarja, odnosov ali drugih vsakdanjih težav.

Metodo s skrivaj polnjeno skledo so primerjali tudi z dvostopenjskim testom obremenitve z vodo in meritvijo prostega vnosa hrane; v tem dodatnem delu je sodelovalo 61 ljudi. Kljub temu bo šele nadaljnje raziskovanje pokazalo, kako močno se opaženi vzorci pojavljajo v vsakdanjem življenju in pri širši populaciji.

Nova raziskava zato ne daje dovoljenja za sklep, da je vsak dodaten prigrizek posledica stresa ali da človek pod pritiskom ne more vedeti, kdaj je sit. Pokaže pa nekaj bolj zanimivega: tudi tako domač občutek, kot je »dovolj imam«, je rezultat komunikacije med telesom in možgani.

In ko smo pod stresom, pri nekaterih ljudeh morda ni vprašanje samo, zakaj bi še jedli, ampak tudi, kako glasno telo sporoča, naj prenehajo.