Planinska zveza Slovenije ne skrbi le za obiskovalce gora, ampak je med njenimi prioritetami skrb za ves preostali rastlinski in živalski gorski živelj. Tokrat so se posvetili organiziranem plenjenju in posledičnem izumiranju zaščitenih rastlin kot sta encijan in velikonočnica.
Poleg človeške ribice, jamskih hroščev, redkih ptic, gob in tartufov lopovi prežijo tudi na zaščitene slovenske gorske rastline, kot je encijan (foto: Dušan Klenovšek/PZS)
V sredo bodo ob 10. uri v sejni sobi ‘Triglav’ Planinske zveze Slovenije (PZS) v pričakovanju cvetenja velikonočnice, Clusijevega svišča in drugih zavarovanih rastlinskih vrst pripravili novinarsko konferenco z naslovom ‘Velikonočnica in encijan – bomo občudovali le še plastične cvetove?’, s katero želijo opozoriti na kriminalne aktivnosti v gorskem svetu.
Primer večjega plenjenja encijana so nedlogo nazaj (oktobra 2017) opazili na Lovrencu in sicer 60 izkopnih mest, ki kažejo na organizirano ropanje te zavarovane rastline. To je seveda kaznivo dejanje. V Boletini in na Boču pa ravnokar začenja cveteti velikonočnica – tam imajo v času njenega cvetenja organizirana tudi dežurstva, da bi ohranili to ogroženo rastlinsko vrsto, ki jo je najti le še na štirih rastiščih v Sloveniji. Kraja zaščitenih rastlin pa ni nič novega.
“Leto dni zatem, ko je Franc Jožef podpisal zakon za zaščito planike in blagajevega volčina, je Janez Rekar iz Mojstrane ‘radi ruvanja planik’ šest ur preživel v kehi. 120 let pozneje je realnost takšna, da sta dve skoraj simbolni slovenski rož’ci – velikonočnica na Boču in v Boletini (pri Ponikvi) ter Clusijev svišč (encijan) na Lovrencu (pri Lisci) pred izginotjem.
Kljub predpisom, informativnim tablam na lokacijah, varovalni ograji in fizičnemu varovanju se plenjenje in uničevanje nadaljuje. Bomo morali posaditi plastične nadomestke,” opozarjajo in se sprašujejo na PZS. Da so slovenske gore pravi raj za plenilce gorskega cvetja, je odmevalo že ob primeru Angleža Toma Mitchella, podjetnega lovca na rastline.
“Nekdanji bankir, sicer diplomirani biolog na univerzi v Cambridgeu, je uresničil svoje študentske sanje in postal lovec na rastline. Pa ne s fotografom v roki – po svetu nabira semena in plodove. In najljubši cilji so mu slovenski in hrvaški kraji. Kratek in poceni let do Brnika, potem pa kakšna urica z avtom in že je sredi raja, npr. na Krvavcu. Telohi, zvončki pa perunike in potonke, brstična lilija, encijani, narcise in čmerika, ciklame in pogačice …
Tudi lesne vrste omenja – od toploljubnega navadnega ruja do kaline in navadnega gabra. In še in še … Vzhičen ugotavlja, da so nekdanji jugoslovanski narodi k sreči sedaj v miru. In dokler so tu napetosti zmanjšane, priporoča obiskovati ta slabo poznan, a ljubek del Evrope. Groza za brati! Ko bi jih samo občudoval in fotografiral – on prihaja po semena, ki jih nato vzgaja v svojem podjetju. In drago prodaja. Podjeten Anglež, ni kaj.
A skoraj pol omenjenih rastlin, ki jih navaja, je zavarovanih. Tako pri nas kakor drugje po Evropi. Marsikatero med navedenimi (telohi, ciklame, zvončki …) smo zavarovali prav na zahtevo “omikane” Evropske unije (2004), da so nam dovolili pridružitev. Res, da smo del Evrope brez meja, a transport živih organizmov, še posebno zavarovanih, ni brez omejitev,” je v članku ‘Ropanje gorskih zakladov’ zapisal Dušan Klenovšek v Planinskem vestniku že leta 2014.