Kitajska nadaljuje s svojim vesoljskim programom, po katerem želi leta 2022 poslati plovilo s človeško posadko na Luno. Tokrat so Kitajci v orbito lansirali komunikacijski satelit Queqiao, ki jim bo omogočil, da do konca leta na temno stran Meseca izstrelijo prvo raziskovalno sondo. Marsikdo, na čelu s privrženci alternativnih teorij o vesolju in njegovih prebivalcih, bo v naslednjih mesecih z zanimanjem spremljal razvoj lunarnega dogajanja.
Morda bi radi Kitajci svoj pristanek na Luni leta 2022 izpeljali na temni strani, ali vsaj v njeni nesporedni bližini (foto:svs.gsfc.nasa.gov)
Luna od nekdaj privlači človeško fantazijo, po pristanku ameriškega lunarnega modula iz misije Apollo 11 leta 1969 pa se je pozornost z osvetljenega dela površine preusmerila tudi na tisti del, ki ga z Zemlje ne vidimo. S soncem obsijani, vidni del Lune ljudje sicer opazujejo že tisočletja. Razvoj teleskopov in video-fotografske tehnologije danes omogoča skoraj vsakomur, da kar z domačega vrta pase radovednost ali pridobi kakovostne posnetke površine zemeljskega satelita.
Skrita, temna stran Lune pa ostaja slabo raziskano območje s precej zanimivimi vprašanji o tem, kaj se tam lahko skriva. Že med enim od prvih ameriških obletov Meseca so namreč astronavti in znanstveniki na zemlji zaslišali skrivnostne zvoke, kar so kasneje pojasnili z vesoljskim elektormagnetnim sevanjem. Skozi leta pa so se začele vrstiti razne novice o skrivnostnih lučeh in obrisih zgradb, ki naj bi jih posneli na mejnem območju med vidno in skrito stranjo površine.
Tudi eksplozija vodenega raketnega izstrelka, ki ga je na Luno leta 2009 izstrelila ameriška vesoljska agencija NASA, češ da bodo prek vibracij eksplozije znanstveniki ugotovili prisotnost ali odsotnost vode, je sprožila številna ugibanja. Ker je za nameček kmalu zatem tedanji ameriški predsednik Obama povsem nepričakovano prejel Nobelovo nagrado za mir, so se pojavila celo ugibanja, ali niso ZDA na Mesecu v resnici bombardirale kakšnega sovražnika (kar na Zemlji Američani redno počnejo). Ta ugibanja pa so sprožila nova zelo zanimiva podvprašanja: le kateri sovražnik ZDA bi se lahko skrival na Luni, od kod bi lahko prišel in kakšno tehologijo je pri tem uporabil?
Sicer se od prvega pristanka Neila Armstronga 20. julija leta 1969 do danes zvrstila cela vrsta alternativnih teorij o Luni. Po eni naj bi bil Mesec umetnega in ne naravnega izvora. Po drugi naj bi bila Luna votla, po tretji teoriji pa prepredena z mrežo tunelov in rudnikov. Veliko jih ugiba o tem, da je bila Luna nekoč v preteklosti naseljena, za neketere pa naj bi bila naseljena tudi sedaj, a seveda tega z Zemlje ne vidimo, saj naj bi bila infrastruktura skrita na temni strani meseca.
Odkar so nedovisni raziskovalci ugotovili, da ameriška NASA pogosto retušira oziroma ‘čisti’ fotografije in videoposnetke iz vesolja, je slednja v zadnjih letih precej izgubila na kredibilnosti. Ker Američanom ne gre verjeti vsega in se Ruska vesoljska agencija Roskozmos trenutno z Luno ne ubada, saj se ji zdi Mars bolj privlačen, svet s še večjim zanimanjem spremlja kitajske lunarne aktivnosti.
Na poti, ki pelje proti novem pristanku človeka na Mesecu, so tako Kitajci danes v vesolje poslali telekomunikacijski satelit Queqiao. Slednji bo deloval kot povezovalni rele, ko bodo kasneje letos poslali prvo raziskovalno sondo – proti skriti strani Lune. In spet se pojavljajo vprašanja, zakaj poslati sondo prav tam, če Američani in Rusi doslej na drugi strani Meseca niso zaznali nič zanimivega?