EU je napravila nov pomemben korak v boju proti davčnim utajam, pranju denarja in sorodnim finančnim malverzacijam – posodobila je sporazum o davčnem sodelovanju s Švico.
Prizor ob podpisu novega dokumenta (foto: commission.europa.eu)
Evropska unija je danes podpisala protokol o spremembi obstoječega sporazuma o davčnem sodelovanju s Švico. Tako je bil sporazum ažuriran z najnovejšimi standardi EU in mednarodnimi standardi – z razširitvijo avtomatske izmenjave informacij o finančnih računih v skladu s posodobitvijo skupnega standarda poročanja (CRS) in z vzpostavitvijo novega okvira za sodelovanje pri izterjavi terjatev za davek na dodano vrednost (DDV).
»Posodobitev vključuje posebne produkte elektronskega denarja in digitalne valute centralnih bank, s čimer zagotavlja, da imajo davčni organi celovit dostop do ustreznih finančnih podatkov. Poleg tega protokol krepi zahteve glede skrbnega pregleda in poročanja, s čimer davčnim upravam omogoča učinkovitejšo uporabo informacij, hkrati pa omejuje breme za finančne institucije.
Protokol o spremembi vzpostavlja tudi nov okvir za sodelovanje pri izterjavi terjatev za DDV in zavezuje obe strani, da preučita medsebojno pomoč pri izterjavi drugih davčnih terjatev, s čimer se dodatno okrepi davčno sodelovanje,« so sporočili z Evropske komisije. Te spremembe bodo pomagale preprečiti davčne goljufije in utaje ter zagotoviti enake konkurenčne pogoje med EU in Švico.
Posodobitev sporazuma s Švico sledi podobnim pogodbenim spremembam, ki jih je EU že dosegla z Andoro, Lihtenštajnom, Monakom in San Marinom. Sicer Švica ni v EU, velik del njega bogastva pa izvira iz dejstva, da so švicarske banke dolga desetletja zagotavljale popolno anonimnost komitentov, med katerimi so mnogi do premoženja prišli na zelo ilegalne načine (npr. nacistični zločinci).
Tudi ostale 4 državice pa so imele zaradi svojih geografskih, zgodovinskih, davčni, političnih in ekonomskih vzrokov v preteklosti posebne statuse. Švica, Andora, San Marino in Liechtenstein so bile med II. svetovno vojno nevtralne države, kar je zaradi možnosti prikritega poslovanja s tujino ustrezalo Hitlerju in Mussoliniju, medtem ko so Monako po začetni nevtralnosti najprej zasedli Italijani, nato pa še Nemci.