Sodišče v italijanskem Palermu je potrdilo, da so vrhovi italijanske države sodelovali z mafijo. To so zaključili na procesu o dogajanju na polotoku v 90. letih in za krive spoznali sedem visokih predstavnikov varnostnih sil, politikov in mafijskih šefov. Čeprav je vse bolj jasno, da je bil tudi vzpon Silvija Berlusconija povezan z mafijo, pa se bivšega predsednika vlade še niso lotili.
Berlusconi s svojo levo roko objema svojo desno roko – Dell’Utrija (foto: giannibarbacetto.it)
Zgodbe o dogovoru med sicilijansko mafijaško kupolo, demokrščanskimi politiki, zastopniki Silvija Belusconija, italijansko policijo in tajnimi službami so vztrajno krožile od sredine 90. let. Tokrat so dobile dodatno potrditev, saj je bil na procesu v Palermu mafijski šef Leoluca Bagarella obsojen na kar 28 let zapora, ostali obsojenci pa so bolj kot zaradi višin kazni zanimivi zaradi svojih prehodnih fukcij v državnih organih.
Visoka častnika karabinjerjev (orožnikov) Mario Mori in Antonio Subranni, mafijski vodja Antonino Cina ter Berlusconijeva desna roka Marcello Dell’Ultri so dobili po 12 let za reštkami, Massimo Ciancimino, sin nekdanjega župana Palerma Vita, in oficir karbinjerjev Giuseppe Donno pa sta bila obsojena na osem let zapora. Sodišče je s to sodbo priznalo, da so državne oblasti leta 1994 po tajnih pregovorih dejansko popustile zahtevam mafije, zato da bi le-ta prenahala s serijo atentatov na civilne cilje po Italiji.
Ta obsodba je sicer le zadnje dejanje dolgoletnega obračuna zdravega dela italijanske države z rakavo tvrobo, ki jo svet pozna pod imenom mafija. Zgodba ima res zelo dolgo brado, saj je že kmalu po koncu druge svetovne vojne sicilijanska kriminalna združba Cosa nostra svoje poslovne interese zaščitila tako, da se je infiltrirala v vse družbene sfere, še posebej pa v politiko.
V povojnem obdobju so v strahu pred prevlado komunistov v stranki Krščanske demokracije (največji italijanski politični stranki, ki je vodila vse vlade do začetka 90- let) nujno potrebovali glasove z juga. Delavski sever države je bil namreč nakonjen levici. Mafijske združbe so potrebne glasove zagotavljale skozi vsa ta desetletja. V Siciliji, kjer je vladala Cosa nostra, pa tudi v Kalabriji (N’drangheda), Puglii (Sacra corona unita) in Campaniji (Camorra) levica v pol stoletja ni nikoli zmagala na volitvah.
Seveda je Cosa nostra za usluge zahtevala protiusluge, za povezavo med vlado in ‘mafijsko kupolo’ pa so skrbeli demokrščanski poslanci iz Palerma. Ko se je po razbitju Rdečih Brigad in podobnih skrajnih levičarskih organizacij ob koncu hladne vojne italijansko pravosodje odločno posvetilo tudi največji preostali kriminalni nevarnosti za državo – mafijskim združbam, predvsem tistim s Sicilije, je Cosa nostra to sprejela kot zahrbtno izdajo oblasti in odgovorila zverinsko odločno.
Ker je mafija na spektakularen način pognala v zrak posebna državna tožilca Giovannija Falconeja in Paola Borsellina, je bila tudi država prisiljena reagirati z množičnimi aretacijami in z doddatnim zaostrovanjem pogojev za bivanje mafijašev v zaporih. Mafija je na ta pritisk spet odgovorila z nasiljem ter z bombnimi napadi na vlake in turistične znamenitosti po vsej Italiji, s čemer je javno napovedala vojno državi.
Tik pred tem obdobjem pa je na italijanski politični sceni prišlo še do dveh pomembnih zasukov. Sodišča so se namreč posvetila tudi cvetoči korupciji, ki je zagotavljala ‘status quo’ celotnega strankarskega sistema (svoj dogovorjen delež podkupnin in uslug je dobivala tudi opozicija, tako ni delala preveč problemov). Preiskava ‘Čiste roke’ je hitro odnesla skorumpirane vrhove demokrščanske stranke, ostalih manjših strank in tudi tedanjega predsednika vlade, socialista Bettina Craxija.
Politično praznino je takoj zapolnila vzhajajoča zvezda Silvia Berlusconija. Ko je slednji ugotovil, da nima več zaslombe propadle Craxijeve socialistične stranke, se je odločil sam stopiti v politiko, saj je želel zaščititi svoj gospodarski imperij (gradbeništvo, mediji, finance, banke, Nogometni klub Milan..). Podobno je tudi mafija tedaj ugotovila, da bo bo za nove čase potrebovala novo politično oporo.
Za povezavo Palermo-Rim je v predhodnih desetletjih skrbel predvsem siciljanski demokrščanski poslanec Salvatore Lima. Po poličnem potresu v prvi polovici devetdesetih, ki jih je zaznamoval tudi umor Lime 1992, pa je to vlogo prevzel Marcello Dell’Ultri. Tudi on je bil doma iz Palerma, sicer je leta 1994 skupaj s Silviom Berlusconijem in Cesarejem Previtijem ustanovil stranko ‘Forza Italia’, s katero je potem Berlusconi zmagal na volitvah.
Kot se je kasneje izkazalo, naj bi Dell’Utri že sredi sedemdesetih let poskrbel za povezavo med Coso Nostro in družino Berlusconi. Kmalu zatem so se biznisi Berlusconijev razcveteli in še danes ni jasno, od kje je tedaj v Milano pritekala reka investitorskega denarja. Dell’Utri pa je kasneje postal poslanec v italijanskem parlamentu in tudi v parlamentu EU.
Leta 2014 so ga obsodili zaradi davčne utaje, lažnega pričanja in sodelovanja z mafijo. A mu je po obsodbi uspelo pobegniti, Interpol pa ga je dober mesec po pobegu aretiral v Libanonu in ga vrnil na prestajanje kazni v Italijo. Sedaj naj bi en najtesnejših sodelavcev Silvija Berlusconija ostal v zaporu do leta 2033, prav nič pa ne kaže, da bi se mu bivši šef kdaj pridružil.