Ameriški predsednik Donald Trump bi želel na hitro rešiti mednarodni problem, ki se ga le redki sploh še spominjajo. Problem se imenuje Zahodna Sahara in je le en v nizu podobnih globalnih problemov. Zahodna Sahara je namreč okupirana s strani Maroka že od leta 1976, večina prebivalstva je pregnanega v tujino in prav nič ne kaže, da bi se stvari lahko karkoli spremenile, pa naj si Trump to še tako močno želi.
Zastava Zahodne Sahare provokativno izobešena na žični ograji maroškega obrambnega zidu, okrog katerega se razpreda mreža minskih polj (foto:removethewall.org)
Po poročanju maroških medijev je ameriški predsednik Donald Trump naročil svoji administraciji, naj pritisne na posebnega predstavnika Organizacije združenih narodov Horsta Kohlerja, da naj slednji pospeši pogajanja in čimprej doseže dogovor o mirni rešitvi spora med Marokom in predstavniki Zahodne Sahare. Američane moti prisotnost frakcij Al Kajde v širši regiji in poskusi infiltracije proiranskega gibanja Hezbollah, ki išče nove zaveznike po severni Afriki.
Ameriškega predsednika naj bi skrbel predvsem nov morebitni razmah terorizma v regiji, zato bi rad organiziral nekakšen severnoafriški NATO. Predpogoj za okrepljeno vojaško sodelovanje v regiji pa je rešitev sporov na relaciji Maroko-Alžirija-Zahodna Sahara. Toda v tem primeru se bodo predsednikove želje najbrž težko uresničile. Boj Fronte za osvoboditev Zahodne Sahare ‘Polisario’ traja že 42 let, Maroko pa v tem času ni kazal velike volje po politični rešitvi krize.
Že leta 1976 je dotedanja španska kolonija Zahodna Sahara proglasila samostojnost, a sta jo takoj napadli Maroko s severa in Mavretanija z juga. Večina prebivalstva je bila tedaj pregnana v sosednjo Alžirijo, kjer skupaj z vlado v izgnanstvu še danes živi v nemogočih razmerah. Maroko je medtem zrežiral načrtno nasilno asimiliacijo presotalih Saharcev, etnično čiščenje dežele pa je dopolnil z množičnim naseljevanjem novih maroških kolonistov.
Zaradi vpadov gverilcev Polisaria je Maroko zgradil tudi 2700 kilometrov dolg obrambni zid, s katerim je dejansko anektiral veliko večino ozemlja Zahodne Sahare. Že leta 1991 je bilo sklenjeno po okriljem OZN sklenjeno premirje, potem pa je Maroko načrtno zavlačeval nadaljnja mirovna pogajanja, ki so se leta 2008 prekinila brez otipljivih rezultatov. Sicer je Kraljevina Maroko znana tudi po drugih kršitva človekovih pravic, kralj Mohamed pa je zaveznik Zahoda in velja za ‘steber stabilnost v regiji’.
Pred kratkim je posebni odposlanec predsednika OZN Horst Kohler javno pozval k obnovitvi pogajanj med Marokom in Polisariom, za kar se zavzema tudi ameriška administracija. Vendar pa bodo morali v OZN nekega dne kočno najti način, kako velikim, bogatim in vojaško močnim državam dopovedati, da morajo vrniti ‘po zakonu močnejšega’ zasedena ozemlja njihovim dejanskim prebivalcem.
Tovrstnih primerov okupacij je po svetu namreč kar precej in to je pravzaprav najbolj boleča točka za OZN, saj teh problemov skozi desetletja še ni rešil. Izrael je tako že dolgo okupator Palestine in sirske Golanske planote, Velika Britanija in kasneje ZDA so si prilastile otočje Diego Garcia, Kitajska je zasedla Tibet, Indija si lasti Kašmir, Turčija pa še danes zaseda del Cipra.