David Kovšca je slovenski javnosti znan po svojem nadimku Buda in predvsem po glasbeni skupini, katere pevec je že vse od njenega nastanka pred več kot 25 leti. Skupina se imenuje Elvis Jackson, ekskluzivni pogovor z Budo pa je nastal zato, ker so fantje spet v studiu, kjer pridno snemajo nov material in se pripravljajo za nove nastope.
Najprej lepo pozdravljen. Zadnje tedne ste spet v snemalnem studiu. Kaj torej ustvarjate, kako gre snemanje novega albuma?
»Zdaj smo v fazi, ko še snemano in tudi nekaj končujemo. Nazadnje smo šli za tri dni v studio in smo mislili, da bomo, če bo šlo vse po sreči, posneli vsaj tri komade. Posneli pa smo jih kar deset! Kar se tiče instrumentalnega dela, smo tako sedaj naredili že skoraj vse, v kratkem pa sledi še snemanje vokalov. Po naših načrtih naj bi nekje do 20. maja že izdali prvi singel, nova plošča pa bo izšla nekje do konca leta.«
Kako pa se bo nov album imenoval, ste mu že dali končni ali morda vsaj začasni ‘delovni’ naslov?
»Ne, ni še natančno določeno. Nekaj se dogovarjamo, vendar ni še nič dokončnega, ker je še prezgodaj. Najprej je potrebno narediti vse do konca, vse zapakirat, potem šele vidiš… Neke ideje so, a ni še čas za govorit o tem.«
Nekoč je bilo za glasbenike kar težko priti v dober studio, zaradi razvoja tehnologije pa danes pa mnogi snemajo kar sami oz. kar doma. Kje pa snema vaša skupina Elvis Jackson in zakaj prav tam?
»Snemamo v Kočevju, v studiu BearTracks in sicer zato, ker je njegov lastnik Primož Velikonja. Primož je moj prijatelj že od malih nog, skupaj sva pilila prve kable in si tudi sestavila nekakšen studio. Midva sva se kot otroka zunaj v enem kombiju igrala reševalce, pri meni doma pa sva imela star kolutnik in radio, kar sva povezala in sva si tako naredila svoj ‘studio’.
Jaz sem imel željo stati na odru in se metat na glavo dol z njega, kar mi je potem tudi nekako uspelo (smeh). No, on pa si je želel, da bo nekoč reševalec in da bo imel glasbeni studio. To mu je tudi uspelo. Postal je celo ‘Ime leta na Valu 202’, ker je bil prvi reševalec na motornem kolesu v Sloveniji.
Medtem se je oženil v Kočevje, tam naredil vrhunski snemalni studio, po mojem mnenju celo enega boljših v Sloveniji. Tudi lokacija studia je idealna – ko greš tam, se povsem odklopiš in lahko res delaš v miru. Super studio, super je tudi ekipa, zato smo se odločili, da gremo snemat prav tja.
Za producenta smo tokrat vzeli Bojana Pahljino – Puhija, ki običajno snema v novomeškem RSL-ju, zadnjo plato je na primer snemal s Siddharto… Tudi z njim smo se dobro vklopili, ker smo tudi že prej z njim skupaj snemali neke stvari. Stvari zaenkrat res laufajo ‘the best’ – vse gre hitreje in še bolje, kot sem si sprva mislil.«
Omenili ste, da naj bi vaš nov album ugledal luč sveta pred koncem leta, kakšni pa so načrti za koncertno turnejo sezono, kje vse boste nastopali?
»Najprej smo 10. maja na Litostrojski v Ljubljani, tam bo festival Rock Triglav, igrali pa bodo še Mi2 in Hamo & Tribute to Love. Drugače pa bomo igrali celo poletje, čakajo nas Castle – Kolpa Festival, Radenci, Črnfest, v izolskem Hangarju… Glede tujino smo že sedaj naredili premor do poletja, da spravimo skupaj to novo plato, ker se vleče že preveč časa.
Od leta 2015, ko smo izdali ‘Radio Unfriendly’, je minilo že veliko let. Stvari pa niso šle vedno prav po naših načrtih. Ampak takšno je življenje, ne da se vsega planirat. ‘Life is a jam session’, pravijo. No, potem pa po izidu plošče načrtujemo tudi malo večji knoncert ob 26. obletnici delovanja skupine Elvis Jackson, ki bo 9. novembra v ljubljanski Cvetličarni.«
Tam bomo z nekaj gosti odigrali venček komadov iz celotnega našega ustvarjalnega obdobja. Predstavili pa bomo seveda tudi nove pesmi. Skratka upamo ne dober rojstnodnevni žur.«
Najbrž je Elvis Jackson slovenska skupina, vsaj iz rock sfere, ki je največkrat nastopila v tujini. Igrali ste tudi na nekaterih največjih evropskih festivalih, kot so Sziget, Exit, Rototom sunsplash, Rock for people, T-mobile, Devilside, Serengeti, Burgas… Kje tiči skrivnost, je ta mednarodni uspeh bolj zasluga vaše poskočne glasbe s punk koreninami, sposobnega managerja, priporočil prijateljev in znancev, ali morda vsakega po malo?
»V bistvu je zasluga vsega skupaj. Začne se pri prijateljih. Ko smo šli na prve turneje, je bilo to predvsem preko prijateljskih vez. To so bili špili po vseh možnih krajih, mi pa smo temu rekli turneja ‘Od štale do hale’ (smeh). Ampak smo se imeli fajn, bili smo mladi in počeli smo to, kar smo si tudi želeli početi.
Potem pa so se stvari začele odvijati in odvijati. S časom smo imeli več turnej, igrali smo z velikimi bendi, šli smo na tudi na turnejo kot predskupina Faith no more, itd. Tudi management in celotna ekipa pa mora biti ‘ta prava’. Ko greš z avtobusom turnejo in veliko časa preživiš skupaj, je to bolj podobno družinskemu potovanju.
Če nimaš sposobnosti prilagajanja, pač ne gre. Moram reč, smo mi imeli še srečo glede tega. Seveda, bili so vzponi in padci, ampak še vedno smo na sceni, še vedno ga deremo do konca…«
Omenili ste skupino Faith no more, na turnejah in festivalih pa ste skozi svojo dolgo kariero igrali z veliko svetovno znanimi skupinami. Na vaši spletni strani so naštete skupine The Offspring, Sepultura, Motorhead, Anthrax, Fishbone, Toasters, Looking Up, Burning Heads, Murphy’s Law, Vice Squad, Subhumans, Edna’s Goldfish, Asian Dub Foundation, Vandals, D.O.A., Goldfinger, Citizen Fish, Propagandhi, Ska P, NoFx, Mad Caddies in Dog Eat Dod. Katera od vseh naštetih vaj je ostala v najboljšem spominu?
»Ma, najbrž ravno skupina Faith no more. Njihov basist nam je produciral ploščo, potem smo šli skupaj na turnejo. Mislim, se družit z bendom, ki si ga poslušal kot mulc, ko seveda nisi mogel niti sanjati, da boš žural s člani v bakstage-u… Saj se niti ne zavedaš. Jaz sem šele sedaj, po 15 letih začel dojemati, kaj se nam je takrat dogajalo…«
Skupina Elvis Jackson obstaja od konca leta 1997, prvi koncert ste imeli nato v letu 1998. Od tedaj je minilo že več kot četrt stoletja, kako se je v vsem tem času spremenila glasba?
»Z računalniki se je v glasbi spremenilo ogromno. Mi smo prvo ploščo še snemali na trak, potem so prišli računalniki in danes ima že vsak svoj kompjuter oz. že kar studio doma… Spremenilo se je ogromno, tudi generacije so se zamenjale…
Edino, kar se ni spremenilo, oz. kar se ne da ‘fejkat’ (ponaredit), je nastop koncertni nastop v živo. Mi nismo šli v nobeno kompjuterizacijo, ostajamo koncertni bend s štirimi na odru…«
V bendu ste trenutno štirje (David Kovšca – pevec, Erik Makuc – basist, Marko Soršak –bobnar in Marty Favento – kitarist), koliko ljudi pa vam še pomaga pri nastopih? Kdo vse gre še službeno z vami na koncert?
»Tonec, lučkar, šofer, merchandiser (prodajalec predmetov z blagovno znamko skupine Elvis Jackson), odrski roadie, potem so tu še management in booking agencija, tako da se hitro nabere…tudi za poln avtobus.«
Zadnje vprašanje je malce posebno, ampak obdobje je zagotovo pravo, saj se kmalu obeta najbolj znan glasbeni festival v Evropi. Če so hrvaški Let 3 uspešno nastopili na Evroviziji, zakaj ne bi nekega dne to storil tudi Elvis Jackson? Ali ska in reggae ritmi ne bi bili bolj prepričljivi od večine pop limonad, ki jih običajno vidimo?
»Nikoli ne reci nikoli. Zakaj ne? (smeh) Mi sicer nikoli nismo imeli neke tekmovalne žilice, jaz nisem nikoli maral tekmovanj v glasbi. Mislim, da je glasba pač glasba, in v glasbi se ne da tekmovat. Nikoli nam niti ni prišlo na pamet, da bi se udeležili kakšnega natečaja…
Sicer pa je tudi Evrovizija projekt. Ko si enkrat notri, potem narediš vse, da si na koncu uspešen. Zagotovo je ta projekt kar naporen, a v življenju je vse naporno, v življenju ni lahkih stvari. No, morda pa enkrat na stara leta res gremo tudi na Evrovizijo (smeh).«
Hvala za ta pogovor in srečno!