Glasbenik, tekstopisec in kantavtor Rudi Bučar se je v zadnjem desetletju z marljivim delom prebil med smetano slovenske glasbene scene. V svoji dosedanji karieri je Primorec prehodil zanimivo pot od člana garažnega rok benda do zmagovalca slovenskih pop festivalov. Vmes je se je posvetil istrski folk glasbi, zborovskemu petju, glasbi za gledališče, navijaškim himnam in še marsičemu, tako da je močno razširil svoja glasbena obzorja. Izdal je že šest albumov, pred dnevi pa je na prodajne police prišel njegov nov izdelek, imenovan ‘Šentiment’ (slov. sentiment, čustvo, emocija).

Čeprav je Rudi Bučar v tednu po izdaji nove plošče ravno preboleval virozo, je kot pravi profesionalec o najnovejšem izdelku rade volje spregovoril za Dnevne novice. Pogovor se je začel resno, končal pa v smehu. A smeh je pol zdravja, pravijo….

»Šentiment je izšel 22. novembra. Gre za ploščo, kater platforma je folk glasba, ostajam namreč zvest tej zvrsti. Vendar je tudi ta CD zelo barvit glede glasbenih slogov, saj vsebuje glasbo v zborovskem stilu, folk, etno in tudi rock. Skladbe so vsaka po svoje zelo čustvene, zato tudi naslov Šentiment. Poleg tega je ovitek, oziroma naslovnico, ilustriral moj osemletni sin Edi, tako da je naslov zelo primeren.«

Začel si kot frontman rock skupine, potem pa si se razvil v zelo raznovrstnega ustvarjalca. Kaj je vplivalo na to spremembo?

»Po razpadu skupine Spirits je imel name velik vpliv lokalni istrski folk glasbenik Luciano Kleva, moj prijetelj Alen Antolovič pa me je v tem obdobju spoznal z največjimi italijanskimi kantavtorji, kot so Dalla, De Gregori, De Andre, Battisti, Baglioni, Bennato…To me je močno zaznamovalo. Zaželel sem si, da bi nekoč izdal CD, na katerem bi bila takšna avtorska glasba z istrskim pridihom. Tako je leta 2003 izšel Kapot, ki je bil zame prelomen. Mogoče sem koga šokiral, saj so me nekateri imeli za zapriseženega rokerja. To sem sicer navznotraj še vedno, a na primer zelo rad igram akustično kitaro. In tudi ta istrski duh je ostal v meni.«

Vendar pa tudi to, kar se tiče raznolikih glasbenih stilov, še zdaleč ni bilo vse, ali ne?

»Res je. Sodeloval sem tudi z DJ-jem in producentom Valentinom Kanzyanijem. Potem sem se posvetil zborovskemu petju, pri kateremu se lotil tudi pisanja glasbe in tekstov. Moram reši, da sem na primer izjemno počaščen, da je Slovenski oktet v svoj repertoar letos uvrstil tudi dve moji pesmi. To sicer ni moja ‘main’ zgodba, ampak poteka nekako vzporedno, vseeno pa jo delam s strastjo. Izhajam namreč iz amaterske zborovske družine in ko je tako, potem to strast do petja tudi gojiš.«

Od ‘Kapota’ (slov.: plašča) lahko preskočiva na naslednje prelomno leto 2007, ko si kot spremni vokalist Alenke Gotar sodeloval na Evroviziji in istega leta tudi izdal CD ‘Kambiament’ (slov. sprememba). Kmalu zatem pa si se začel redno pojavljati na največjih slovenskih glasbenih festivalih Emi, Melodijah morja in sonca ter Slovenski popevki.

»Čeprav sem imel za seboj dve ali tri CD-ja in sem se že preživljal z glasbo, sem bil do tedaj širšemu slovenskemu občinstvu še praktično neznan. Zato sem se odločil za festivale, a je bil moj pristop drugačen, kot pri večini drugih sodelujočih. Zame je bilo osnovnega pomena, da grem predstavit sebe in svoje skladbe, da opozorim občinstvo nase, ne pa, da na grem kar na zmago. Zadovoljen sem, da so se marsikatere od teh mojih pesmi ‘prijele’ in jih še danes predvajajo.«

Od leta 2011 so sledila glasbena sodelovanja z Alyo, Aniko Horvat, Elevatorsi in Frčafelami, so-ustanovil in nastopal si s skupino Istrabend, napisal glasbo za gledališko predstavo Sluga dveh gospodarjev in leta 2014 kot avtor in aranžer soustvaril ploščo ‘Kantajmo'(slov. prepevajmo) vokalnega kvarteta 7 plus.

»Tako je, v teh letih je bilo teh sodelovanj res veliko. Nekako so mi ta sodelovanja pomagala izklesati slog, v katerem danes ustvarjam. Glasba je v osnovi nekaj čistega, okolje je tisto, ki jo zamaže. Tu se strinjam z Josipo Lisac, ki je nekoč izjavila, da ne obstaja dobra ali slaba glasba, ampak glasba pač obstaja, ali ne obstaja. Sicer res veliko delam, ampak včasih tudi veliko lenarim. Velikokrat je težje lenarit, kot delat. Včasih pa rad malce ‘pošportam’ da preženem lenobo.«

Prihaja december, ko sta glasbeniki običajno zelo zaposleni z nastopi. Kaj te čaka do konca leta 2017 in kaj v prihodnjem letu 2018?

»December sem imel že pred izidom plošče precej poln. Točnega števila nastopov niti ne vem, vendar ne gre za klasično turnejo. Vsaj meni se dogaja malce nenavaden fenomen, da se ljudje v kakšnem manjšem kraju kar sami odločijo, da bi oni imeli koncert, in me potem pokličejo. Ponavadi se hitro dogovorimo, zato mi niti ne rabi skrbet za promocijo, vse skupaj pa je še bolj prisrčno in spontano. to je pri takšni glasbi, kot jo izvajam, zelo pomembno. Res je, da imamo decembra glasbeniki več dela kot v ostalih mesecih, a si potem znamo vzeti tudi mesec, dva ali še raje tri mesece pavze. Novo leto pa bom tudi tokrat preživel z družino.«

Vseeno bo najbrž kdo rabil dodatne informacije o nastopih. Kje so na voljo?

»Na mojem FB profilu. Moja spletna stran je že kar nekaj časa ‘še v izdelavi’.(smeh). Moram priznati, da nisem preveč priden glede spletnih objav.«

Kaj si Rudi Bučar želi v letu 2018?

»Pri sebi si želim, da bi bilo prihodnje leto podobno ustvarjalno plodno, a da bi bilo malce bolj umirjeno. Vsem skupaj pa bi želel, da nas čim manj zebe v noge (smeh).«

Čisto za konec. Baje se ti nekje v obdobju praznika slovenske kulture v prihodnjem februarju obeta nekaj okroglega (Rudi je namreč rojen 9. 2. 1978)…

»Ha, ha ha. Ja, prihaja posodobitev Rudi 4.0! Ne vem pa še, kaj mi bodo prijatelji ‘skuhali’ in kje bom rojstni dan praznoval.«