Evropski parlament je sprejel nova pravila za pospešitev čezmejnih kazenskih preiskav, oziroma za lažje izmenjave elektronskih dokazov med organi pregona iz različnih držav. Po novem bodo lahko organi zahtevali dokaze neposredno od ponudnikov storitev, kot so telekomunikacijska podjetja.
Ne gre le za ponudnike aplikacij, ampak kar za vse različne spletne ponudnike (foto: pxhere.com)
Nov zakonodajni paket, ki ga je pravkar potrdil Parlament EU, prinaša skladen okvir EU za ravnanje z elektronskimi dokazi in hitrejše postopke zbiranja dokazov, vendar pa tudi ohranja zaščitne ukrepe, ki so povezani s spoštovanjem temeljnih pravic. Pravne novosti bodo organom pregona omogočile, da zahtevajo elektronske dokaze neposredno od ponudnikov spletnih storitev v drugih državah članicah EU – t. i. ‘produkcijski nalogi’.
Prav tako novi predpisi zahtevajo, da se podatki hranijo do 60 dni, tako da ne bodo uničeni ali izgubljeni – t. i. ‘nalogi za zavarovanje’. Zakon pa uvaja tudi obvezni 10-dnevni rok za odgovor na ‘produkcijski nalog’, medtem ko bo v nujnih primerih obvezni rok odslej znašal le 8 ur. Ponudniki elektronskih storitev v EU bodo morali imenovati zakonite zastopnike, pri katerih bodo lahko organi držav članic EU predlagali zahteve po elektronskih dokazih.
»Poslanci so uvedli določbe, ki zagotavljajo, da lahko oblasti zavrnejo zahteve po dokazih, če imajo pomisleke glede svobode medijev ali kršitev temeljnih pravic v državi članici prosilki, ponudniki storitev pa bodo lahko označili pomisleke glede svobode medijev. Zagotovili so tudi, da bodo morali organi naročniki, ki zahtevajo občutljive podatke v večini primerov obvestiti organe v ciljni državi, da se zagotovi preglednost,« so še pojasnili s Parlamenta EU.
Novi predpisi so bili tudi usklajeni s pravili EU o varstvu podatkov in naj bi tako zagotovili varen, decentraliziran programski model za varno izmenjavo naročil in podatkov. Sicer Komisija EU ocenjuje, da so elektronski dokazi pomembni za 85 % kazenskih preiskav, v 65 % teh primerov pa je treba dokaze pridobiti iz druge države članice.
Na splošno so ti dokazi največkrat sestavljeni iz podatkov o vsebini (kot so besedilo, glas, slike, video ali zvok), prometnih podatkov (na primer časovnih žigov, podrobnosti o protokolu in stiskanju ter informacij o prejemnikih) ter podatkov o naročniku (identifikacijski podatki za naročnika ali stranko).