Poslanci Evropskega parlamenta so včeraj zahtevali pripravo načrta za večjo varnost preskrbe s hrano in več finančnih sredstev za kmete. Parlamentarci pravijo, da bi morala EU postati prehransko samozadostna, da so potrebna so vlaganja v modernizacijo kmetijstva ter da bi bilo potrebno s hrano ravnati bolj racionalno – na nivoju držav, supermarketov in pa tudi bank hrane.
Na levi raste pšenica, na desni pa koruza (foto: pxhere.com)
Parlament EU je pravkar izglasoval resolucijo, po kateri mora EU postati manj odvisna od tretjih držav, prav tako mora diverzificirati dobavo kritičnih segmentov uvoza za področje kmetijstva, kot so gnojila, krma in surovine. Evro-parlamentarci so pozivali k pripravi načrta za varno preskrbo EU s hrano, ki temelji na prenovljeni strategiji zalog hrane, beljakovin in krmil. Zahtevali so še večjo finančno podporo evropskim proizvajalcem in tudi druge novosti.
»Poslanci želijo kampanje EU proti potrati hrane, nacionalne programe za preprečevanje potrate hrane, sodelovanje supermarketov z bankami hrane ter se zavzemajo za naložbe v infrastrukturo za bolj trajnosten transport in skladišča kmetijskih proizvodov. Poglavje o hrani in kmetijskih proizvodih bi moralo biti del trgovinskih sporazumov za boj proti nelojalni konkurenci proizvajalcev iz tretjih držav,« so sporočili s Parlamenta EU.
Pri tem so posebej poudarili, da mora EU okrepiti svojo prehransko varnost, avtonomijo in odpornost svojega kmetijskega sektorja tudi zaradi dosedanjih izkušenj glede pandemije koronavirusa Covid-19, ruske agresije v Ukrajini in glede podnebnih sprememb. Sicer se parlamentarci zavedajo, da je evropski zeleni dogovor najbrž ključen mejnik pri prehodu EU na bolj zeleno, trajnostno in odporno gospodarstvo, oziroma kmetijstvo.
Vendar hkrati sami ugotavljajo, da imajo lahko nekateri od sveže predlaganih ukrepov nenamerne stranske negativne učinke, ki še niso bili pravilno ocenjeni in identificirani na nivoju posameznih kmetij. To pa je pravzaprav zelo dobra novica, saj so očitno tudi poslanci spoznali, da je med njihovimi teoretičnimi floskulami in vsakodnevno realnostjo življenja na kmetiji pogosto velik razkorak.