Medtem ko migranti še vedno umirajo pri prečkanju Sredozemlja, ali pa na humanitarnih ladjah še naprej čakajo na usmiljenje evropske politike, je bil včeraj na vrsti Svetovni dan humanitarnosti. Pred 16-imi leti je v terorističnem napadu na sedež OZN v Bagdadu življenje izgubilo 22 humanitarnih delavcev, vključno z nekdanjim visokim komisarjem OZN za človekove pravice in posebnim predstavnikom za Irak Sergiom Vieira de Mellom.
Zdravnica Iza Ciglenečki med humanitrnim delom v Ugandi (foto: MZZ/gov.si)
Slovenija od nekdaj poudarja pomen mednarodnega humanitarnega prava, humanitarnih načel in splošnih načel dobrega humanitarnega donatorstva. Prizadevanja Slovenije so usmerjena pomoč ljudem, ki so se znašli sredi različnih humanitarnih kriz – v Siriji, Iraku in drugih državah Bližnjega vzhoda, Podsaharski Afriki in drugje, kakor tudi nudenje pomoči državam, ki se soočajo z velikim pritokom beguncev.
Generalna skupščina Združenih narodov je 19. avgust razglasila za svetovni dan humanitarnosti. Dan, ko pravzaprav ni pravega vzroka za praznovanje, je posvečen ljudem, ki potrebujejo pomoč in tudi humanitarnim delavcem, ki se v središču konfliktov, vojn in nasilja vsak dan soočajo z nevarnostmi, da bi nesebično pomagali prebivalstvu v stiski. Letošnji svetovni humanitarni dan je bil posvečen ženskam, ki delujejo kot humanitarke.
Na Ministrstvu za zunanje zadeve RS so tako v zadnjih dneh nanizali zgodb dr. Anice Mikuž Kos, Simone Seliškar (MSF), Jasne Djordjević (IFRC), Eve Puhar (ICRC), Nine Kokol (UNICEF) in Ize Ciglenečki (Zdravniki brez meja – MSF). Slednja je svojo zgodbo o pomoči drugim in o epidemijah, ki jih je doživela v zadnjih 15 letih opisala tako: “Poleti 2004 sem delala v bolnišnici v Morneju, velikem razseljenskem taborišču v Sudanskem Darfurju.
Kar naenkrat smo poleg ‘običajnih’ bolezni, kot sta malarija in pljučnica, sprejeli več hudo bolnih nosečnic, ki so bile v komi ali z zlatenico in umrljivost je bila visoka. Najprej nismo vedeli za kaj gre, a je bilo hitro jasno, da je to hepatitis E – epidemični virusni hepatitis, ki se prenaša z okuženo vodo in hrano, in iz neznanega razloga najhuje prizadene nosečnice. Epidemija hepatitisa E se pojavi tam, kjer je dostop do najbolj osnovnih dobrin, kot je čista voda, onemogočen.
Težko se je sprijazniti z zdravljenjem bolezni, ki bi jih lahko preprečili. Podobno smo se počutili vsi, ki smo v letih 2014-2015 delali v okviru epidemije ebole v zahodni Afriki. Zdelo se je, kot da nič ne more ustaviti epidemije, izoliranim bolnikom pa nismo mogli ponuditi ničesar, kar bi spremenilo potek bolezni. Kot da bi se vrnili v srednji vek in čase epidemij kuge. Danes, le nekaj let kasneje, pa imamo na voljo učinkovito cepivo, in tudi precej učinkovita zdravila.
Na žalost oboje ni dovolj, da bi zajezili epidemijo na vzhodu Demokratične republike Kongo. Gre za ozemlje polno različnih oboroženih skupin in ljudi, ki živijo v stalnem strahu. Oči vseh so usmerjene v ebolo, a hkrati s to epidemijo, je DR Kongo tudi žarišče daleč največje epidemije ošpic, ki je zahtevala že veliko več življenj kot ebola. Ošpice vsako leto pomorijo tisoče otrok, predvsem v podsaharski Afriki, a o tem le redko slišimo.
Glede na to, da je cepivo proti ošpicam eno najučinkovitejših, se vsaka smrt zaradi ošpic zdi kot kratenje človekovih pravic. Kaj ni tudi dostop do osnovnih javnozdravstvenih ukrepov pravica vsakega Zemljana?” Sicer Slovenija pomoč usmerja preko mednarodnih organizacij, predvsem iz sistema Združenih narodov, preko Mednarodnega odbora Rdečega križa ter Mednarodnega združenja Rdečega križa in Rdečega polmeseca.
Poleg tega Slovenija humanitarno in postkonfliktno pomoč nudi tudi preko ITF – Ustanove za krepitev človekove varnosti, Uprave RS za zaščito in reševanje, nevladnih organizacij in drugih ustanov. Seveda pa ob prazniku četitke ne gredo državi, mapka vsem tistim posameznikom, ki tvegajo svoj čas, denar, zdravje in pogosto tudi življenja, da bi pomagali drugim.