V Washingtonu se je zaključilo vsakoletno zasedanja Skupine Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Letos je bilo največ pozornosti posvečene vojni v Ukrajini, prehranski in energetski krizi ter reakciji globalnega gospodarstva in mednarodnih finančnih trgov. Prihodnje leto naj bi namreč skupna inflacija dosegla približno 6 % v razvitih evropskih gospodarstvih in 12 % v gospodarstvih v razvoju.
Prizor z novinarske konference predstavnikov IMF za evropsko regijo (foto: FB IMF)
V Washingtonu se je pravkar končalo skupno zasedanje Skupine Svetovne banke (WBG) in Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki se ga je udeležil tudi vrh slovenskega Ministrstva za finance (MF). Ni skrivnost, da se globalno gospodarstvo pravkar sooča s številnimi težavami, saj se še ni izvleklo iz krize, ki jo je v letih 2020 in 2021 povzročila pandemija koronavirusa, februarja letos pa se je začela še ruska invazija na Ukrajino.
Dogajanje v Ukrajini in sankcije proti Rusiji so letos opazno pospešile energetsko in prehransko draginjo, kar pomeni, da se globalni ekonomski tokovi upočasnjujejo (oziroma zmanjšujejo). Na sestanku Razvojnega odbora, ki so se ga udeležili ministri za finance držav članic obeh organizacij, so razpravljali prav o prehranski in energetski krizi ter tudi o vprašanjih financiranja podnebnih razvojnih ciljev.
Odziv na ekonomske krize so namreč tudi investicije, glede na že pred časom zastavljene trajnostne dolgoročne politike EU in Slovenije pa je so ospredju investicije v zeleno, odporno ter vključujoče okrevanje. Svetovnemu gospodarstvu je sicer IMF za letos napovedal 3,2 % rast, za prihodnje leto 2023 pa jo je znižal na 2,7 %, vendar je pri tem IMF posebej opozoril na sedanjo (pre)visoko inflacijo, ki lahko negativno vpliva na napovedi.
“Ocenjujemo, da bo skupna inflacija leta 2023 dosegla približno 6 odstotkov v razvitih evropskih gospodarstvih in 12 odstotkov v gospodarstvih v vzponu,” so glede inflacije po svetu v prihodnjem letu zaskrbljeni na IMF. Na zasedanju je bilo govora tudi o vlogi WBG pri razvoju svetovne ekonomije v bližnji prihodnosti, o prioritetah in strateški usmerjenost virov v države, ki imajo največje potrebe, ter o pomoči Ukrajini.
Ta pomoč so razdelili na splošne potrebe Ukrajine po financiranju in na prednostne naloge za ohranjanje osnovnih storitev v času spopadov. Sicer so kot tretjo vrsto pomoči navedli tudi prednostne projekte obnove, ki naj bi jih bilo mogoče zelo hitro pričeti. Vendar se to trenutno zdi bolj kot pobožna želja, saj je nemogoče začeti s katerokoli obnovo, dokler po vsej Ukrajini še naprej zvonijo sirene za zračni napad in z neba dežujejo ruske rakete.