Voditelji držav EU so že 16. maja letos soglasno podprli nadaljnjo zavezanost EU k skupnemu načrtu ukrepanja glede iranskega jedrskega programa (JCPOA), v kolikor bo tudi Iran ostal polno zavezan dogovoru. Pred dnevi pa so z objavo v uradnem listu EU še dodatno zaščitili evropsko gospodarstvo pred težavami, ki bi jih lahko imelo zaradi novega vala protiiranskih sankcij, za katere so zaslužne ZDA in njene bližnjevzhodne zaveznice.
Tik pred novim valom sankcij je bil izraelski premier Benjamin Netanjahu zvezda tiskovne konference, na kateri je svetovni javnostni postregel s celo vrsto novih ‘dokazov’, da Iran še naprej razvija nuklearno orožje. Seveda ni povedal, da ima Izrael atomsko orožje že vsaj štiri desetletja, pa še nikoli ni bil deležen sankcij (foto:rt.com)
Evropa je Trumpu jasno sporočila, da ne namerava plesati po njegovih notah. Kot večina preostalih držav na svetu namreč tudi države EU menijo, da je Iran doslej spoštoval resolucijo Varnostnega sveta o neširjenju jedrskega orožja. Zakaj bi ga torej spet gospodarsko sanckionirali in si tako povrh vsega sami sebi naredili gospodarsko škodo, saj je 81-milijonsko iransko tržišče magnet za marsikatero evropsko podjetje.
V ZDA, Izraelu in večini arabskih zalivskih držav pa bi radi zaradi političnega sovraštva zamenjali obstoječe iranske oblasti, zato hočejo vsiliti nove gopodarske sankcije, Iran spraviti v nemogoč ekonomski položaj in nato na primer prek ljudskih protestov doseči svoje cilje. Ker omenjene države s Teheranom že dolgo nimajo nobenih gospodarskih vezi, si prvenstveno želijo, da bi tudi vse preostale države prenehale poslovati z Iranom.
Seveda Rusija, Kitajska in najbrž tudi Turčija ne mislijo ubogati direktive trikotnika Washington-Tel Aviv-Riad, ‘komandi’ pa so se tokrat uprle tudi države EU. “Mednarodna agencija za atomsko energijo redno preverja izpolnjevanje JCPOA s strani Irana. S tem v zvezi so voditelji držav ali vlad EU podprli sprejem ukrepov, ki bodo zaščitili zakonito gospodarsko sodelovanje evropskih subjektov z Iranom pred učinki omejevalnih ukrepov, ki jih ZDA ponovno uvajajo proti Iranu po napovedanem enostranskem odstopu od JCPOA 8. maja 2018,” so odločitev EU pojasnili v sporočilu Ministrstva za zunanje zadeve RS in dodali:
“Evropska komisija je posodobila prilogo k Uredbi Sveta (ES) št. 2271/96 o zaščiti pred učinki ekstrateritorialne uporabe zakonodaje, ki jo sprejme tretja država, in dejanji, ki na tej zakonodaji temeljijo ali iz nje izhajajo. Zaščitna uredba 2271/96 izničuje učinek, ki bi ga imela katerakoli tuja sodna odločba, sprejeta na podlagi te zakonodaje, evropskim fizičnim in pravnim osebam prepoveduje, da bi upoštevale ekstrateritorialno zakonodajo tretjih držav in jim daje pravico do povrnitve škode od oseb ali subjektov, ki so jo povzročili.”
Sedanja evropska zakonodaja sicer temelji na ‘Aktu o blokiranju’ iz leta 1996, ko so ZDA vpeljale sankcije proti državam, ki naj bi podpirale svetovni terorizem – Kubi, Libiji in Iranu (zanimivo, Severno Korejo so tedaj izpustili s tega seznama ‘porednih’). Posodobljeni Akt o blokiranju ozirirma nova Zaščitna uredba pa pravi, da se v EU ne bodo priznavale nobene odločbe, pa naj bodo upravne, sodne, arbitražne ali druge, ki jih je sprejel organ tretje države ter temeljijo na določbah, naštetih v prilogi k aktu o blokiranju, ali na aktih, s katerimi se navedene določbe razvijajo ali izvajajo.
“Podobno se v EU ne bodo izvrševale nobene odločbe, ki na primer zahtevajo zaseg premoženja ali izvršbo denarnih kazni zoper subjekt EU na podlagi zgoraj omenjenih aktov. To subjekte EU ščiti pred učinki takih odločb v Uniji. Akt o blokiranju uporabljajo in izvajajo nacionalni organi, vključno z nacionalnimi sodišči in razsodniki, ter zagotavljajo popolno skladnost z zgoraj navedeno obveznostjo, ki izhaja neposredno iz njega,” pa uradno tolmačijo ta zakon na eur-lex.europa.eu.
Poleg tega pa so zapisali, da se subjektom EU daje pravico do povrnitve škode, ki jim je bila povzročena z uporabo navedene ekstrateritorialne zakonodaje, od fizičnih ali pravnih oseb ali drugih subjektov, ki so jo povzročili. To pomeni, da so subjekti EU zakonsko pooblaščeni, da zahtevajo odškodnino za izgubo, ki so jo utrpeli, od tistega, ki jo je povzročil.