Primož Oberžan je glasbenik, glasbeni ustvarjalec, inovator, ki je pred skoraj četrt stoletja zagnal skupino The Stroj. Najbolj prepoznavna slovenska tolkalna skupina je skozi dolga leta nastopila na najbolj originalnih prizoriščih, Primož pa se je lotil še številnih inovativnih projektov. V intervjuju je govora tudi o sedanjosti, oziroma o razmerah na slovenski glasbeni sceni, ki jih močno kroji pandemija koronavirusa.
Vemo, kako težki časi so za glasbenike, kaj torej počnete, ste kaj nastopali zadnje čase in kaj se novega napoveduje za to jesen?
“The Stroj je izrazito živ glasbeni kolektiv – mene precej bolj zanima delat glasbo v živo, koncertirat. Meni se res ne da samo sedet za računalnikom. Po drugi strani se je v zadnjih dveh letih glasbena produkcija še bolj digitalizirala. To me sploh ne fascinira, zanimivo pa mi je opazovat neke bende in mislim tudi slovenske bende, ki imajo na Youtubu prek milijon ogledov, v živo pa zvenijo kot nek tretjerazredni lokalni ‘zabavnjaki’.
Ta medijska reprezentacija, ki se dogaja, pogosto nima nobene veze s tem, kaj se dejansko dogaja. Sam sem glede tega še kar konzervativen. Mi imamo bend zato, da se nam kaj zgodi v življenju, ne pa zato, da bomo sedeli pred računalnikom in šteli lajke. Tako smo tudi letos poleti imeli par koncertov, sam sem delal par projektov z Laibachi. Obdržali smo stik z odrom in s publiko. Za naprej pa bomo še videli.”
Prihodnje leto boste The Stroj praznovali 25 let obstoja. Zavedamo se, da je v trenutni situaciji izjemno težko pripravljat načrte za bližnjo prihodnost, pa vendar – ali se ob tej spoštovanja vredni obletnici obeta kaj posebnega?
“Sploh še nisem nič razmišljal o tem. Mislim, da je situacija danes še preveč nepredvidljiva, da bi se sploh dalo kaj resno načrtovati. Sicer bi morda lahko kaj planirali vsaj za boljše psihološko počutje, a se lahko v naslednjih mesecih še toliko tega spremeni, toliko je faktorjev, ki lahko vpliva na to, ali bomo lahko čez pol leta igrali v živo, da se trenutno res ne posvečam temu.
Po drugi strani pa se po tako dolgem času delovanja skupine zavedaš, da so odnosi v kolektivu najpomembnejša stvar, da gre lahko projekt naprej. The Stroj ni estrada, da bi vsako leto potrebovali dva dogodka, ki bi nas umestila nazaj v zavest ljudi, oziroma da smo medijsko prisotni. Biti opažen, biti popularen in zaslužiti še kaj denarja – to nima zveze z ustvarjanjem, zato nimamo potrebe da bi bili del tega medijsko simuliranega sveta.
Mi delamo projekte, kose pojavi ideja, ki te kar sama prisili, da jo uresničiš, ne pa zato ker bi rabili denar.”
The Stroj se je zagnal in pričel obratovati leta 1997, kot osemčlanski tolkalni bend. Če se ne motim je bil prvi nastop v kamnolomu Rečica, ki je postal tudi vaša baza. Kaj vam danes najprej pade na pamet, če vas povprašamo o teh začetkih?
“V teh zahtevnih projektih spoznaš sodelavce, ustvari se neka ekipa, izkristalizirajo se sodelavci, na katere se nato lahko zaneseš na dolgi rok. V kolektivu se postavi tudi zavest, do kje se da premikat meje. Tedaj je bilo vse delano v težkih razmerah, v veliki negotovosti, ne nazadnje pa je bilo vse skupaj tudi kar nevarno. No, šlo je tudi za estetiko, za izbiro posebnih lokacij, kar je nato postala značilnost naših nastopov, ki so bili zelo netipični.
Šlo je za industrijsko sceno in poleg skupine Laibach smo bili v Sloveniji pionirji na tem področju. Danes je vse drugače, vse je mnogo težje. Predpisi so se drastično zaostrili, sponzorjev za bolj nenavadne projekte pa ni moč več dobiti. Mi smo še dobro izkoristili zaključek 90. let in milenijski prelom.
Tedaj je bila tudi v poslovnem svetu klima drugačna, lažje si prišel do pokroviteljskih sredstev za razne neodvisne produkcije. Tudi ljudje so bili drugačni, danes se mlajša generacija ni več pripravljena spuščat v nekaj, kar ne pozna.”
Če se vrneva nazaj na vaše začetke z The Strojem. Začeli ste kot osemčlanski tolkalni bend, ali z drugimi besedami kot skupina perkusionistov, potem pa se je skozi čas kolektiv kar lepo razširil. Drži?
“V bistvu sva bila tolkalca samo dva, ostali tedaj še niso nikoli v življenju stali na odru in niti držali palic v rokah. Mi smo en najlepših primerov Sloveniji, kako se lahko iz popolnoma nič naredi nekaj. Ponosen sem na to, kam lahko pripelješ ljudi, če imaš vizijo in ti zaupajo. Mi smo iz popolnega amaterizma prišli do tega, da smo se postavili na glasbeni zemljevid ne bom rekel sveta, ampak na zemljevid Evrope in bivše Juge pa zagotovo. To je lep dosežek in nanj sem prav tako ponosen.”
Kako pa je danes sestavljena zasedba skupine The Stroj? Projekt se je namreč razširil v nekaj precej bolj kompleksnega – tako v glasbenem smislu z novimi instrumenti, kot tudi glede samih vizualnih efektov med koncerti.
“Zasedba ima osem ljudi, kateri smo konstantni že okrog 10 let. Smo pa vsi glasbeniki. Ko se skupina začne razvijat, si namreč ne moreš več privoščit, da zdrsneš nazaj na popolni amaterizem, ampak je potrebno graditi naprej. Glede vizualnih efektov smo bili zelo močni že od začetka, od prvih produkcij. Že na prvih koncertih, na primer v kamnolomu, smo zastavili visok nivo in tega smo nato poskusili zadržati, oziroma ga še preseči.
Med leti 2005 in 2010 pa smo preživljali ‘dinozavrov sindrom’. Naš koncert je namreč z vsemi sodelujočimi in raznimi efekti postal tako obsežen, da potem v Sloveniji nismo več imeli kje nastopati. Nekaj podobnega se je recimo zgodilo tudi Siddharti. Prej ali slej prideš do neke meje, postaneš tako velik, da ne moreš več funkcionirat. Vse postane zelo komplicirano in predrago.
Sedaj nimamo več ambicij biti večji in še večji, ampak se raje ukvarjam z raziskovanjem. Raziskovanjem zvoka, inštrumentov, tudi v konceptualnem smislu…”
Omenili ste raziskovanja, zato moramo omeniti vaše ideje, kot so na primer vetrne harfe, vzmetni bobni in kymatika. Vaš komentar?
»To so vse zanimive zgodbe. S kymatiko se ukvarjam že več kot deset let, saj me zelo zanima. Gre za vizualizacijo zvočnih vibracij s pomočjo snovi v prahu in tekočin. Tehnično smo se sicer pri kymatiki malce ujeli v past, saj je v živo to včasih precej težko izpeljat. Jo pa močno priporočam vsakemu, ki ga zanima zvok ali glasba, da si enkrat ogleda to zadevo, kako zvok ustvarja formo.
Potem si namreč začneš predstavljat, kaj vse se ob določenih zvočnih vibracijah dogaja v našem telesu, ki je večinoma sestavljeno iz tekočin, kakšni so vplivi… Mogoče potem tudi postaneš bolj odprt za neko razumevanje, ki je manj materialistično od tega, kar nas danes še vedno učijo v šolah. Jaz pravim, da si je potrebno ustvarit svoj zvok – jaz grem v delavnico in si ga zvok, oziroma kar inštrument, tudi ustvarim.
Sicer vse najprej fukncionira, potem se pokvari, pa ga popraviš in nekaj časa spet deluje dobro, pa se spet pokvari in potem dobiš idejo, kako ga narediti boljšega. Mlajše generacije to počnejo z računalniki in sintisajzerji, jaz raje ostajam na področju neposredne akustike in mehanike. Meni je izdelava inštrumenta zelo zanimiv in hkrati pomemben del kreativnega procesa. Ko gre za razvoj novega inštrumenta, pa bo potem inštrument kar sam ‘povedal’, kakšna glasba bo lahko prišla iz njega.
Sam sem zelo nagnjen k eksperimentiranju in tu se lahko navežem na vetrne harfe. Z njimi sem se začel ukvarjat šele v koronskem času, ko nismo mogli nastopat. Za postavitev prve javne vetrne harfe smo se uspešno prijavili na razpis Mestne občine Koper, sedaj pa to zgodbo razvijam dalje. Letos bomo v Kozjanskem narodnem parku dokončali še tretjo javno vetrno harfo, potem ko smo drugo postavili v Laškem.
Tako da sem vesel, kako gre zgodba naprej, čeprav moramo občasno kaj uglasiti harfo, kaj popravit… Tudi konceptualno ta zgodba stoji na konkretnih temeljih, ki imajo hkrati tradicijo in tudi z ekološkim predznakom. To je pravzaprav vse del podobne zgodbe, kot je The Stroj, saj sem vedno vzporedno z delovanjem v skupini delal zvočne skulpture in inštrumente. Z Boštjanom Drinovcem imava že kar lepo zgodovino zvočnih skulptur, že od konca devetdesetih let…”
Kako naj vas torej poimenujemo? Ste glasbenik, glasbeni inovator, ustvarjalec, ali morda glasbeni raziskovalec?
“Ne vem, moje delovanje je precej široko. Niti nimam neke potrebe, da bi me kakorkoli definirali. Rad raziskujem, sicer moram vsakih nekaj let moram pričeti z neko novo zgodbo… Če me kdo že vpraša, sem samozaposlen v kulturi. Delavec v kulturi. Delavci v kulturi ne delamo zato, da bi obogateli, ampak ker imamo nekaj radi in bi se radi s tem, kar radi počnemo, tudi preživljali.”