EKSLUZIVNO: Na prvo žogo z licenciranim managerjem Amirjem Ružnićem

Amirja Ružnića slovenskim ljubiteljem nogometa ni potrebno posebej predstavljati. Kot nogometaš je nastopal za Izolo, Maribor, Primorje, Koper in Domžale, vmes pa okusil tudi tujino in sicer je zaigral za italijansko Pescaro. Prav ta prestop je močno vplival na njegovo življenje, saj je po koncu igralske kariere postal uspešen zastopnik z licenco FIFE, ki ima največ posla prav z italijanskim trgom.

Amir, prisrčen pozdrav. Managerji oziroma zastopniki nogometašev ste v sodobnem nogometu postali nepogrešljivi. Vendar pri vašem poslu ne gre le za delo enega posameznika, ampak za ekipni napor. Zato ste že pred časom ustanovili podjetje AR Sport Management, nas pa najprej zanima, kako je to podjetje, oziroma ta vaša agencija za zastopanje nogometašev sploh organizirana?

»Podjetje AR Sport Management obstaja od leta 2007, ko sem se začel resno ukvarjati s tem poslom. Poleg mene so v podjetju še trije skavti, dva advokata in računovodski servis. To je vse, kar vsaka resna managerska agencija danes potrebuje. Ukvarjamo pa se le z nogometom.«

Ali je ta odločitev, da se ukvarjate izključno z nogometom, povezana z vašo uradno managersko licenco FIFE, ki ste jo pridobili takoj na začetku vaše kariere zastopnika nogometašev?

» Drži. Sicer ne vem, ali ste seznanjeni, da so licence za agente pravkar spet uvedli, potem ko vrsto let niso bile potrebne. Jaz sem licenciranje opravil že leta 2007, kasneje pa so licence kar ukinili in prav vsak je lahko postal manager. Vsak, ki se bo hotel ukvarjati s tem poslom, bo moral naredil licenco na matični nogometni zvezi. To je po mojem edina pravilna poteza, saj se je v nogometu nabralo toliko vsega…«

Vrniva se raje na domače zelenice. Koliko slovenskih igralcev zastopa vaše podjetje in ali morda zastopate tudi kakšne tuje nogometaše?

»Da pomislim – skupno trenutno zastopamo skoraj 50 slovenskih nogometašev. S tujci se doslej nismo ukvarjali, vendar se pravkar širimo na Hrvaško. Hrvaški igralci so zelo zanimivi, z mojo licenco pa lahko delujem po celem svetu.«

Pa je bilo zelo težko priti do te licence Mednarodne nogometne zveze FIFA – če nas spomin ne vara, ste bili celo prvi Slovenec s to licenco? Kako zahtevni so bili izpiti in kako so potekali?

»So kar zahtevni. Naj pošteno povem, da sem najprej dvakrat padel na izpitu, šele v tretjem poskusu pa sem ga uspešno opravil. Sicer je bilo med testom potrebno odgovoriti na 5 vprašanj s področja Nogometne zveze Slovenije in 15 vprašanj s področja evropskih nogometnih prestopov.

Torej gre pri tem izpitu pretežno pravo, vendar je specifično vezano na nogomet, predvsem na prestope in na mladoletne igralce. Je pa bilo kar veliko gradiva in se je bilo tudi potrebno precej učit. No, tako je bilo takrat pred leti, ko sem jaz opravljal izpit. Ne vem pa, kako bo po novem, saj meni ni več potrebno pridobivati licenc.«

Zadnji trije vpisi na spletni strani vašega podjetja govorijo o evrogolu Tjaša Begića v dresu Vincenze, o podpisu pogodbe Tia Cipota s Spezio in o podpisu pogodbe vratarja Martina Turka za Sampdorio. Kako komentirate te tri zapise, oziroma te novice?

»O evrogolu Tjaša proti ekipi Albinoleffeja moram reči, da sem zelo vesel zanj, da se počasi le prebija navzgor, da raste. Mnogi so bili namreč skeptični, ko je podpisal za Vicenzo. Jaz pa sem verjel, da je to zanj prava pot, saj so plačali za njihove razmere lep znesek, kar pomeni, da v njega verjamejo. Do sedaj je v tej sezoni zbral že okrog osemnajst nastopov in ta nogometaš se nedvomno razvija v pravo smer.

Tio Cipot je bil s finančnega vidika doslej največji prestop v zgodovini Mure, hkrati pa je bil po 6 letih prvi igralec, ki je iz slovenske članske prve ekipe, oziroma iz prve slovenske lige prestopil neposredno v prvo italijansko ligo. Če se ne motim, je nazadnje tak prestop napravil Miha Zajc, ki je iz Olimpije odšel v Empoli. O točnem znesku ne bi govoril, je pa predsednik Mure Robert Kuzmič omenil, da je zelo blizu milijona evrov, kar tudi drži.

Glede selitve Martina Turka pa je tako, da smo morali reagirati, ker Martin pri Reggiani, kamor je bil posojen, ni veliko igral oziroma branil. Sampdoria pa je kar nujno potrebovala vratarja, zato smo se hitro dogovorili in zaključili posel. Gre pa za šestmesečno klasično posojo, nakar se bo Turk vrnil v Parmo. Parma namreč računa nanj, zato niti ni želela omogočiti možnosti odkupa, ampak je vratarja samo posodila.

Ko sva že pri Sampdorii. Nekdanji klub bivšega slovenskega selektorja Srečka Katanca, ki ima tudi v Sloveniji nekaj zelo zvestih navijačev, je trenutno predzadnji na lestvici Serie A, v težavah pa je predvsem zaradi finančnih malverzacij kontroverznega lastnika Massima Ferrera. Kaj se obeta v taboru ‘Dorie’?

»Situacija ni dobra, oni mrzlično iščejo kupca za klub, kar se sicer našega Martina seveda ne tiče. Podrobnosti ne poznam, vendar ima klub baje ogromno dolgov. Sicer bi si tako prestižen klub zaslužil lepšo prihodnost in prepričan sem, da bo se bo našel nekdo, ki bo Sampdorio rešil iz te krize.«

No, nekoč ste sami igrali nogomet v Italiji, sedaj pa prav z italijanskim nogometnim trgom tudi največ poslujete. Kako se je skozi vsa ta leta spremenil odnos Italijanov do kakovosti slovenskega nogometa? Pred vami so v Italiji od slovenskih nogometašev, če se ne motimo, igrali le Srečko Katanec, Matjaž Florjančič in Robert Englaro, danes pa so slovenski igralci in seveda še posebej vratarji izjemno cenjeni…

»Danes je marsikaj drugače. Josip Iličić je nedvomno naredil največjo promocijo za slovenski nogomet, on je glede tega izstopal, on je res naredil reklamo za vse Slovence. Težko bo kdo od slovenskih fantov na italijanskem tržišču še kdaj pustil tako velik pečat kot Jojo. Atalanta je namreč z njim in tudi po njegovi zaslugi postala to, kar je danes – torej pomemben klub, ki je vsako leto med štirimi, petimi najboljšimi klub Serie A.«

Vseeno pa ne poslujete samo z italijanskimi kubi. Kako so se slovenski članski reprezentanti Andraž Šporar, Benjamin Verbič in Adam Gnezda Čerin skupaj znašli pri grškem velikanu Panathnaikosu?

»To je res zanimiva zgodba. Panathinakiosu sem najprej ponudil Verbiča, na koncu pa je od trojke šele zadnji prestopil v atenski kub. On je namreč večkrat odbil ponudbe, saj je bil vezan na kijevski Dinamo in so se tam stvari zaradi vojne precej zapletle. Medtem sem Grkom ponudil Čerina, ki so ga vzeli, potem pa je zanje podpisal še Šporar.

No, ko je podpisal Andraž, se je tudi Benjamin premislil, saj sta poleg ostalega ona dva velika prijatelja. Je pa Panathinaikos res velik klub, za sabo ima armado navijačev in pritiski so zelo veliki – sploh sedaj, ko je po 12 letih spet prvi na lestvici. Tudi zato je zame prestop teh treh slovenskih igralcev en od viškov moje kariere agenta.«

Včeraj ste prek zasnežene Slovenije skočili do Osijeka, jutri vas že čaka pot v Split. Koliko kilometrov sploh prepotujete na leto?

»Z avtomobilom naredim letno med 70.000 in 80.000 km. Moram pa ob tem povedati, da nikoli ne potujem z letalom.«

Kateri je bil najdražji prestop katerega od igralcev, ki jih zastopate, in ali bi lahko morda že v bližnji prihodnosti prišlo do kakšnega podobnega prestopa?

»Najdražji je bil zagotovo prestop Josipa Iličića iz Palerma v Fiorentino, ki je bil vreden 9 milijonov evrov. Če bi že v kratkem lahko prišlo do česa podobnega, pa ne vem, težko, sploh prestop tako velikih razmer. Imamo pa precej mladih talentiranih igralcev, tako da morda ne bo nič že v naslednjem letu ali dveh. Prepričan pa sem, da bo čez štiri ali pet let kdo podpisal podobno, ali celo še bolj vredno pogodbo.«

V domači Izoli ste znani tudi po tem, da ste po prestopu v Italijo najprej kupili stanovanjski objekt svoji mami in nato še sebi. V tistih časih bi marsikdo vaših let, ki je nenadoma prišel do malce večjega zneska, z denarjem ravnal precej manj preudarno in ga na hitro zapravil. Ali to drži?

»V bistvu me je mama prisilila, da sem ji kupil stanovanje. Ampak sem jo ubogal. In jo ubogam še zdaj – glava mi pač dobro dela (smeh).«

Zadnje vprašanje pa je kar neizbežno posvečeno novi ogromni aferi, ki pravkar pretresa italijanski nogomet. Juventus so že kaznovali z odvzemom 15 točk in poleg tega kaznovali tudi klubske funkcionarje, saj naj bi pri klubu Serie A z največ trofejami lažno prikazovali pogodbe z igralci, da bi razbremenili svoj proračun. Ali spremljate to zgodbo in kakšen je vaš komentar?

»Glede tega, kar slišim, naj bi se v Italiji že dlje časa delalo na tak način in ne le pri Juventusu, ampak tudi pri številnih drugih klubih. Podrobnosti in ozadij ne poznam, ampak o takšnem poslovanju se v Italiji govori že vrsto let. Sicer mi je žal Juventusa, navsezadnje gre le za giganta italijanskega nogometa, pa tudi s sedanjim trenerjem Massimilianom Allegrijem sva bila soigralca pri Pescari.«