Glasbenico in učiteljico Tinkaro Kovač, ki je prav te dni obeležila 25-obletnico svojega prvega hita ‘Veter z juga’, slovenska javnost pozna zelo dobro. Njenega ‘soproga’ Mateja Mljača javnost pozna malce manj, čeprav se je tudi on nekoč ubadal z glasbo in je danes priznan arhitekt.
Tinkara, že od pričetka vaše glasbene kariere ste bili zelo aktivni. Kako je pandemija koronavirusa vplivala na vaše nastope v zadnjih dveh letih?
“Nastopov je bilo 80 % manj, moja sreča pa je, da sem v zadnjih letih pričela sodelovati v gledališču kot glasbena izvajalka in igralka. Gledališke predstave, predvsem tiste v sklopu Gledališča Koper, so mi, v ‘obvladljivejšem’ okolju glede na pandemijo, ponudile nekaj dela, za ohranjanje kondicije, stika s publiko in navdiha.
Ta čas sem sprejela na način, da sem z zavedanjem, da na določene stvari res ne morem vplivat, vse obrnila tako, da sem besedo ‘kriza’ spremenila v ‘izziv’ – tako sem z velikim veseljem pričela z določenimi projekti, za katere v preteklosti nisem imela dovolj časa.”
Vseeno ste lani izdali album ‘Neskončnost’. Kaj nam lahko poveste o tem CD-ju in kaj načrtujete sedaj, ko so se omejitve sprostile?
“Album je nekakšna retrospektiva z na novo preoblečenimi nekaterimi ključnimi skladbami moje glasbene poti, ki prav na letošnji februar šteje 25 let. Album je bil posnet pred pandemijo z namenom, da tak zvok, nekoliko bolj umirjen, akustičen in zrel, ki se spogleduje z glasbami sveta, umestimo na intimne odre kulturnih domov in mestnih trgov.
Nekaj takih nam je uspelo izpeljati, vendar ne več kot toliko. Z veseljem pa lahko sedaj napovem prvi koncert. Zgodil se bo v Avditoriju Portorož, 15. aprila in se ga res že zelo veselim.”
V preteklosti ste Slovenijo zastopali na Evroviziji, tudi med pandemijo ste lani in predlani sodelovali na EMI, letos pa ne?
“Letos nisem sodelovala, ne počutim se, da bi spadala v tisti svet. Veliko raje ga zadnja leta gledam iz zaodrja – v letošnjem letu sem bila na primer strokovnjak žirant za Švico, v preteklih letih pa Nemčijo. Veliko dobre glasbe je naokrog in velikokrat zmagovalci niso najboljša izbira, pravzaprav večinoma niso.
Ni mi všeč, da se v zadnjem več kot desetletju fokus Eurosonga premika na izgled, senzaconaliziranje, ekscentričnost, ne pa na glasbo. To bi lahko uredniki rešili zelo elegantno: glasbo bi morali izvajat v živo z orkestrom.”
Kakšno je vaše mnenje o tem, zakaj Slovenija nikakor ne more priti v vrh tega tekmovanja?
“Slovenija vloži premalo denarja in časa v glasbo, naš odnos do kulture ni zdrav odnos, ki bi izhajal iz zavedanja, da je tudi pop kultura kultura in prav do te moramo imeti odgovornost in spoštovanje, ker je neposredna in lahko pride do tudi velikih množic ljudi. Vprašanje je tudi, če bi morebiti zmagali – ali bi bili sicer ob pomoči ‘velikih pet’ sploh sposobni organizirat Eurosong. Imamo ustrezno infrastrukturo? Ljudi?”
Malokdo ve, da ste diplomirana profesorica in da tudi poučujete. Kaj točno poučujete?
“Od lanskega leta sem vzpostavila svoje ‘masterclasse’ za vokal, v letošnjem letu pa nameravam zgraditi blagovno znamko masterclassov za rock flavto. Tečaji trajajo običajno štiri mesece ali pa so enkratni in se zgodijo znotraj enega vikenda. Nadgradnja bo tudi učbenik in še drugo didaktično gradivo. V življenju pride čas, ko smo pripravljeni, da svoje znanje delimo oziroma prenašamo naprej na mlajše generacije.”
Imate hčerki Galo in Almo. Nedvomno sta od staršev prejeli veliko umetniško genov. Kako kaže – bosta tudi onidve umetnici ali pa morda arhitektki?
“Kaj bosta – ne vem. Ne želim jima krojiti njune poti. Največ, kar jima lahko pokažem, je čimbolj široka paleta možnosti za ustvarjalnost in plemenit pogled na svet. Imata obe veliko talentov, jaz jima bom vedno pomagala, da jih bosta razvili do svojega maksimalnega potenciala. Mislim pa, da je umetnost tako ali tako dodana vrednost vsakega poklica, oziroma življenja vsakega posameznika, ne glede na to, kakšno je njegovo poslanstvo.”
Matej, pred kratkim so se pričela praznovanja ob 150 obletnici rojstva Jožeta Plečnika, zato bo prvo vprašanje posvečeno največjemu slovenskemu arhitektu. Kako pomemben je bil za vas osebno Plečnik, saj najbrž ni bilo študenta arhitekture v Sloveniji (in kaj šele diplomiranega arhitekta), ki ne bi poznal na pamet na pamet njegovega ustvarjalnega opusa?
“Arhitekt Jože Plečnik je v svetu najbolj prepoznaven Slovenec. Slovenija je izmed vseh avtorskih del globalno prepoznana prav po arhitekturi. Arhitektura nas od ostalih umetnosti loči po tem, da se je ne moremo izogniti. Vanjo vstopam, v njej prebivamo in mimo njen hodimo. Arhitektura nas obdaja s svojimi volumni, programskimi povezavami, nas navdihuje z barvami in teksturami in vsaka arhitektura ima tudi svoj vonj.
Arhitektura vzbuja tiste občutke človeka, ki ga osrečujejo, strašijo, navdušuje in navdihuje. Mesta so si različna zaradi arhitekture, ki jo je ustvaril človek zaradi različnih pogojev bivanja in zgodovinskih nastavkov in izhodišč. Zelo premalo se zavedamo pomena arhitekture. In arhitekturo in delo arhitekta zelo premalo cenimo. Vsak poseg v prostor se prav začne z arhitekturno mislijo. Ta misel je lahko skromna, napačna, nostalgična, usmerja v prihodnost…
Arhitekt pa je tisti, ki je izobražen in kultiviran, da zna objekte pravilno umeščati v prostor, jih osmisliti in povezati z ostalim že zgrajenim prostorom. In prostoru seveda doda karakter in šarm. Brez karakterja in šarma pa ostaja nek prostor dolgočasen inženirski objekt. Plečnik je vse to poznal, vedel in še več: s svojim življenjem se je arhitekturi popolnoma predal in za seboj pustil izjemno vidno in pomembno sled – arhitekturo z veliko začetnico.
Od sakralnih objektov, do oblikovanja predmetov, mostov, palač, urejanja mestnih prostorov je Plečnik izkazal svoje globoko prepričanje, da je oblikovanja prostora predvsem v domeni arhitekta. Za razliko od današnjega časa, ko je arhitektur postala tržni artikel špekulantov in prevarantov po diskont cenah.”
Letos se obeležuje tudi 60-letnica smrti Maksa Fabianija (18. avgust). O njegovem življenjskem delu je bilo pred osamosvojitvijo Slovenije malo govora, sedaj je precej bolj cenjen. Kaj se napoveduje ob tej obletnici, pri obeležitvi katere boste tudi sam aktivno udeležen?
“Maks Fabiani je bil za razliko od Jožeta Plečnika predvsem urbanist in filozof, mislec, ki arhitekture ni razumel kot končni produkt razmisleka o prostoru, temveč kot sestavni del celote tega vesolja, v katerem smo vsi eno. ‘Vsi smo povezani z vsem in vsi vplivamo na ves’ je zapisal v svojim filozofskem delu ‘Acma – duša sveta’.
Fabiani je živel in razmišljal široko. Njegov dom je bla Mittelevropa. Njegova mesta in prostor so bila Dunaj, Trst, Ljubljana in primorsko-kraške vasi s Kobdiljem in Štanjelom, od koder je bil doma in od koder je črpal svoji vizionarski duh.”
V slovenskih arhitekturnih krogih se podeljuje tudi nagrada Maksa Fabianija, nam lahko poveste nekaj več o tem?
“Ustanova Maksa Fabianija deluje že dobri 20 let in v lanskem letu smo prvič podelili štipendijo za najbolj izviren esej – idejo o arhitekturi. Prejela jo je študentska zadnjega leta arhitekture Sara Biščak za esej z naslovom ‘Čas Pekla’. Poslanstvo Ustanove Maks Fabiani je raziskovanje prostora v Fabianijevem duhu, se od zgodovine učiti, proučevati korake razvodja arhitekture in znati naš prostor vrednotiti.
V letošnjem letu nameravamo prirediti okroglo mizo o narodnem domu v Trstu, podeliti drugo študentsko štipendijo, prirediti razstavo. Pomembno je, da se delo in razmišljanje Maksa Fabianija promovira, raziskuje in skozi nove projekte nadgrajuje. Razmišljanje arhitekta, urbanista in misleca Maksa Fabianije je izredno široka, brezčasna in jo lahko tako rekoč apliciramo na vsak segment našega življenja.”
S čim pa se trenutno ukvarjate v vašem arhitekturnem biroju Draft?
“Arhitekturno podjetje D-R-A-F-T-arhitekti deluje uspešno že 14 let in ima za sabo realizacije projektov različnih meril in vsebin. Od enodružinskih hiš, do Celovite prenove Kobilarne Lipica, rekonstrukcije hipodroma, športni park – igre na mivki Bonifika v Kopru, umestiti v garažne hiše pod Muzejski trg v Kopru, več poslovnih objektov…
Z velikim veseljem razvijamo projekte za kultivirana in ambiciozne naročnike. Trenutno se ukvarjamo z več enodružinskimi hišami, prenovo bivšega Gaviolija v Izoli, ki ga spreminjamo v nov zabaviščni center, večjim trgovskim centrom in ureditvijo glavnega trga na Kozini.”
Kako se s Tinkaro ujemata glede glasbe? Vi namreč izhajate iz garažne-punk-hardcore scene, ona je zapisana predvsem popu, folku in-roku. Kaj torej poslušate doma ali npr. v avtu?
“Arhitektura je okamenela glasba. Arhitektura je okvir in glasba jo objema, zajema obkroža. In glasba je tudi tišina, ki glasbo ritmično osmišlja. Kakor je tudi arhitektura tišina, mir, lebdenje. V zadnjem času poslušamo vse tisto, kar predlagata hčerki Alma in Gala in sam pri tem odkrivam predvsem nov svet, nove horizonte, ki so ravno tako pomembni kot tisti, v katere sam v obdobju odraščanja nekako slepo verjel.”
Če se dobro spominjamo, ste prav vi v Lokvi nekoč tudi organizirali koncerte in imeli nasploh v vasi kar pestro družbeno dogajanje. Nam poveste nekaj več o teh časih in kako je pravzaprav danes?
“To je bilo obdobja mojega študija na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. In vikendi in poletja so bili povsem zasedeni z rock’n’rollom. Koncerte undergroud glasbe so začeli prirejati v okviru Kluba študentov Sežana. Koncerti so se dogajali pod odrom zadružnega dom Lokev. K nam smo prihajali bendi iz vsega sveta in verjamem, da je tisto obdobje marsikomu ostalo v lepem spominu.
Spomnim se, ko smo gostili Majke in je koncert praktično prevehnil v drugi dan kot jam session. V Lokvi so nastopale skupine Sleater inney, UK Subs, Strychnine,… Iz tistega časa je pri nas v kleti oder z bobni, kitarami in ojačevalci, vedno na pripravljeni in na razpolago za rock’n’roll in dobro počutje.”
Srčna hvala obema za odgovore in lep pozdrav na Kras!