Dr. Andrej Gadžijev je specialist kirurg travmatolog z dolgoletnimi izkušnjami s področja donorske medicine. Od pričetka lanskega leta je direktor Javnega zavoda RS Slovenija-transplant, zato je zagotovo ena najbolj kompetentnih oseb v Sloveniji, ko je govora o področju darovanja organov.

Najprej lepo pozdravljeni. Od kod prihaja prvotna ideja o darovanju organov in kje oz. kdaj se je darovanje iz sicer zelo plemenite misli prvič pretvorilo v dejansko transplantacijo?

“Prve ideje o transplantaciji oziroma zamenjavi organov segajo že v antiko. Spomnite se samo Homerjeve himere in drugih domišljijskih likov, ki so prikazovali idejo o zamenjavi določenih delov telesa. Resnejše presaditve naj bi se dogajale na področju tkiv. Italijanski kirurg Gasparo Tagliacozzi je o svojih neuspehih pri presaditvah kožnega tkiva in zavrnitvi tujerodnega tkiva pisal že leta 1596 v svojem delu ‘De Curtorum Chirurgia per Insitionem’.

V zgodnjih letih 20. stoletja so sledili številni različno uspešni poskusi presaditve organov in celo delov telesa pri živalih, znanost pa je na tem področju skokovito napredovala. Francoski hematolog in nobelovec Jean Dausset je leta 1952 odkril poglavitni histokompatibilnostni kompleks, kar je omogočilo razvoj tipizacije tkiv in testov kompatibilnosti med posamezniki.

Na podlagi novih spoznanj so leta 1954 v Bostonu raziskovalci Joseph Murray, John Merrill in John Harrison uspešno presadili ledvico med identičnima dvojčkoma. Sledil je hiter napredek z razvojem imunosupresije, ki je najprej slonela na obsevanju telesa pri prejemniku in presaditvi kostnega mozga, kasneje pa so to metodo zamenjala farmakološka imunosupresijska sredstva.

Leta 1960 so prvič uspešno presadili ledvico med sorodnikoma, ki nista bila dvojčka, leta 1962 pa so prvič uspešno presadili ledvico od mrtvega darovalca. Leta 1968 so v Franciji legalizirali odvzem organov pri možgansko mrtvih darovalcih, ledvicam pa so kmalu sledile uspešne presaditve ostalih organov. Z razvojem imunosupresijskega zdravila Ciklosporina pa se je transplantacijska dejavnost dokončno razmahnila.”

Kdaj se je z darovanje organov pričelo v Sloveniji in kako je bilo skozi čas organizirano?

“Na tem področju smo se Slovenci izkazali za zelo previdne, saj smo se s poznejšim uvajanjem transplantacijske medicine izognili začetniškim napakam in olajšali uvajanje novega medicinskega področja. Leta 1969 je bil pod vodstvom prof. dr. Mateje Bohinjec ustanovljen Laboratorij za tkivno skladnost pri Zavodu za transfuzijsko medicino RS, kar je leta 1970 omogočilo prvo uspešno presaditev ledvice od živega darovalca.

Prvo tako operacijo na ozemlju nekdanje Jugoslavije so skupaj uspešno izvedli kirurgi Miro Košak, Slavko Rakovec in Ludvik Ravnik. Leta 1985 je bil napisan prvi transplantacijski zakon, naslednjega leta pa prvič uspešno presajena ledvica od mrtvega darovalca, ko je bil izdan prvi pravilnik o ugotavljanju možganske smrti.

Prva avtologna presaditev kostnega mozga je bila opravljena leta 1989, prva trebušna slinavka je bila presajena leta 1990, istega leta je bilo prvič presajeno tudi srce. Sledila so prva jetra leta 1995 in pljuča leta 2003. Prve transplantacije v Sloveniji so se dogajale po zaslugi izjemne zavzetosti posameznikov, saj pred sprejetjem zakona prave organizacijske strukture še ni bilo.

Po uvedbi transplantacijskega zakona in pravilnika o možganski smrti pa so se začele presaditve organov umrlih darovalcev. Takrat se je pokazala potreba po organizaciji na nacionalni ravni. Gonilni sili v tistem času sta bili predvsem prof. dr. Mateja Bohinjec, ki je že v tistem času na področju tkivne skladnosti sodelovala z Eurotransplantom (ET), ter prim. Jasna Vončina, anesteziologinja, ki je leta 1992 vodila prvi Razširjeni strokovni kolegij (RSK) za transplantacije.

Po upokojitvi leta 1993 je prim. Vončina vso energijo usmerila v nadaljnji razvoj donorsko-transplantacijske medicine. Pod njenim vodstvom je RSK za transplantacije leta 1998 postavil nacionalno mrežo donorskih bolnišnic, zagotovljena pa je bila tudi 24-urna koordinacija z bolnišničnimi in centralnimi koordinatorji za transplantacije.

Program je intenzivneje stekel šele leta 1996, ko je predsednik Zdravstvenega sveta postal prof. Zoran Arnež. Kot direktor Kirurške klinike je zagotovil prvi mobilni telefon za vzdrževanje 24-urne pripravljenosti koordinatorjev, priskrbel pa je tudi dva manjša prostora v UKC Ljubljana z vsemi možnostmi komunikacije.

Takrat so bili postavljeni temelji za današnje prostore Slovenija-transplanta, ki je bil ustanovljen leta 2000, uradno pa je začel delovati 15. februarja 2002. V začetku leta 2000 je Slovenija postala članica ET, od leta 2002 pa deluje znotraj ET kot enakopravna članica.

Donorsko dejavnost so sprva pokrivali posamezni centralni transplantacijski koordinatorji (CTK) poleg svojega rednega delovnega časa, na nivoju donorskih bolnišnic pa po en bolnišnični transplantacijski koordinator (BTK), praviloma iz kirurških oddelkov za intenzivno zdravljenje.

Ko je vodenje zavoda Slovenija-transplant leta 2002 prevzela prim. Danica Avsec, se je zavod postopno začel razvijati na vseh področjih, tako da nismo zaostajali za velikimi državami, pač pa smo kljub majhnosti na marsikaterem področju gonilna sila in zgled ostalim državam članicam ET.

Danes ima vsak BTK vsaj enega namestnika, na Slovenija-transplant pa 24-urno pripravljenost zagotavljamo z dvema redno zaposlenima in desetimi pogodbenimi CTK, ki so razpisani v pripravljenost izven rednega delovnega časa. Poleg CTK Slovenija-transplant zagotavlja tudi 24-urno pripravljenost petih konzultantov in dveh odgovornih zdravnikov specialistov, s čimer zagotavljamo ustrezno hierarhijo odločanja v primeru zahtevnejših koordinacij.

V redni pripravljenosti so tudi ekipe za dopolnilno diagnostiko možganske smrti z EEG in ekipe za multiorganski odvzem. Veliko energije posvečamo nadaljnjemu razvoju donorskega programa, ki je temeljno izhodišče za nadaljnji uspeh naše dejavnosti.

Transplantacijska dejavnost se izvaja (razen dela programa za transplantacije roženic) izključno v UKC Ljubljana. V ta namen so številne ekipe razpisane v stalno pripravljenost, saj je praktično vsaka presaditev organa urgentna in predstavlja za pacienta na čakalnem seznamu pogosto edino možnost preprečevanja prezgodnje smrti.

Danes v vseh kategorijah, kljub finančni in kadrovski podhranjenosti celotnega sistema, še sodimo med najuspešnejše države na svetu.”

Javni zavod Republike Slovenije za presaditve organov Slovenija-transplant obstaja od leta 2002 in sodi pod Ministrstvo za zdravje. Kaj vse obsegajo aktivnosti zavoda, ker tu ne gre le za sam kirurški poseg, ampak tudi za obdobje pred posegom in po njem?

“Res je. Aktivnosti zavoda so številne in so naštete v 40. členu Zakona o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZPPDČT, Ur. l. RS, št 56/15). Kirurški poseg, ki se loči na odvzem organov (in tkiv) pri multiorganskem darovalcu, ter na presaditev posameznih organov končnim prejemnikom, je le manjši del aktivnosti, ki jih koordinira Slovenija-transplant.

Če se osredotočiva le na posameznega bodočega prejemnika organa, pa določene aktivnosti neodvisno in tudi v povezavi s Slovenija-transplantom izvaja Transplantacijski center UKC Ljubljana. Slovenija-transplant predstavlja osrednjo ustanovo, ki povezuje donorske in transplantacijske centre, ki so vključeni v nacionalno transplantacijsko mrežo.

Spodbuja razvoj donorske in transplantacijske dejavnosti v Sloveniji, skrbi za koordinacijo dejavnosti na državnem nivoju, izobražuje strokovno in splošno javnost, skrbi za kakovost in varnost pri opravljanju donorske in transplantacijske dejavnosti ter praktično vsakodnevno sodeluje z mednarodno evropsko organizacijo Eurotransplant.

Med številne temeljne naloge zavoda sodijo med drugim pospeševanje transplantacijskega programa, vključno s pridobivanjem organov, tkiv in celic, koordinacija transplantacijske dejavnosti na nacionalni in mednarodni ravni, nadzor nad izvajanjem vseh aktivnosti na področju transplantacijske dejavnosti v Sloveniji, ter zagotavljanje sledljivosti vsakega organa in tkiva od darovalca do končnega prejemnika.

Na ta način preprečujemo vsakršne zlorabe in zagotavljamo altruističen in neprofiten potek dejavnosti.”

Na spletni strani zavoda so objavljeni podatki, da je bilo v mesecu marcu 242 novih opredelitev v nacionalnem registru in da se je letos za darovanje opredelilo že 620 ljudi. Koliko pa je potem dejanskih transplantacij (oz. koliko jih je bilo opravljenih v nekem obdobju – npr. lani, letno povprečje, ali zadnjih 10 let)?

“Med številom vpisanih v nacionalni register darovalcev in številom dejanskih transplantacij organov ni vzročne povezanosti. Kljub vsem aktivnostim, ki jih vsakoletno izvajamo z namenom osveščanja splošne javnosti, je v register darovalcev vpisanih manj kot 1 % vseh prebivalcev Slovenije.V letu 2022 je bilo skupno presajenih 109 organov od umrlih darovalcev, dve ledvici pa sta bili dodatno presajenih od živih darovalcev.

V zadnjih desetih letih se povprečno letno število presaditev organov giblje med 100 in 120. Število presaditev bi se lahko povečalo, če bi imeli večje čakalne sezname za zdravljenje s presaditvijo, saj bi lažje prišlo do ustreznega ujemanja med darovanim organom in končnim prejemnikov (kjer med osnovna kriterija za ujemanje največkrat sodita krvna skupina in velikost organa).

Če za darovani organ nimamo ustreznega prejemnika, ga moramo oddati prejemnikom iz drugih držav članic Eurotransplanta. Vseh osem držav članic si med seboj izmenjuje organe, številke pa se gibljejo med 40 % in 70 % pridobljenih organov na leto. Brez te pomoči bi bili številni pacienti obsojeni na prezgodnjo smrt, ker trenutno nismo sposobni samozadostnosti, vsaj ne za vse urgentne primere.”

Po nekaterih objavah sodeč Slovenci menda le nismo tako naklonjeni darovanju organov, kot bi morda pričakovali po drugih oblikah solidarnosti, pri katerih smo običajno zelo radodarni. Ali to drži, ali morda ne drži in zakaj je tako?

“Solidarnost Slovencev je deklarativno tudi na področju darovanja organov na precej visoki ravni, saj bi se jih v sproščenem pogovoru velika večina odločila za darovanje po smrti. Žal je drugače, ko se je potrebno dejansko odločiti in svojo odločitev bodisi jasno zaupati svojim najbližjim in/ali se odločiti za vpis v nacionalni register darovalcev po smrti.

Takrat na plano pridejo številni pomisleki in strahovi (gre za razmišljanje o smrti in o zadnjih dneh pred smrtjo v bolnišnici), ki so večinoma povezani z (ne)zaupanjem v zdravstveni sistem. Tu izjemno veliko vlogo odigravate mediji, saj smo ob določenih senzacionalističnih novicah zaznali izrazit porast zavrnitev v pogovoru s svojci.

Takrat smo kot majhen zavod kljub popolni transparentnosti naše dejavnosti, ki je altruistično naravnana in nepridobitna, in kljub rezultatom zdravljenja s presaditvijo, ki marsikje sodijo v sam evropski in svetovni vrh, popolnoma nemočni. Le nemo lahko opazujemo, kako zaupanje ljudi v naše delo v trenutku izgine ali pa se izrazito zmanjša.

Tak davek smo plačali tudi lani, ko smo kljub izrazitemu porastu donorske dejavnosti (zaznali smo kar 89 primernih darovalcev) le v 68 % dobili od svojcev privolitev za odvzem organov in tkiv pri umrlem darovalcu. Na kratko lahko rečem, da smo Slovenci zelo radodarni na področjih, kjer se počutimo varne in kjer verjamemo v dobrobit naše odločitve na podlagi posredovanih informacij.”

Zagotovo je izjemno pomembno, da je darovanje organov zakonsko regulirano. V naši bližini sta znana primera iz Bosne in Kosova, kjer se je v zakulisju vojaških spopadov v 90. letih ilegalno trgovalo s človeškimi organi. Kakšno je po vašem mnenju stanje po svetu danes?

“Žal se po celem svetu spopadajo s pomanjkanjem organov, tako da je povpraševanje povsod večje od razpoložljivosti. Neredko se tako dogaja, da določeni pacienti iščejo bližnjice do zdravljenja s presaditvijo na vse možne načine, tudi s pridobitvijo organov od živih darovalcev iz revnejših socialnih slojev. V takih primerih največkrat govorimo o trgovanju z organi, kar nas večina, ki na tem področju dela, ostro obsoja.

V takih primerih sta ogrožena tako darovalec kot prejemnik organa, saj sta obravnavana v  sistemu, ki na zagotavlja ustrezne sledljivosti, kakovosti in varnosti. Po svetu je predvsem v državah, ki se spopadajo s hudo revščino in/ali korupcijo, še ogromno takih primerov, enako je tam, kjer vladata nasilje, vojna in lakota.

Povsem drugače pa je v državah z višjim BDP, dobro razvitim zdravstvenim sistemom in predvsem v državah z izjemno razvitim donorskim programom, kamor se uvrščamo tudi sami. Za to mora poskrbeti tudi ustrezna zdravstvena zakonodaja, ki se mora prilagajati stalnemu napredku – seveda vedno v okviru etičnih načel in s sprejemanjem najboljših praks.

V Sloveniji je sistem darovanja in presaditev absolutno varen in etično naravnan. Izvor in način pridobitve vsakega organa je znan, sledljivost je zagotovljena tudi po presaditvi. Presaditve organov in dolgoročno spremljanje bolnikov po posegu izvajajo posebej izobraženi odgovorni strokovnjaki v UKC Ljubljana. Zdravljenje je v sklopu osnovnega zdravstvenega zavarovanja dostopno vsem, ki ga potrebujejo.”

Kaj pa glede prodaje organov – kako je s tem področjem v EU?

“Vse države članice EU brez izjeme obsojajo trgovanje z organi. Poleg že dobro uveljavljenih varovalk proti zlorabi in trgovanju na tem področju smo v Sloveniji med naprednejšimi državami (ena od devetih), ki so ratificirale Konvencijo Sveta Evrope proti trgovini z organi, ki zelo natančno določa, katere nedovoljene aktivnosti sodijo med kriminalna dejanja, ki jih je potrebno obsoditi in ustrezno kaznovati.

Konvencija govori o zaščiti žrtev in prič, da se ne bojijo poročanja. Poleg tega so zelo pomembni mednarodno sodelovanje in enaka pravila v vseh državah, da določeni povzročitelji zlorab in trgovanja v nekaterih državah ne bi bili zaščiteni in nekaznovani. Poudarjamo, da je trgovina s človeškimi organi in transplantacijski turizem (potovanje v tujino z namenom ilegalne presaditve z organom neznanega izvora) kaznivo dejanje, kršitev temeljnih človekovih pravic in teptanje človekovega dostojanstva.

Presaditve na črnem trgu izven etičnih in urejenih sistemov pomenijo resno tveganje za zdravje darovalcev in prejemnikov. Zaradi okužb, nestrokovnih posegov in zapletov po operaciji večina prejemnikov kmalu po presaditvi umre. Konvencija Sveta Evrope proti trgovini z organi je bila uradno izdana 25. 3. 2015 v Santiagu de Compostela, do danes pa jo je podpisalo in/ali ratificiralo že 22 članic EU.”

Kateri organi in katera tkiva se največkrat donirajo in presadijo v Sloveniji?

“V Sloveniji umrli darovalci največkrat darujejo obe ledvici, potem jetra, srce, pljuča in redkeje trebušno slinavko. Na leto presadimo največ ledvic, saj imamo tudi na čakalnih seznamih največ pacientov za zdravljenje s presaditvijo ledvice, ki je dolgoročno boljše in za paciente manj omejujoče od dializnega zdravljenja.

Če bi več ledvic presadili od živih darovalcev, bi bil uspeh še boljši, saj je preživetje take ledvice skoraj dvakrat daljše od življenjske dobe ledvice, ki jo podari umrli darovalec. V Sloveniji bi lahko več pacientom namesto dializnega zdravljenja ponudili možnost zdravljenja s presaditvijo.

Na drugem mestu se po številu presaditev izmenjujeta srce in jetra. Lani smo bili po številu presajenih src na milijon prebivalcev ponovno prepričljivo na prvem mestu na svetu, saj smo našim pacientom presadili kar 29 src. Pri jetrih smo bili po številu lani manj uspešni, ker se je število pacientov, uvrščenih na čakalni seznam za zdravljenje s presaditvijo jeter, v času pandemije covid-19 močno zmanjšalo. Stanje se v letu 2023 postopno zboljšuje.

Na četrtem mestu je presaditev pljuč, kjer od leta 2018 teče samostojen program zdravljenja v Sloveniji. Pred tem so se naši pacienti dolga leta zdravili na Dunaju, zdaj pa naši kolegi na področju transplantacij pljuč samostojno dosegajo vrhunske rezultate. Presaditve trebušne slinavke so bolj redke in znašajo od 1–5 presaditev na leto.

Od tkiv, pridobljenih od umrlih darovalcev, se največkrat presadi roženica, ki jo lahko pridobivamo tudi od umrlih po cirkulatornem zastoju. Roženice presajajo tako na Očesni kliniki UKC Ljubljana (>90 % vseh presaditev), kot na Oddelku za očesne bolezni UKC Maribor. Potrebe po presaditvi roženic so trenutno dvakrat višje od števila, ki smo ga v novo zastavljenem programu dosegli lani. Je pa ravno na tem področju še veliko prostora za napredek.”

Kako je z mednarodnim sodelovanjem – ali obstaja npr. nekakšna evropska mreža in ali se nujna potreba po organu v eni državi lahko reši z darovalcem iz druge države?

“Nujnost mednarodnega sodelovanja smo omenili že zgoraj. Številne evropske države se združujejo med seboj, saj niti ena na področju donorsko-transplantacijske medicine ni samozadostna (še najbližje je Španija), kar pomeni, da nima pravočasne rešitve za paciente, katerih stanje na čakalnem seznamu postane visoko urgentno (stanje obolelega organa se nenadoma tako poslabša, da pacient potrebuje nujno presaditev v nekaj dneh do nekaj tednih).

Slovenija je od leta 2002 enakopravna članica neprofitne organizacije Eurotransplant, ki skrbi za izmenjavo in dodeljevanje pridobljenih organov v državah članicah ter pokriva področje s 135 milijoni prebivalcev. V Eurotransplant je poleg Slovenije vključenih še sedem evropskih držav, in sicer so to Nizozemska, Nemčija, Avstrija, Belgija, Luksemburg, Hrvaška ter Madžarska.

Tako imajo naši pacienti skoraj 70-krat večje možnosti, da bodo pravočasno dobili najbolj ustrezen organ in bodo verjetneje preživeli v primeru nenadne odpovedi organa. Seveda je pri tem izjemno pomembno, da vse države članice poleg napredka v tehnikah odvzema, shranjevanja, transporta in presaditve organov veliko časa namenjajo nadaljnjemu razvoju donorskih programov, saj brez darovanih organov zdravljenje s presaditvijo ni mogoče.

Cilj vseh držav članic EU, ki imajo razvit donorsko-transplantacijski program, je tudi ta, da bi vsak za zdravljenje s presaditvijo primeren organ našel svojega končnega prejemnika. Če torej znotraj Eurotransplanta ni mogoče najti ustreznega prejemnika, se lahko posamezni organi ponudijo tudi drugih državam znotraj EU preko posebne platforme, imenovane FOEDUS.”

Dr. Andrej Gadžijev, kako ste se sploh znašli v tem področju medicine in v zavodu Slovenija-transplant?

“Po končani medicinski fakulteti leta 2000 in nato uspešno opravljenem strokovnem izpitu marca 2001 nisem dobil specializacije iz izbranih kirurških strok, ker ni bilo razpisanih dovolj prostih delovnih mest. Tako sem bil štiri mesece prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. V tem času mi je očetov kolega, abdominalni kirurg dr. Stanisavljević omenil, da bi si z delom transplantacijskega koordinatorja lahko širše oprl vrata do želene kirurške specializacije.

Res sem se oglasil pri prim. Jasni Vončini in bil po krajšem uvajanju sprejet na delovno mesto centralnega transplantacijskega koordinatorja. Z delom sem začel v sedanjih prostorih Slovenija-transplanta skupaj s specializantom travmatologije Dejanom Hermannom ter specializantoma kardiovaskularne kirurgije, Matjažem Španom in Robertom Blumauerjem.

Skupaj smo pokrivali pripravljenost koordinacije za multiorganski odvzem po celotni nacionalni donorski mreži preko celega meseca. Opravljali smo vse, od pogovora s svojci, do koordinacije odvzema in presaditve organov, pogosto pa smo bili tudi v vlogi asistentov pri kirurškem delu eksplantacije in implantacije.

Že naslednje leto je bil uradno ustanovljen Zavod Republike Slovenije za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant, katerega vodenje je prevzela prim. Danica Avsec. V tistem letu sem dobil specializacijo iz travmatologije, vendar z delom koordinatorja, ki sem ga sklenil pogodbeno za delo izven rednega delovnega časa, nisem prekinil.

Specializacijo sem zaključil s pohvalo v začetku leta 2009 in najprej opravljal delo kirurga travmatologa na E oddelku Travmatološke klinike pod mentorstvom prof. Matjaža Veselka. Po nekaj letih sem prevzel vodenje Enote za intenzivno nego (EIN) na travmatološki kliniki na Zaloški 2. Tam sem se ukvarjal z zdravljenjem najtežjih travmatoloških pacientov, ki sicer še niso potrebovali intenzivne terapije, so pa predstavljali dodaten izziv zaradi številnih pridruženih bolezni.

Leta 2012 smo v EIN pričeli tudi z uvajanjem paliativnega zdravljenja na pobudo prof. Veselka in pod mentorstvom dr. Urške Lunder. Do leta 2012 sem vzporedno opravljal pogodbeno delo centralnega transplantacijskega koordinatorja, ker pa je bilo vse skupaj le prenaporno, sem kasneje izpregel in postal mentor mlajšim koordinatorjem in revizor donorskega programa za celotno nacionalno mrežo donorskih bolnišnic.

Leta 2017 sem se odločil za nov korak in se delno zaposlil na Slovenija-transplantu kot pomočnik direktorice za strokovno medicinske zadeve, delno pa sem ostal zaposlen na Travmatološki kliniki. Ker me je delo na Slovenija-transplantu izjemno zanimalo in ker sem želel narediti še nekaj več, sem se leta 2021 prijavil na mesto direktorja zavoda in ga s 1. januarjem 2022 tudi zasedel.

Z delom kot specialist travmatolog prav tako nisem prekinil, tako da še vedno dvakrat mesečno dežuram in imam enkrat tedensko svojo ambulanto na Polikliniki. Z delom nadaljujem, ker ga imam rad in ker na ta način tudi ohranjam licenco, saj delo zdravnika na Slovenija-transplantu žal ni licencirano.”

Kaj bi vi osebno priporočili nekomu, ki je v dilemi, ali naj postane darovalec organov?

“Če je kdorkoli v dilemi, da bi postal darovalcev, ga najprej vljudno vabim k iskanju pravih informacij. Veliko je bilo že napisanega in povedanega o opredelitvi. Imamo najbolj demokratičen način opredeljevanja na svetu, saj se lahko vsak odloči za ali proti darovanju po smrti in svojo odločitev tudi večkrat spremeni. Podatek o vaši opredelitvi je zaklenjen do vaše smrti in ga ni mogoče prej preveriti.

Zato je vsaka bojazen o morebitnih zlorabah zaupnega podatka in neustreznem zdravljenju v bolnišnici popolnoma odveč. Na naši trenutno obstoječi spletni strani je že sedaj možno najti številne odgovore na najpogostejša vprašanja, do konca poletja pa bomo spletno stran popolnoma prenovili, tako da bo atraktivna tako za mlajše kot za starejše obiskovalce.

Poslušajte nas tudi, kadar nastopamo v različnih medijih, na radiju ali televiziji, in berite naše intervjuje. Vabimo vas tudi na sedež naše organizacije, kjer vam bodo prijazni sodelavci podali vse informacije iz prve roke in s transparentnimi podatki odstranili vaše dvome, strahove in skrbi.

Če bi bil nekdo po vseh informacijah še vedno v dvomu, pa naj se vpraša, ali bi sam sprejel tak način zdravljenja, ko bi bile vse ostale možnosti izčrpane. Če je odgovor DA, potem mislim, da ni dvoma, da moraš sam postati darovalec, saj brez darovanih organov takega načina zdravljenja ne moremo zagotoviti vsem, ki ga potrebujejo.”

Dr. Gadžijev, hvala za vaše izčrpne odgovore, za vsa pojasnila in srečno pri vašem delu!