EKSKLUZIVNO: Tomo Križnar spet odhaja v Sudan pomagat Nubam

Tomo Križnar je slovenski javnosti že dobro znan in sicer po svoji humanitarnih dejavnostih, ki trajajo že res dolga leta. Napisal je več knjig, posnel več filmov, soustanovil je dobrodelno ustanovo – vse zato, da bi pomagal preprostim ljudem iz Nubskih gor v Sudanu. Kljub novi krvavi državljanski vojni v  državi bo 69-letni Gorenjec kmalu spet odpotoval v ta predel Sudana in s seboj nesel tudi zdravila proti gobavosti, ki je tam še vedno prisotna.

Pred nekaj dnevi je Evropska unija poslala v Sudan že peto zaporedno pošiljko humanitarne pomoči od sredine aprila, ko se je razplamtela nova državljanska vojna v tej državi, a je to za 50-milijonsko sudansko prebivalstvo najbrž le kaplja v morju. Ali je po vašem mnenju sploh kaj upanja, da bi se ta konflikt kmalu končal, glede na to, da se spopadata dve konkurenčni vojaški sili z zelo podobno ideologijo, najbrž pa gre predvsem za boj dveh oseb za popolno oblast v državi?

“Seveda obstaja upanje. Če bi tujci v ozadju nehali financirati novo vojno v Sudanu, bi se sudanska redna vojska in paravojaške enote podpore za hitro posredovanje Rapid Suport Forces (RSF) najbrž nehali spopadati. Gre za nadzor nad naravnimi viri, dobro zemljo, vodo, nafto in minerali te nekoč največje in najbolj perspektivne afriške države.

Sudan so tujci s pomočjo referendumoma, ki so ga organizirali kot mirovniki, po 30-letni državljanski vojni in dveh milijonih mrličev, leta 2011 razkosali ter odcepili Republiko Južni Sudan. Oba Sudana sta od tedaj šibka in se še naprej borita za interese tujcev, le da boji potekajo tudi znotraj obeh držav.”

Poleg tega boja za oblast med sudansko vojsko in zgolj preimenovano džandžavidsko milico pa so se na zahodu države v Darfurju spet začeli brutalni napadi na temnopolto ne-arabsko civilno prebivalstvo. Kdo je napadalec, zakaj napada in ali je varnostno stanje v gorovju Nuba, kjer prav tako živi temnopolta večina, kaj boljše? V preteklosti so se namreč prav v Darfurju in v tem gorovju dogajali najhujši zločini proti človeštvu.

“Kot povsod po Sudanu tudi v Darfurju spet napadajo džandžavidi, vladna vojska pa skuša braniti prej priborjene privilegije in prestiž. V jeziku enega od lokalnih ljudstev so džandžavidi tradicionalni cestni razbojniki, ki se na kamelah in konjih kot fatamorgana nenadoma pojavijo iz puščave… in streljajo, koljejo, kradejo, posiljujejo ter požigajo. Nimajo nobene ideologije – zanimata jih predvsem plen in plačilo s strani tistih, ki jih pošiljajo.

Ko sem leta 2006 na misiji posebnega odposlanca takratnega predsednika Slovenije dr. Janeza Drnovška različnim upornikom v Darfurju predstavljal njegov mirovni predlog, džandžavidi še niso bili močni. Uporniki pa so mi povedali, da se že krepijo, ker se tem banditom pridružujejo nomadski pastirji arabske narodnosti, ki zaradi klimatskih sprememb ne morejo več preživeti kot nekoč, obojim pa redna sudanska vojska deli orožje in jih usmerja v najbolj umazane posle.

Ko so Američani na pogajanjih v Abuji v Nigeriji maja 2006 ‘kupili’ Minnija Minnawija, vodjo uporniške vojske Sudan Liberation Army (SLA), so nas na teritoriju uporniške skupine SLA Abdel Wahida al Nura na vrhu najvišjega vulkana Jebel Mara v Darfurju napadli skupaj redna vojska, džandžavidi in Minnijeve čete SLA (SLA MM). Po satelitskem telefonu sem o napadu obvestil opazovalce od Američanov vsiljenega miru iz vrst OZN in Afriške Unije, ki pa so Drnovšku prepovedali nadaljnje vmešavanje v Darfur.

Prišli so šele čez en teden. Prešteli so grobove, vse poslikali, napisali poročilo in se še isti dan umaknili v helikopterju. Živa priča sem bil, kako so bili mirovniki ameriške iniciative v tisti vojni res pristranski. Niso delali za mir in interese ljudstev v Darfurju, ampak v korist sudanske vlade diktatorja Omarja Hassana al Bashirja in Muslimanske bratovščine, ki ga je v sicer nekrvavem vojaškem udaru leta 1989 spravila na oblast, nato pa ga je 30 let podpirala v največjih zločinih proti človeštvu.

Podpirala ga je tudi pri genocidih v Darfurju in v Nubskih gorah. Podobno kot vojaki RSF tudi vojaki OZN in Afriške unije (AU) delajo za tiste, ki jih najbolje plačajo. Ker se je vodja džandžavidov (RSF) general-polkovnik Mohamed Hamdan z vzdevkom ‘Hemeti’ tako dobro izkazal pri iztrebljanju afriških ljudstev iz Darfurja, mu je Bashir bolj zaupal kot redni vojski. Povabil ga je v Kartum in mu v zameno za sodelovanje v obrambi prestolnice podelil koncesije za okoriščanje z zlatom v Sudanu.

Na ta način je lahko Hameti tako zrasel, da se je lahko aprila letos spopadel z redno vojsko, s katero je prej skupaj napadal Nubske gore in Modri Nil, sedaj pa poskuša zavzeti, če že ne več prav celega Sudana, vsaj ves Darfur – od koder prihaja večina njegovih džandžavidov. V novi vojni za Darfur najbolj trpi staroselsko ljudstvo Mesalit, ki ga nihče ne brani, saj se je redna sudanska vojska umaknila skoraj iz vseh svojih garnizonov v Darfurju.

Glavno mesto El Fasher z vladnim orožjem in denarjem brani samo še vodja upornikov Minni Minnavi, taisti Minnawi, ki so ga 2006 ‘kupili’ Američani in je bil nagrajen z funkcijo ministra za Darfur v vladi Omarja Bashirja. Bolj vzhodno so v Nubskih gorah razmere dosti manj komplicirane in že od samega začetka upora, do katerega je prišlo že četrt stoletja pred uporom v Darfurju, še danes veliko bolj čiste.”

Decembra spet odhajate v Nubske gore, da bi tam osebno dostavili zdravila in drugo nujno pomoč. Kaj nam lahko poveste o tem potovanju? Ali ni trenutno to preveč tvegano?

“To sploh ni zelo tvegano potovanje. Z ženo Bojano že deset let v času sušne dobe pred Božičem prečkava mejo iz Republike Južni Sudan na osvobojeno ozemlje brez večjih težav. Tam ni ne džandžavidov, ne redne vojske. Na začetku so naju v svojih terenskih vozilih vozili uporniki, zadnja tri leta, od kar sva kupila moped, pa se peljeva čez kar sama.

 Tako bi lahko prihajali tudi humanitarni delavci agencij OZN. Sedem let na vse načine nagovarjava za to generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije dr. Tedrosa Adhanoma Ghebreyesusa, a se izgovarja, da ne sme poslati ekipe, ki bi začela iztrebljati gobavost, ker ne sme tvegati njihovega življenja.”

Kakšna je danes varnostno-politična situacija v tej pokrajini? Kdo ima pravzaprav oblast in ali obstajajo kakšne organizirane oborožene skupine Nub?

“Varnostno-politična situacija v Nubskih gorah je danes v primerjavi s to v Darfurju in povsod drugje po Sudanu absolutno boljša. V resnici je zdaj, ko se pobijajo med seboj sudanska vojska in džandžavidi, samo v Nubskih gorah mir. To pa po zaslugi vodje Sudan People Liberation Army & Movement Abdel Aziza al Hila, kateri je hkrati vojaški vodja in tudi predsednik gibanja, ki ima zelo jasno ideologijo.

To je ideologija upora afriških sužnjev proti arabskim lovcem na sužnje, ki jo ljudstva v Nubskih gorah podpirajo z največjo solidarnostjo. In hkrati upor proti nestrpnemu militantnemu islamu in šeriatskemu pravu, ki prepoveduje originalno nubsko pravo in tradicionalno kulturo z vrednotami sožitja, sobivanja, povezovanja z vsem živim v vesoljni naravi.”

Koliko let pa je že minilo, odkar ste se prvič podali v Sudan in zakaj so vas pritegnila prav ljudstva, oz. plemena iz gorovja Nuba?

“Prvič sem obiskal Sudan kot študent leta 1978, potem ko sem na avtoštop in bos prečkal Saharo, kupil moped v Nigeriji in z njim prevozil vso Osrednjo Afriko, vključno z bivšim francoskim Kongom. Zaradi tropskih čirov, ki so se vneli zaradi prask po stopalih, mi je grozila gangrena, zato sem na plantaži Slovenijalesa v tedanjem Bokassinem Centralno afriškem imperiju moped prodal lokalnim Pigmejcem in kupil letalsko karto v Kartum.

V suhi vroči klimi na sotočju Belega in Modrega Nila, so se trohneče rane mimogrede pozdravile. To mi je bilo všeč. Zato sem se takoj zatem, ko sem spisal diplomo na Ekonomski fakulteti, spet vrnil tam. S seboj sem imel kopije knjige Leni Riefenstahl ‘Die Letzte von Nuba. Die Leute wie von einen anderen Sternen’, v Nubskih gorah pa me je najbolj pritegnila nedolžnost ljudi.

Domačini še danes, kljub slabim zgledom povsod okoli sebe in po vsem planetu, praktično ne lažejo in ne kradejo. So največji idealisti in entuziasti. Njihove vrednote so superiorne tistim v naši državi in vrednotam s kontinenta, kjer sem rojen. Zato sem napisal več knjig in posnel dokumentarne filme, da bi jih predstavil.

 Tam ni hipermarketov, butikov, mondenih restavracij in jare gospode. Tam ni praktično skoraj ničesar od naše materialistične civilizacije, imajo pa staroselci čisto naravo, drug drugega in neskončno veliko ljubezni. Tam se borijo z orožjem v rokah najbolj vedri, radostni in srečni ljudje, kar sem jih spoznal sam ter z ženo Bojano na potovanjih po vsem svetu.”

Že dolga leta branite te ljudi, jim pomagate in osveščate svetovno javnost o njihovem trpljenju. Sudanske oblasti so vas tudi aretirale. Koliko časa ste leta 2006 tam preživeli v zaporu in ali je ob vseh naporih slovenske diplomacije na čelu s predsednikom Janezom Drnovškom pomagalo tudi naključje, da so v izolski ladjedelnici tedaj predelovali jahto sudanskega predsednika Omarja Al Baširja?

“Zapori po celem svetu so kot nekakšne univerze, kjer lahko izveš in se naučiš vsega tistega, kar se v conah udobja in navidezne varnosti ne moreš. To upam reči zaradi izkušenj. V Sudanu sem bil aretiran večkrat, v glavnem zato, ker sem bil sumljiv. Med kolesarjenjem okoli upornih Nubskih gora leta 1998, v času ko so vladne sile najbolj preganjale Nube, so me varnostni organi petkrat zaprli, a nikoli dalj kot za dva dni.

Obsojen sem bil samo v Darfurju, tedaj na tri leta zapora in z obtožnico, da sem kriv vohunjenja ter lažnega poročanja o Sudanu. Po dveh mesecih so me rešili sudanski generali, ki so v času sodelovanja v Gibanju neuvrščenih študirali na Pomorski vojaški akademiji v Splitu. En od njih general Awad pa pred tem je v ladjedelnici v Izoli kupil ladjo, s katero je potem tistega maja leta 2006 predsednik Bashir prevažal goste iz Afriške Unije.

V Republiki Južni Sudan sem bil aretiran trikrat – zato, ker so si uniformirani agenti zaželeli mojega denarja in kamer. Zadnjikrat so naju pridržali skupaj z Bojano tik pred Božičem pred tremi leti, ker so potrebovali denar za praznovanje. Zahtevali so 5.000 dolarjev. Nič nisva naredila narobe, obtožili pa so me, da sem brez akreditacije slikal Bojano v kavarni sredi taborišča beguncev.

Potem, ko sva s pomočjo prijateljev na visokih položajih alarmirala ministra za legislaturo oz. pravosodje v prestolnici Južnega Sudana Jubi, pa sva se odkupila s 100 dolarji. No, tik pred tem so se pijani mulci iz varnostne službe zaleteli v avtobus, enajst je bilo mrtvih.”

Če se vrneva k humanitarni pomoči. Kdaj je bila rojena Ustanova Toma Križnarja, kakšen je njen cilj in kdo vse vam poleg vaše žene Bojane pomaga pri delovanju te dobrodelne ustanove?

“Ustanovo Toma Križnarja sem so-ustanovil skupaj z nečakinjo Živo Ozmec in sinom Janom leta 2007 za produkcijo dokumentarnih filmov. Pred tem sta bila v prvih dveh filmih ‘Nuba, čisti ljudje’ in ‘Nuba, glasovi z druge strani’ za produkcijo zadolžena Televizija Slovenija ter Bela film z režiserko Majo Weiss. Maja mi je najbolj pomagala, me dobesedno vodila za roko in me učila, kako se sploh dela film.

Ustanova najtesneje sodeluje z Klemnom Miheličem v humanitarni organizaciji H.O.P.E., ki je po našem filmu ‘Dar Fur – Vojna za vodo’ (Maja Weiss &Tomo Križnar, 2008) zbrala 175.000 evrov za nabavo in dostavo vrtalnega stroja za iskanje vode v Darfur. Zbiramo pa tudi prispevke za kamere, drone in internetne povezave po našem dokumentarcu ‘Oči in ušesa boga – Video nadzor Sudana’ (Maja Weiss & Tomo Križnar, 2012).

V tem filmu smo objavili posnetke naših prostovoljcev snemalcev in tako celemu svetu predstavili grozodejstva, ki jih je počela redna sudanska vojska in džandžavidi v Darfurju, Nubskih gorah in Modrem Nilu …”

Napisali ste več potopisnih knjig in dokumentarnih filmov, nazadnje lani film ‘Trohnenje 2022’, sedaj pa zbirate sredstva za nov dokumentarec o razmerah v gorah Kauniaro. Kaj nam lahko poveste o tej produkciji?

“Staroselske kulture v gorah Kau, Niaro, Fungor in Verni so najbolj drugačne izmed vseh kultur na planetu. Prvi jih je posnel britanski fotograf George Rodger, znan npr. po fotografijah iz nacističnega taborišča Bergen-Belsen. Po 2. svetovni vojni se je, zgrožen nad tem, čemur je bil priča, umaknil v Afriko in iskal, kot sam pravi v svoji knjigi ‘Humanity and Inhumanity’, najbolj drugačne ljudi, ki nimajo nič skupnega z Evropo.

Njegove v Timesu objavljene fotografije so privabile Leni Riefenstahl, njene fotografije pa so nato povzročile bes sudanske Muslimanske bratovščine. Le-ta je bila osramočena, da v islamski državi še vedno živijo goli ljudje in da prakticirajo najbolj poganske običaje izbiranja življenjskih partnerjev z rokoborbami, v katerih najprej se izkažejo fantje, nato pa se imajo na ‘plesu ljubezni’ priložnost izkazati tudi deklice, z vsemi čari svojih teles in to javno in brez vsakega sramu – pred celo vasjo.

Zato je Muslimanska bratovščina poslala eskadrone smrti s Koranom v eni roki in s ‘kalašnikom’ v drugi. In kdor se ni spreobrnil v islam, ta je bil usmrčen. Z ženo Bojano sva našla še enega fotografa, ki je v Kauniaru posnel čaščenje ljubezni kot sile ‘Vesoljne narave’. Antonio Cores je bil celo uradni fotograf španske kraljevske družine in tisti fotograf, ki je posnel najbolj znane portrete slikarja Pabla Picassa.

Ko je naletel na fotografije Rodgerja in Riefensthalove, se je z ženo in šest let starim sinom kar preselil v Kauniaro – za štiri leta. Hipi Antonio je tam brez sramu posnel na filmski trak nekaj podobnega temu, kar so poskušali naslikati in izklesati renesančni mojstri.Družina pokojnega Antonia nama je za film z naslovom ‘Pismo Evropi’, v katerem nameravava pokazati, v kakšnih stanjih ekstaze in transa so živeli častilci ljubezni, dala na voljo vse svoje arhivske posnetke.

Poleg tega bo Antonijev zdaj že 55-letni sin sredi decembra tudi potoval z nama v Sudan. Prvič se bo vrnil v Nubske gore in pred kamero komentiral, česa se spomni iz otroštva in kaj je zdaj povsem drugače.”

Morava omeniti še nedavno fotografsko razstavo ‘Ta svet v mojih očeh’ v Novi Gorici in, ker se že pričenja praznični december, tudi vaše koledarje oz. rokovnike. Se že napoveduje kakšna nova razstava, morda prihajajo novi rokovniki za leto 2024, ali se za naslednje leto napoveduje še kakšna zbiralno-osveščevalna akcija?

“To zadnjo razstavo v Mestni galeriji v Novi Gorici sva pripravila skupaj z umetnikom Kurdom iz Iraka Azadom Karimom. Njegova ‘Ladja negotovosti’ opozarja in svari v našem času podobno kot ‘Ladja norcev in ‘Splav Meduze’. Najine fotografije staroselcev, ki se borijo z orožjem v rokah , in njihovih družin v Nubskih gorah vam sedaj ponujava tako kot vsak konec leta v novem koledarju in rokovniku Ustanove Toma Križnarja.

Tokrat s fotografijami, ki sva jih posnela z Bojano ob začetku snemanja filma ‘Pismo Evropi’ v Kauniaro januarja in februarja letos. Ker nam je Slovenski filmski center tokrat zavrnil finančno podporo, nas lahko z nakupom koledarja in rokovnika podprete vsi, ki vam je še mar, ki želite videti in slišati, kaj se dogaja najbolj nedolžnim ljudem v vsej Afriki.

Oboje lahko naročite na e-naslovu tomo.narocila@gmail.com, za kar se vam vnaprej zahvaljujemo. Če pa nam želite pomagati dokončati film, pa lahko vašo finančno donacijo nakažete na: Ustanova Tomo Križnar, Turistična 4, 4202 Naklo, TRR:SI56 0400 1004 8620 172, BIC: KBMASI2X – Za produkcijo dokumentarnega filma ‘Pismo Evropi’.”

V Sudanu je po zadnjih uradnih podatkih okrog 7 milijonov notranje razseljenih ljudi, kar pomeni, da gre največjo krizo razseljenosti na tem svetu. Glavno mesto Kartum se je izpraznilo, epidemija kolere priča o razpadu osnovne infrastrukture, sledile so še poplave… Danes mednarodne agencije že govorijo o Sudanu kot o četrtem največjem svetovnem žarišču lakote. Vseh 19 milijonov sudanskih otrok in mladostnikov naj bi ostalo brez šol. Lakota, vojna, revščina, zelo skromna izobrazba… Ali so tako izpolnjeni vsi pogoji za nove valove nasilja v prihodnosti in kaj lahko EU naredi, da se v Sudanu konča ta spirala človeškega trpljenja?

“Če bodo džandžavidi iz te največje katastrofe, ki je v mnogih ozirih hujša kot obe v Ukrajini in Palestini, potegnili in se polastili samo enega samega dela Sudana, bodo s tem dali zgled vsem mogočim razbojnikom v sosednjih državah in po celi Afriki, ki vse to opazujejo. Trenutno se zdi zelo mogoče, da bo država Sudan razpadla na prafaktorje, nasilje pa bo eskaliralo iz Sudana v širšo regijo ter postalo posel brez konca in kraja.

Korist bodo imele samo nekatere domače in tuje elite, množice pregnanih in obupanih pa bodo oblegale nas v Evropi. Najmanj kar lahko EU takoj naredi, je to, da uradno povabi na obisk vodjo SPLA&M Abdela Aziza al Hila, ki se ne bori za osebne koristi kot večina deklariranih upornikov, ampak le za golo preživetje staroselcev. Ker je po očetu Mesalit in po materi Nuba, ve največ in najbolje razume, kaj se dogaja in kaj povezuje vse v Sudanu.

Že od premiere našega dokumentarnega filma Trohnenje 2022 v Kino Šiška novembra lani, ki se jo je udeležila tudi ministrica za zunanje zadeve Tanje Fajon, z Bojano čakava na sestanek in strateški pogovor istočasno tudi z poslancem v EU Milanom Brglezom. Zadnja nas je skušala spraviti skupaj predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, a je sestanek odpadel zaradi priprav ministrice za obisk Palestine…”

Tomo, hvala za ta pogovor in predvsem hvala za vse vaše napore, da bi nesebično pomagali drugim. Lahko vam le še zaželimo srečno pot v Nubske gore, srečen povratek v Slovenijo in da bi se vam v prihajajočem letu 2024 izpolnile prav vse želje!