Petra Pasar je ena najboljših slovenskih amaterskih športnic. Letos je osvojila že svojo tretjo zaporedno medaljo na svetovih prvenstvih v kolesarstvu. Pred tem je bila skoraj celo desetletje igrala nogomet in je v 1. Slovenski ženski nogometni ligi skupno zabila 29 golov. V športne vode pa je še kot najstnica vstopila kot atletinja, ki se je sicer posvečala najbolj zahtevni disciplini za ženske – sedmeroboju, osvojila pa je medaljo na državnem članskem prvenstvu v štafeti 4 x 100 m.

Začniva z najbolj prijetnimi trenutki leta 2023 in sicer ste bili novembra na svečanosti Kolesarske zveze Slovenije proglašeni za najboljši amatersko kolesarko v državi. Kakšni so občutki, ko stojiš na odru z vso elito slovenskega kolesarstva, ki je zaradi podvigov Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja in Mateja Mohoriča tudi svetovna kolesarska smetana?

“Iskreno, tega nisem pričakovala. Presenečena sem bila, da sem se sploh znašla na letošnji podelitvi Kolesarske zveze Slovenije. Ko sem dobila pismo, sploh nisem pomislila, da gre za povabilo. Šele ko sem se znašla odru, ko sem pogledala, kdo stoji poleg mene, šele tedaj sem se prvič dobro zavedla, kam sem prišla in kaj mi je dejansko uspelo narediti v tej sezoni.

Sem pa tam tudi hitro ugotovila, da Primož, Tadej in ostali niso nekakšni stroji, da so tudi oni zelo preprosti fantje in dekleta, s katerimi se je zelo prijetno zaplesti v pogovor. Skratka, bil je res nepozaben večer.”

Naziv najboljše amaterske kolesarke leta 2023 v Sloveniji ste si zaslužili, ker ste letos postali državna prvakinja v cestni vožnji in tudi v kronometru, normo za svetovno prvenstvo ste izpolnili z zmago na dirki Istra Gran Fondo, iz Glasgowa pa ste vrnili z bronasto medaljo na cestni dirki v kategoriji Gran Fondo in vaši amaterski starosti skupini (35-39 let). Ni prav veliko manjkalo, da bi tudi v posamičnem kronometru oz. vožnji na čas dobili medaljo. Kaj se je torej dogajalo na Škotskem?

“V bistvu smo prišli v Glasgow tri dni pred pričetkom tekmovanj, vendar se je tokrat prvič na svetovnih prvenstvih zgodilo, da je bila cestna dirka na sporedu prva, oziroma pred kronometrom. Ponavadi je bilo obratno. To se je potem zame izkazalo kot slaba stvar, saj sem na cestni dirki nisem znala brzdat. Moj jasno in glasno predstavljen cilj je bil namreč zlata medalja v kronometru.

Vendar pa je bila tudi cestna dirka ravninska in mi je ustrezala, zato se nisem uspela zadržat, ostala sem z glavnino do konca in potem tudi sprintala na vso moč. Davek sem nato plačala na kronometru, ki je bil na vrsti le dva dni kasneje in se do tedaj nisem  uspela dovolj regenerirat. “

Kako to, da se s tem razpletom ne zdite preveč zadovoljni, čeprav niste doživeli kakšne katastrofe, prej nasprotno – na hitrostni preizkušnji ste bili sicer četrti, ampak pred tem ste na cestni dirki v sprintu malce nepričakovano osvojili bronasto medaljo?

“Ja, tretje mesto je lep uspeh, ampak jaz sem hotela bit prva… No, vseeno – če bi me sedaj kdo vprašal, ali je bil nepričakovan bron enako vreden kot načrtovana zlata medalja, bi odgovorila, da je pravzaprav bil, ker sva na Škotskem tisti dan bronasti odličji osvojili dve kolesarki in to je bilo vredno zlata.”

Naj pojasnimo, da je poleg 3. mesta Laure Šimenc v kronometru (amaterke, 19-34) bronasto medaljo za Slovenijo na letošnjem svetovnem prvenstvu UCI v kategoriji Gran Fondo (40-44) dobila tudi vaša dolgoletna prijateljica in moštvena kolegica Lina Čepak. Ali sta se za nastop na SP pripravljali skupaj in ali ste vsaj potihem pričakovali ta dvojni uspeh?

“Vse treninge sva načrtovali in še načrtujeva skupaj, skupaj trenirava, se pripravljava in tako skupaj ustvarjamo tudi neko zgodbo, pa ne le v športu. Dvojna medalja na Škotskem je bila nepričakovana. V cilj se je namreč naenkrat pripeljala v skupina kakih 30 tekmovalk iz štirih ali petih različnih kategorij, tako da nobena ni vedla, na katerem mestu je končala.

Ko sva nato po koncu dirke na velikem ekranu videli, da sva obe tretji… no, to je bilo enako kot zlato. To je bila res pika na i v tej izjemni sezoni.”

Za vas je bilo to odličje s svetovnih prvenstev že tretje po 2. mestu na cestni dirki na zasneženi Jahorini oktobra leta 2021 in lanski srebrni medalji iz italijanskega Trenta v kronometru. Za tiste, ki morda mislijo, da v amaterskem kolesarstvu ni velike konkurence, lahko povemo, da sta bila med zmagovalci različnih kategorij Gran Fonda na letošnjem SP v Glasgowu tudi kolesarski legendi Jeannie Longo in Aleksander Vinokurov. Kako pa je Petra Pasar sploh pristala v kolesarstvu?

“Kot marsikaj v mojem življenju se je vse začelo zaradi izziva. Izziv pa mi je postavila Lina in sicer je predlagala, da greva za hec na kolesarski Maraton Franja, tedaj še gorskimi kolesi. In tako se je začelo… Sicer sem že pred tem predvsem poleti, oziroma med pavzami v nogometni sezoni vzdrževala kondicijo tako, da sem pogosto kolesarila.

Leto zatem sva se na Maraton Franja že odpravili s ‘specialkami’,  tu in tam sva še kje tekmovali, vendar še nič posebej resnega. Ko sem nato leta 2020 zaključila z nogometno kariero, pa sem si rekla, da poskusim še s kolesarstvom, in sicer zares, saj drugače niti ne znam.”

Marsikdo ne ve, da se bili v preteklosti najprej atletinja in ste osvojili tudi medaljo na državnem članskem prvenstvu v štafeti na 100 metrov. Kaj je bila vaša najljubša disciplina, koliko let ste bili tudi trenerka v AK Koper in zakaj ste se potem preusmerili v nogomet?

“Da, v najboljši štafeti v zgodovini Atletskega kluba Koper (smeh). V bistvu imam kar nekaj medalj z državnih prvenstev v atletiki, vendar ne v posameznih disciplinah, ampak sem trenirala sedmeroboj in nastopala tudi v Evropskih pokalih ter za reprezentanco. Sicer je atletika šport, ki je že sam po sebi včasih skoraj čisti mazohizem, če pa si želiš trenirati atletiko zares, potem je tudi 9 treningov na teden včasih premalo.

No, ko sem dobila drugega otroka, devet treningov na teden ni bilo več možnih. Ker se sama nisem hotela posvečati atletiki in nobeni drugi stvari le za zabavo, sem pač morala narediti križ čez atletiko. Nogomet pa je bil že od malih nog moj hobi, zato sem se potem preusmerila v nogomet. ” 

Uradni podatki Nogometne zveze Slovenije pravijo, da ste v ženski prvoligaški konkurenci igrali 9 let, v tem času nastopili na 84 tekmah, na igriščih preživeli 7.328 minut in v skupno zabili 29 golov, bili pa ste tudi kapetanka južno-primorskega ženskega prvoligaša, ki se je sicer selil, najdlje pa je nastopal kot ŽNK Ankaran. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od te vaše uspešne nogometne kariere?

“Začela sem trenirati v Izoli, a smo tedaj igrale mali nogomet in v sosednji Italiji priljubljeni ‘Calcio a 7’ (v ekipi je 7 nogometašev, oz. nogometašic). Potem smo se odločile, da se vseeno preizkusimo na velikem igrišču. Prijavile smo se za prvi nastop v Pokalu Slovenije in v gosteh proti Jevnici poleti 2012 prvič igrale enajst na enajst, prvič 90 minut… Od vse moje kariere pa se najbolj spominjam naših norih odhodov na gostovanja, dogajanja v kombiju in druženja po samih tekmah.  

Sicer ste imeli v ŽNK Ankaran v ekipi hkrati igralke iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Slovaške in Srbije, a samo ena je lahko dosegla nivo vaše soimenjakinje Petre Majdič. Čeprav ni šlo za osvojitev medalje na Olimpijskih igrah s počenimi rebri, pa ste na prvoligaški tekmi po poškodbi kolena še nekaj minut vztrajali na igrišču s sveže pretrganimi križnimi vezmi, zavračali zamenjavo in svoji klopi razlagali, da vas niti ne boli, če tečete samo naravnost. Kaj si danes mislite o tem in ali so bili kakšne posebne posledice?

“Posledic ni bilo, ker smo me v sosednji ortopedski bolnišnici Valdoltri dobro ‘poštelali’. Čez 4 mesece sem bila že nazaj na igrišču, česar marsikdo ne bi storil, ker bi bil bolj previden. Toda adrenalin in želja, da bi pomagala ekipi, sta bili preveliki glede na moje zdravstveno stanje. “

Trenutno ste hkrati se učiteljica matematike in fizike na Osnovni šoli v Gračišču, mati dveh najstnikov in seveda tudi vrhunska amaterska kolesarka. Kdo vse vam stoji ob strani, da vam sploh uspeva uskladiti vse te obveznosti?

“Prav vsi, ki so mi kakorkoli blizu, vsak prispeva svoj delež – bodisi kolektiv v šoli, ki me razume in me nadomešča, pa prijatelji, znanci, širša in seveda še posebej ožja družina. Imam to srečo, da sta moja otroka enostavno pridna in zato je zame vse precej lažje. Drugače bi bilo verjetno nemogoče.”

Pravkar menjujete klub in sicer boste iz KK Soča Kobarid prestopili v Team De Rosa Santini iz Milana. Kaj to pomeni za vas, kaj se bo spremenilo glede treningov in tekem, kakšni so torej vaši tekmovalni načrti za leto 2024?

“Najprej bi se zahvalila svojemu dosedanjemu klubu Kolesarski klub Soča iz Kobarida, saj so mi oni omogočili, da sem sploh postala amaterska kolesarka. Oni so imeli licenco, prišli so mi nasproti, mi omogočili marsikaj, mi vedno pomagali in mi nudili res vse. Sicer so družinski klub, vendar res kapo dol.

Potem bi se rada zahvalila ekipi Likatron – to je ekipa prijateljev, s katerimi že od prvega dne kolesarimo skupaj. Nazadnje pa se moram zahvaliti tudi pokroviteljem in vsem, ki so z donacijam, še posebej v zadnjih treh letih, ogromno pripomogli k temu, da sem sploh lahko bila tako uspešna. 

Res je, pravkar bom prestopila v Team De Rosa Santini iz Milana, kjer so me poklicali in mi ponudili priložnost. Sicer je tudi to amaterska ekipa, tako da se z vidika treningov in tekem ne bo prav veliko spremenilo. Vseeno pa bo to zame ena velika nova izkušnja, saj gre za kakovostno ekipo in pri teh letih je to zame nekaj norega.”

Za konec smo prihranili zelo hipotetično vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se že v rani mladosti odločili za kolesarstvo namesto za atletiko ali za nogomet. Kakšne bi bile po vašem mnenju vaše možnosti v svetu profesionalnih kolesark?

“Kaj pa vem? Tedaj v Sloveniji še ni bilo ženske kolesarske ekipe. Za nastopanje na resnih tekmovanjih pa moraš imet za seboj profesionalni klub. Ne vsem sicer, kdaj se je ustanovil ženski kolesarski klub BTC, a mislim, da ga tedaj še ni bilo. Prepričana pa sem, da bi več dosegla v nogometnih vodah, če bi se najprej namesto za atletiko odločila za nogomet. 

Sicer pa svoje celotne športne in življenjske poti danes ne bi prav nič spreminjala, tudi če bi imela priložnost za to. Konec koncev imam danes vse, kar si človek lahko želi.”

Petra, prisrčna hvala za ta pogovor in seveda vam želimo vse najboljše v letu 2024!

“Hvala tudi vam in srečno vsem!”