Glasbena skupina Platana je ena izjemno redkih v Sloveniji, ki je dočakala 50 let obstoja. Neprekinjenega obstoja, da ne bo pomote. V dolgega pol stoletja se je pri tej primorski pop skupini zgodilo marsikaj, skozi leta pa se je v njej zvrstilo veliko odličnih glasbenikov. Armando Baruca je njen ustanovni član, ki še danes sedi za bobni in narekuje ritem benda, zato je intervju z njim pravzaprav kar neizbežen.

Kje naj sploh začnemo – 50 let je zares imenitna, dolga kariera, ki jo doživijo le zelo redke glasbene skupine. Zagotovo bo temu primerno velika tudi ‘fešta’ ob tej priložnosti – koncert z naslovom ‘Zlati časi’. Kaj se torej obeta v soboto, 5. novembra?

»Ja, res je. V soboto bo skupina Platana praznovala svojo 50-obletnico v Osnovni šoli Koper in sicer od 20. ure dalje. Seveda ne bomo nastopali samo mi štirje člani Platane, ampak bomo igrali v razširjeni zasedbi skupaj s člani skupine Gedore (pravkar nagrajeni na Popevki 2022), gosta bosta tudi Lara Baruca in pa Miran Zadnik, ki je z nami v devetdesetih nastopil na Melodijah morja in sonca.

Pripravili smo bogat program naših avtorskih pesmi skozi leta, med eno pesmijo in drugo pa bodo na velikih ekranih spregovorili naši bivši člani. Tako se bosta prepletali glasba in zgodba skupine. Vse bosta povezovala voditelja Bruno in Giordano. Za razliko od prejšnjih obletnic pa smo se odločili, da tokrat ne povabimo nobenih ‘velikih imen’, da je zlati jubilej namenjen samo nam.

Skupaj namreč aktivno igramo 50 let, brez premorov in povratkov, kot je to danes priljubljeno. Vsak leto smo posneli nekaj avtorskega. Ob 50. obletnici pa bo izšel tudi naš nov CD, ki se imenuje ‘Dolge poti’, na kateri je tudi istoimenska pesem, ki prav opisuje vse te spomine. V skupini skozi dolga leta nismo bili samo mi štirje , ampak se je izmenjalo več kot 35 ljudi, 6 je tudi žal že pokojnih in zato besedilo te pesmi pravi, da so nekateri so odšli, drugi prišli, drevo pa še živi.«

Naj pojasnimo, če slučajno kdo ne ve, da je Platana vrsta drevesa. In vaša Platana je pričela rasti že leta 1972. Če danes pogledamo vaše prve fotografije, ki so še črno-bele, nam najprej padejo v oči dolgi lasje. Tedaj je bila sicer moda takšna, toda vseeno se zdi malce nenavadno, da ste bolj podobni hipijem ali rokerjem, kot pa pop-skupini. Kaj pravite?

»Igrali smo vse. Od popa, rocka do naših avtorskih pesmi. Ko smo začeli, smo pisali tudi pesmi v angleščini in italijanščini, a smo že po šestih mesecih ugotovili, da na avtorske pesmi ni velikega odziva. Zato smo pričeli preigravat domače in tuje hite. V nekem trenutku smo na primer imeli zvajenih kar 12 pesmi skupine Bijelo dugme.  A smo bili res dobri.

Leta 1974 se je  zgodilo, da smo v Ljubljani v študentskem naselju igrali kot predskupina znanega slovenskega benda, ki ga ne bom imenoval.  Občinstvo smo tedaj tako navdušili, da glavna skupina večera potem sploh ni prišla na oder. Publika je zahtevala, da mi odigramo do konca, niso jih pustili.«

To je zagotovo zelo redek primer v zgodovini glasbe, ker običajno že tonski tehniki poskrbijo, da predskupina ni niti približno tako glasna kot glavne zveze večera. A očitno so bili tedaj drugi časi. No, ko že govoriva o starih časih – do danes ste izdali 8 kaset, 2 CD-ja, eno malo ploščo in še kakšen posnetek bi se našel. Kaj se vam osebno zdi, ste izdali veliko glasbenega materiala, ga je bilo morda premalo in bi raje izdali še kakšen album več, ali pa bilo vsega ravno prav?

»Kaj pa  vem. Sedaj prihaja naš enajsti album. Toda če malo preračunamo, to znese približno dve pesmi in pol na leto (smeh). Sicer je mnogo naših pesmi manj poznanih, danes pa jih lahko ljudje poslušajo na naši spletni strani, ali pa si jih od tam kar naložijo. Razen zadnjih dveh albumov so vsi prejšnji albumi na voljo na naši spletni strani«.

Največ sta koncertirali po Slovenski Istri, kjer praktično ni kraja, v kateri Platana ni kdaj igrala za vaški praznik, ki mu v teh predelih Slovenije pravijo šagra. Ali lahko vsaj približno ocenite, koliko koncertov je za Platano v tako dolgi karieri?

»Zelo težko. Bila so leta, ko smo občasno igrali tudi štirikrat na teden. Nekoč so bile šagre na sporedu tudi v ponedeljek, tako da smo igrali ob petkih, sobotah, nedeljah in ponedeljkih. Mislim pa, da se nihče ni nikoli lotil računat števila naših koncertov ali vsaj kakšnega približnega povprečja. Seveda pa so bila tudi leta, ko se je igralo izjemno malo.

Ko se je na primer prvič pojavila disco glasba, smo na primer kar eno leto imeli le po 4 koncerte na mesec. Potem pa je to navdušenje nad diskotekami nenadoma splahnelo in spet smo igrali bistveno več. V Slovenski Istri smo nekako imeli 4 večje šagre, kjer obisk ponavadi ni preveč nihal in celo vrsto drugih šager, kjer se je lahko pojavilo več ali pa manj ljudi.

Pogosto so bile šagre isti konec tedna na dveh ali treh različnih vaseh. Masa ljudi, ki so obiskovali te šagre, je bila vedno približno ista, le ljudje so iz leta v leto malce ‘fluktuirali’ z ene šagre na drugo. Mi pa smo se z našim igranjem na tem območju tako lepo uveljavili, da je smo postali že kar rek – kjer je Platana, tam je tudi gužva.

Sicer je bilo nekoč lažje precej prijaviti prireditev, organizatorji iz vaške skupnosti so lahko sami držali šank, ni bilo toliko kontrol, vse je bilo precej bolj svobodno…«

Omenili ste 35 ljudi, ki so igrali pri Platani. Prvi trije, ki mi pridejo na pamet, so član prve zasedbe Boris Duka, klaviaturist in kasneje tudi orglar Denis Vuk ter dolgoletni ozvočevalec in tonski mojster Bojan Krkač. Tedaj je bilo obvezno služenje vojaščine in prav leta 1972 se je trajanje vojaškega roka skrajšalo na 15 mesecev, z izjemo mornarice, kjer se je skrajšalo na 18 mesecev. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bilo ogromno sprememb v zasedbah glasbenih skupin prav zaradi odhodov na služenje vojaščine v JLA. Ali je bil to tudi pri Platani to prvi vzrok za spremembe, ali pa ste imeli, kot se temu uradno reče, različne poglede na prihodnost skupine?

»Ja, vojaščina je znala biti tedaj kar problematična. Pri nas pa ni bilo toliko to, niti ni bilo kakšnega kreganja, še najbolj je do sprememb zasedbe prihajalo zaradi tega, ker so bili vsi pravi glasbeniki in so prej ali slej hoteli poskusit tudi kaj drugačnega. In vedno smo bili tudi hkrati vsi zaposleni, le jaz sem bil pol leta poklicni glasbenik.

Sicer se ni dalo živet samo od glasbe ter s tem denarjem tudi vzdrževat družino. Prihodki so namreč preveč nihali. Ko smo imeli večmesečno turnejo po Jugoslaviji kot spremljevalna skupina znanih pevcev, tedaj bi še šlo, a si bil po drugi strani dolgo stran od doma in od družine, tako da spet ni bilo v redu.«

Omenili ste zvezde YU-glasbe, s katerimi ste sodelovali kot spremljevalna skupina, kot so bili Tomislav Ivčič, Džo Maračič Maki in Moni Kovačič, pa tudi bolj lokalne zvezde, kot sta na primer Lidija Percan in Alfi Nipič. Najbrž je ogromen karierni preskok, če neki fanti iz Slovenske Istre nenadoma pridejo na 20-milijonsko jugoslovansko tržišče. Kako se je vse začelo, kako ste prišli v stik s tedanjimi zvezdniki?

»Pa turneje z Mirom Ungarjem, Evaldom Flisarjem in njegovim zelo posebnim gostom Jako Šraufcigerjem… Vse se je začelo na šagri v Dekanih, kjer je bil Tomislav Ivčič gost večera, on pa je tedaj pel in tudi igral na kitaro. Mi smo nastopali pred njim in medtem ko smo mi igrali, je kar sam prišel na oder, se priklopil in začel igrati z nami.

Hitro smo se ujeli in potem nas je prosil, da bi igrali z njim na vseh preostalih koncertih njegove turneje. To se je kmalu razvedelo naokrog in začeli so nas iskati še drugi pevci. Kot kaže, smo dobro čutili tedanjo pop glasbo in smo jo tudi znali dobro igrati. To so izkušeni glasbeni mački hitro prepoznali in zato so sploh želeli sodelovati z nami.

Najdlje smo igrali prav s Tomislavom in Džojem, pa tudi z Moni smo nastopali skoraj dve leti. Z Moni smo na primer pričeli sodelovati, ko je imela šele 17 let in jo je okrog še spremljala njena mama.«

Tedaj je bila še Moni Kovačič, kasneje je postala Monique de Haviland. Ampak vrniva s k Platani. Vaša skupina je bila običajno sestavljena iz štirih ali petih članov. Koliko ljudi pa je še delalo v ozadju, koliko roadijev ste imeli?

 »Odvisno. Največkrat smo vse pripravljali in vse pospravljali sami. Ko smo imeli več koncertov zapored, smo seveda imeli več najetih ljudi in kombi, ki je šel naprej na naslednje prizorišče. Ko pa smo na primer šli poleti igrat kam v Dalmacijo, se je vedno kdo sam javil, da gre pomagat zraven. Sicer je bil v ekipi najmanj en šofer in dva človeka, ki sta postavljala opremo. V sedanji, današnji zasedbi pa so poleg mene še Adriano Baruca, Ervin Može in Marino Marinac. 

Moram pa posebej omeniti, da so za nas glasbo in tekste pisali tudi Drago Mislej – Mef, Danilo Kocjančič, Marino Legovič, Vedran Ivčič, Lean Klemenc, Bruno Viler, Sandi Milenkovič, Lara Baruca, Vili Bertok, Ivan Sivec, Ladi Bonin, Janko Sever, Miran Zadnik, Marija Mikolič, France Žnidaršič, Ester Kocjančič, Branka Grgantov, Mitja Kodarin in Dušan Urbanc. 

Znani ste bili predvsem po kakovostni izvedbi skladb in tudi po tem, da ste se zelo hitro naučili novih glasbenih hitov. Ali je bila prav to ena od skrivnosti vaše velike priljubljenosti?

»Veliko smo preigravali tuje hite in smo se jih tudi zelo hitro učili. Vsak teden smo na primer zvadili dva ali tri sveže pesmi, ki pa smo jih potem tudi kar hitro odpisali. Na naših nastopih smo namreč želeli imeti čim bolj svež repertoar, zato na novo zvajenih pesmi potem nismo ‘vlekli’ leto ali dve.«

Moram pa povedati, da smo včasih igrali tudi pesmi, ki še sploh niso bile izdane. Te večje jugoslovanske glasbene zvezde, s katerimi smo sodelovali, so nam namreč pogosto kar vnaprej poslale posnetke svojih pesmi, še preden so izšle na albumih, da smo se jih lahko pravočasno naučili za turneje.

Zgodilo se je na primer tudi to, da je Džo Makarčič Maki nastopil na festivalu v Zagrebu s pesmijo ‘Doviđenja’, mi pa smo jo že nekaj minut kasneje igrali v živo na našem koncertu na sejmu Primorska razstavlja.«  

Armando, vi ste bobnar pri Platani. V vaši širši družini pa je kar nekaj znanih glasbenikov in umetnikov. Nam jih na hitro predstavite?

»Ja, to so predvsem moja nečakinja – pevka Lara Baruca, moj sin Jan Baruca, glasbenik in producent, znan tudi kot Jan Baran. Pa tudi nečak Den Baruca je najprej nastopal kot glasbenik, potem je šel v druge vode. Postal je namreč vrhunski oblikovalec, organizator dogodkov, hkrati pa je tudi podpisan pod nekatere naše uradne fotografije…«

Skupina Platana je specifična tudi zato, ker je veliko svoje avtorsko glasbo snemala v lokalnem šavrinskem narečju in je bil vaš ‘trg’ zato geografsko precej omejen. Vseeno ste ves čas ostali veliki ‘lokal-patrioti’. Napisali ste na primer prvo himno NK Koper, ob prihajajočem koncertu ob vaši 50-letnici pa ste se dogovorili za posebno akcijo z družbo Vinakoper. Ali drži?

»Res je. Nekoč sploh nisi mogel snemati pesmi v dialektu. Nobena založba te ni vzela, ker je bilo potrebno potem tekste lektorirat, jih prepisat v pravilno slovenščino… Mi smo torej hoteli izdat kaseto v dialektu, tedanji predsednik koprskega nogometnega kluba (Branko) Pahor pa je delal na podjetju Iplas, ki je tudi izdelovalo kasete.

Hitro smo se dogovorili in v samozaložbi posneli zadevo, še najbolj zabavno pa je bilo potem presnemavanje kaset. Naklado smo namreč ustvarili tako, da smo z originalnega traku presneli 4 kasete ‘prve generacije’, nato smo nekako našli 4 dovolj dobre kasetofone, da smo lahko z njih kakovostno presnemavali. A le po 4 kasete naenkrat, tako da je to trajalo in trajalo….

NK Koper je bil zadovoljen, ker je dobil himno, mi pa zato, ker smo uspeli izdat kaseto v dialektu. Prva naklada je bila 2000 kaset, če se prav spominjam. Vinakoper pa se je ob naši  50. obletnici odločil, da ob tej priložnosti pripravi novo polnitev oziroma vinsko linijo, ki so jo enako kot naš koncert prav tako poimenovali ‘Zlati časi’.

Kdor bo kupil vstopnico za naš koncert v Vinskem butiku Vinakoper, ta bo zraven brezplačno prejel tudi buteljko polnitve ‘Zlati časi’.«

Če sedaj pogledate nazaj skoz vašo izjemno kariero, kaj se je v teh petih desetletjih najbolj spremenilo?

»Ne vem. Marsikaj se je spremenilo, kakšna stvar pa se sploh ni. Mi smo se skozi prilagajali in se tudi sami spreminjali s časom. Mogoče je najbolj opazna razlika na nastopih. Nekoč so prav vsi v občinstvu plesali, danes pa jih velika večina posluša, poje, žura – vendar pa ne pleše.

Opazno se je tudi spremenila tehnologija – predvsem mislim na kakovost opreme in slišnost glasbe, od naših začetkov je bil narejen res ogromen korak naprej. Danes se že skoraj bolj na glas sliši glasba s kakšnega pametnega telefona, kot pa se je nekoč slišalo katero od tedanjih ozvočenj.«

Hvala za pogovor in še enkrat čestitke za vašo 50 letno kariero. Sicer pa menda ja ne bo vaš sobotni koncert tudi poslovilni?

“Ha, ha, ha – ne, ne, zagotovo ta koncert še ne bo poslovilni…«