Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO Najboljši slovenski veslač Rajko Hrvat

EKSKLUZIVNO Najboljši slovenski veslač Rajko Hrvat

Avtor: Spletno Uredništvo
Rajko Hrvat je že vrsto let z naskokom najboljši slovenski veslač. Prejšnji teden je, prav na Dan slovenskega športa, na svetovnem prvenstvu v čeških Račicah osvojil bronasto odličje med lahkimi enojci. Dva dni po četrti medalji z največjih tekmovanj je član Veslaškega kluba Argo praznoval svoj 36. rojstni dan, sledil je imeniten sprejem v rodni Izoli in za konec tedna še nastop na državnem prvenstvu na Bledu.
EKSKLUZIVNO Najboljši slovenski veslač Rajko Hrvat

Rajko Hrvat z bronastim odličjem na odru SP v Račicah (foto: FB Rajko Hrvata/Balint Czucz)

Rajko, najprej še enkrat čestitke za vaš  fenomenalen uspeh na svetovnem prvenstvu. Mnogi so stiskali pesti, da se vam končno spet malce nasmehne sreča, saj ste imeli v preteklosti nekajkrat ogromno smole. Sicer ste do medalje tokrat prišli predvsem zaradi vaše vztrajnosti in zvrhanega koša izkušenj, a tudi kanček športne sreče nikoli ne škodi. Predvidevamo, da ste šli tudi na to SP z enakim pristopom kot vedno – odločni dati vse do sebe in priti čim višje. Ali drži?

»Da drži. kot se za vsakega pravega športnika spodobi je bil tudi moj pristop vedno takšen. Tudi tokrat je bil cilj priti v A finale. Vendar je bilo potrebno na poti do izpolnitve tega cilja najprej uspešno opraviti s predtekmovanjem, potem četrtfinalom in s polfinalom. Vse to ni bilo lahko, prvenstvo je bilo kar naporno.

Ko smo prišli gor v Račice, se je zdelo, kot da smo prišli na smučarsko prizorišče. Bilo je zelo mraz, oblečeni smo bili kot mumije, a jaz sem vedel, po kaj sem prišel. Že na prvem treningu, ko smo si po desetih urah vožnje šli malce raztegnit noge, sem se dobro aklimatiziral oziroma vklopil v prizorišče.«

Če vas lahko za trenutek prekinem. Kako pa sploh veslate, ko so temperature prenizke? Vaši športni dresi so namreč zelo tanki, če pa se oblečete preveč, vas to ovira pri veslaških gibih?

»Vsak veslač ima svoj protokol. Na ogrevanju se oblečeš do neke mere, da se lahko še vedno razgibavaš. Potem se začneš približno 10 minut pred startom postopno slačit. Prvi dve regati sem na primer odveslal kar dobro oblečen – z dolgim hlačami in z majico z dolgimi rokavi. Vse do starta sem imel tudi brezrokavnik, ki sem ga v zadnjem hipu dal dol.«

Kako pa ste potem doživeli vse te nastope, ki so vam nazadnje prinesli tako želeno odličje?

»Osebno mi je bil na svetovnem prvenstvu še najtežji prvi nastop v kvalifikacijah. Ko bo bil enkrat ta led prebit, bo vse lažje, pa čeprav sem po drugi strani vedel, da bomo v četrtfinale napredovali štirje in sem torej moral prehitet le dva najslabša veslača. Potem sem bil v četrtfinalu in polfinalu celo malce zadržan, saj nisem smel dopustiti, da se mi pripeti kakšna nepotrebna napaka.«

V finalu pa ste odveslali vrhunsko. Start je bil malce počasnejši, zato ste lahko potem postopno dvignili ritem in v končnici imeli dovolj moči za uspešen napad na tretje mesto. Drži?

»Drugi so rekli, da se je zdelo, da sem začel zadržano, ampak pravzaprav nisem. Večina ostalih finalistov je že od starta napadla na vse ali nič in zato sem prvih 500 metrov zaostal. Ampak jez se nisem preveč oziral na druge, poskusil sem ostati v svojem ritmu in ne izgubiti preveč.

Malce moteče je bilo, ker sem veslal na progi, ki je bila precej oddaljena od tistega brega prizorišča, kjer so bili trener in ostali iz reprezentance. Anže Blažič, moj trener, mi je sicer pred tekmo ‘zlgancal’ čoln najbolje, kar je lahko, sam pa sem bil na tehtanju pred tekmo celo malce prelahek, da sem lahko še nekaj pojedel – za moč.

Moram omeniti tudi pogovor z mojo psihologinjo Majo Smrdulj večer pred finalnim nastopom, tako da smo res poskrbeli za vse podrobnosti.«

Če se vrneva na finalno vožnjo, kaj se je dogajalo po startu?

»Start torej ni bi videti najboljši, potem sem na 700 metrih zaslišal udarec, saj je Švicar zadel bojo in se prevrnil. Najprej sem pomislil, da je sedaj en nasprotnik manj. Potem pa sem bil žalosten zanj, saj sem se pomnil, da se je tudi meni zgodilo enako na svetovnem prvenstvu v ameriški Sarasoti leta 2017. Vendar sem se takoj spet zbral in tudi dobil zagon.

Na 1000 metrih sem prejel signal iz našega štaba, oziroma od Anžeta, naj napadem. Napadel sem enkrat, dvakrat, niti sam ne vem, kolikokrat. Kasnejši zmagovalec Italijan brazilskega porekla Gabriel Soares se je malce odpeljal, sam pa sem 750 pred ciljem spet pritisnil, na 500 metrih ujel Urugvajca in ga tudi prehitel.

Lovil sem še drugouvrščenega Grka in morda bi lahko prehitel še njega, a je on v zadnjih 300 metrih močno pospešil. Sam sem tedaj že imel medaljo v žepu in nisem hotel tvegati, tako da sem se samo še pripeljal v cilj.«

Potem pa se je začelo veliko slavje in tudi kakšno solzo smo vas videli potočit na posnetkih oziroma fotografijah.

»Po prihod skozi cilj se mi je skoraj stemnilo pred očmi. Bili so kriki, veselje, vriski, solze, čestitke od trenerja in ostalih iz naše ekipe. Bil sem res vzhičen. V bistvu je bilo potem čakanje na podelitev medalj še najtežje. Tistih petnajst, dvajset minut se je vleklo in vleklo.

Morate me razumeti – biti spet v finalu SP po šestih letih in osvojiti medaljo po sedmih letih od zadnjega odličja na svetovnih prvenstvih velikih tekmovanjih je nekaj neverjetnega.«

Ali nam lahko ponovno naštejete te vaše pretekle medalje z evropskih in s svetovnih prvenstev, saj smo v zadnjih dneh naleteli tudi na napačne podatke?  

»Leta 2015 sem med lahkimi skifisti osvojil srebrno medaljo v francoskem kraju Aiuguebelette in sicer srebro na Svetovnem prvenstvu. Istega leta sem nato osvojil tudi bronasto odličje na Evropskem prvenstvu v poljskem Poznanu. Naslednje leto, torej leta 2016, pa sem bil tretji še na evropskem prvenstvu v nemškem Brandenburgu.«

Torkov veslaški sprejem za bronastega Rajka v domači Izoli (foto: FB Rajko Hrvat/Branko Furlanič)

In sedaj ste prav na Dan slovenskega športa v zbirko prispevali še en vrhunski uspeh. Kje pa ste se pripravljali, kje vse ste trenirali to sezono?

»Zimski del priprav smo pretežno opravili v hrvaškem Skradinu. Veliko smo seveda trenirali doma v Izoli, nekaj malega na Bledu in zadnje mesece precej več na Bohinju. Tam je super, saj imamo svojo progo, svoj mir, hotel je blizu, čolnarna tudi…

Bohinj torej postaja nov slovenski veslaški center?

»Da, poleg Bleda in Izole imamo tudi Bohinj. Sicer se je že pred izbruhom pandemije koronavirusa na Bohinju pripravljal tudi del novozelandske veslaške reprezentance. Če svetovna velesila v veslanju pride vadit na Bohinjsko jezero, potem je jasno, da so pogoji tam res vrhunski. Tudi vrhunski kajakaši in kanuisti na mirnih vodah so zato vse bolj pogosto tam.«

Doma v Izoli so vam ob tem izjemnem tekmovalnem uspehu pripravili lep sprejem, konec tedna vas čaka nastop na državnem prvenstvu, potem najbrž sledi pavza in pred koncem leta že začenjate priprave na novo sezono. Smo kaj izpustili?

»Da. Konec meseca oktobra bom nastopil še na ‘coastal rowing’ regati. Gre za novo veslaško disciplino obalno veslanje, ki bo prvič na programu olimpijskih iger v Los Angelesu leta 2028. Mimogrede. Druga nova veslaška olimpijska disciplina pa je ‘beach sprint’, kjer tekmovalec prične s tekom na plaži, da pride do čolna.

Nato odvesla okrog slalom med bojami in naredi obrat, nakar se vrne na obalo, da bi spet s sprintom zaključil preizkušnjo.  Veslanje se spreminja, želijo ga narediti bolj spektakularnega. Lahki veslači se zato na OI ukinjajo. Je pa zame tu v Izoli zagotovo lažje trenirat obalno veslanje, kot pa klasično.«

Rajko, pred leti ste imeli veliko težav z zdravjem. Ali ste tedaj kdaj resno pomislili, da bi kar končali kariero?  

»Morda je bil kakšen takšen trenutek, a o tem nisem predolgo razmišljal. Obkrožen sem namreč z ljudmi, ki so zelo pozitivni – tako v družini, kot v VK Argo, na Veslaški zvezi Slovenije, pa s prijatelji in celo z novinarji (smeh). Precej bolj me je recimo skrbelo, ko sem se pred dvema letoma odločil za zamenjavo trenerja. 

Tedaj sem veliko razmišljal, kaj naj storim, ali sem potegnil pravo potezo. Takrat sem bil res pod velikim pritiskom. Pa še pandemija koronavirusa je izbruhnila, tako da nekaj časa nismo smeli trenirat in niti na morje nismo smeli. A smo se potem nekako le znašli, čas smo dobro izkoristili, tudi sanirali smo kakšno poškodbico.

Doma imam ravno toliko širok hodnik, da sem se ob veslanju na ergometru, ki sem ga privlekel domov, s komolcema dotikal obeh sten. Tako sem zablokiral ves hodnik in vsi so se morali najavit, če so hoteli mimo, tudi moj pes, saj sem moral vstat, da sem jih spustil. Podobno sem veliko prekolesaril na sobnem kolesu. A to je tako, ko točno veš, kaj hočeš.

Moram povedati, da se na primer letos niti enkrat nisem šel kopat v morje, da sem 31. decembra odšel spat ob 22. uri, da sem vso poletje vstajal ob 5. uri zjutraj in bil ob 6. uri na treningu. Sorodniki, prijatelji in kolegi so odhajali na dopuste in zabave, jaz pa na treninge. Ob tem bi se tudi zahvalil Občini Izola za investicijo v nov čoln, saj se je investicija obrestovala in medalja je tu.«

Za konec – torej za Olimpijske igre 2028 lahko resno računamo na vas v kateri od teh novih veslaških disciplin?

»Ha, ha, ha. Vprašanje za milijon dolarjev. Ne vem. Zaenkrat sem si za naslednji cilj zadal Evropsko prvenstvo, ki bo maja prihodnje leto potekalo na domačem terenu na Bledu. To je najbolj dolgoročen cilj, ki ga imam trenutno, saj je leto 2028 še malo predaleč. Vmes pa je na primer tudi leto 2024. Kot že rečeno – trenutno razmišljam le o tem EP na Bledu.«

Rajko Hrvat po prihodu skozi cilj v finalu lahkih skifov na zadnjem SP (foto: FB Rowing Slovenia/Balint Czucz)

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.