EKSKLUZIVNO: Marinko Galič in kaj pomeni vzgled za mlade

Marinka Galiča slovenski javnosti ni potrebno posebej podrobno predstavljati. Kot nogometaš je bil steber obrambe prve zlate generacije slovenske nogometne reprezentance, s katero se je prvič uvrstil na Evropsko prvenstvo in tudi na Svetovno prvenstvo. Največji klubski pečat je pustil pri domačem Kopru in pri Mariboru, prav v štajerski prestolnici pa je po koncu aktivne kariere odprl svojo nogometno šolo. Vedno je znal poskrbeti za svoje bližje, po avgustovskih poplavah pa je sam začel akcijo zbiranja pomoči za prizadete in to pomoč s skupino prostovoljcev tudi razvažal naokrog.

Marinko, po koncu zelo uspešne kariere nogometaša ste se odločili, da svoje bogate izkušnje prenesete na mlade. Zakaj ste se pred 15. leti ustanovili lastno Nogometno šolo in niste šli v katerega od slovenskih klubov, kjer bi vam bila vrata zagotovo na stežaj odprta? Koliko časa ste sploh potrebovali, da ste šolo zagnali?

“Po končani nogometni karieri nisem želel poležavat ali odpirat kakšen gostinski lokal, temveč sem se odločil, da bom Mariboru ponudil nekaj novega. Na kmetijskem zemljišču brez elektrike in vode sem po letu in pol gradbenih del in pridobivanju vseh dovoljenj leta 2008 postavil svoj športni center, kjer bi se naj v prekrasnem okolju pod Pekrsko gorco družili ljudje vseh starosti, predvsem družne z otroki.

Ker sem tudi sam imel sina, ki je ves čas brcal žogo, sem se ob veliki želji po treniranju otrok leta 2010 odločil, da bom poskusil startati s svojo nogometno šolo. Sprva je bil to nogometni vrtec in zaradi sina smo začeli z generacijama 2005 in 2006, kasneje pa, ker se je število vpisov hitro povečevalo, smo šli z njimi vse do kategorije U10.”

Koliko otrok je potem šlo skozi vašo Nogometno šolo od leta 2008 in koliko otrok jo obiskuje danes?

“Začeli smo z dvema skupinama po 10 otrok, pred štirimi leti pa smo že imeli 10 skupin in rekordnih 180 otrok. Ker smo povečali število treningov iz dva na trikrat na teden, smo zmanjšali število skupin na 7 in imamo danes okrog 120 otrok.”

Čemu vse se v tej šoli, ki se v Mariboru nahaja v mirnem kotičku okolju pod Pekrsko gorco, posvečate glede nogometa in kaj vse še počnete razen nogometa?

“V mojem športnem centru ob nogometnem igrišču z umetno travo na odboj imamo na voljo slačilnice in tuširnice – tako za otroke, ki trenirajo v naši nogometni šoli, kakor tudi za rekreativne skupine, ki se pridejo malce spotit. Dvorano športnega centra pozimi seveda ogrevamo.

V sklopu športnega centra ponujamo tudi dve igrišči za odbojko na mivki, zunanje košarkarsko igrišče, dva piknik prostora za druženje večjih skupin, gostinski lokal z ogromno zunanjo teraso, otroškimi igrali in po novem tudi velikim odrom za glasbene in stand-up nastope, kakor tudi možnost parkiranja za cca 50 avtomobilov.”

Pri vzgoji mladih športnikov je pomemben tudi vzgled, ki ga dajejo odrasli, vi pa ste po letošnjih katastrofalnih poplavah kar celi državi dali izjemno lep vzgled. Zakaj ste se avgusta odločili, da boste tudi sami pomagali zbirati in razvažati pomoč za prizadete v hudi vremenski ujmi?

“Ker prihajam iz skromne in delovne družine, se tudi sam ravnam po načelih, ki sta mi jih privzgojila starša – delaj, spoštuj sebe in druge ter dobro se z dobrim vrača! Vedno in povsod sem se odzval na pomoč ljudem v stiski in na najboljši možni način jim pomagat. Velikokrat sem organiziral dobrodelne turnirje za otroke, ki so potrebovali takšno ali drugačno pomoč, družine v hudi stiski ali celo odraslo osebo, ki je na Jahorini izgubila obe nogi.

Velikokrat se tudi sam odzovem na povabila dobrodelnih društev ali posameznikov, ki organizirajo podobne dogodke. Ko sem avgusta videl, kaj se je zaradi naravne katastrofe zgodilo ljudem v raznih delih Slovenije, sem seveda takoj ponudil dvorano za začasno nastanitev, naslednji dan pa smo začeli z zbiranjem pomoči v obliki hrane, oblačil, čistil, orodja za sanacijo itd., ter v tednu dni odpeljali 12 kombijev pomoči.

Sam sem odpeljal en poln kombi v Prevalje, kjer sem lahko na lastne oči videl surovo moč narave. Upam, da se kaj takega nikoli več ne ponovi, saj tudi sam nisem mogel zadržati solz ob pogledu na razodetje rečne vode.”

Kako je potekala vaša akcija pomoči – kdo vse je sodeloval, kaj ste zbirali,  in komu oz. kje ste pomagali?

“Ker seveda akcije pomoči ne bi mogel izpeljati sam, sem zaprosil Ano Žvorc, ki ima izkušnje s tovrstnimi zadevami, saj sama vodi svojo humanitarno društvo ‘Unija’. S seboj je pripeljala prijateljico Mišo Polanec, s katero sta poskrbeli, da smo vse stvari, ki so jih dobri ljudje prinašali, sortirali in označili.

Po objavi na FB, da potrebujemo pomoč, so se takoj odzvali Aleksandra Jahić, Julija Ajlec, Anita Kolac, Metka Berglez, Maja Dajčman, Stina in Robert Đurđević ter seveda moj najboljši prijatelj, nekdanji soigralec in sedaj sotrener Renato Kotnik. Morda sem koga spustil, zato se mu/jim seveda iskreno opravičujem. Hvala pa predvsem vsem ljudem dobrega srca, ki so vsak dan prinašali potrebne stvari za pomoč, katere smo vozili predvsem v Črno na Koroškem in Prevalje.”

V času pandemije ste bili prav tako zelo aktiven državljan, ko ste javno kritizirali nekatere nesmiselne zdravstvene omejitve. Na primer vsi veslači, kajakaši in jadralci dolgo časa niso smeli na vodo niti v enosedih, kjer bi bili popolnoma osamljeni. S kolektivnimi športni je bilo še precej slabše, kaj pa se je vam pri vsem dogajanju okrog Covida 19 zdelo najbolj narobe?

“Na čase Covida imam zelo slabe spomine in sem kar besen, ko se pogovarjam o tem. Na začetku, se pravi marca in aprila leta 2020 sem bil tudi sam zelo prestrašen in skeptičen glede nenadnega pojava virusa, ki bi naj bil zelo smrtonosen, toda ko sem maja na TV videl predsednika države, predsednika vlade, ostale politike in medije, kako se ob Kolpi nasmejani sprehajajo brez mask in varnostne razdalje, mi je postalo bilo jasno, da je vse skupaj ena velika igra, od katere so tudi oni prejemali denar.

Od tistega trenutka dalje sem se popolnoma obrnil proti politikom, NIJZ, mnogim zdravstvenim delavcem, ki so promovirali maske, testiranja in cepiva, kakor tudi vsem športnikom, ki so padli pod vpliv politike in medijev. Nas, ki se nismo cepili, so zmerjali in nas krivili za vse slabo, kar so politiki povzročali. Ja, bil sem glasen, saj so nam mnogim onemogočili delati in služiti za položnice in ostale stroške, katere smo ne glede na prepoved obratovanja, morali plačati.

Sami so pa omogočili mnogim prijateljem, sorodnikom in znancem, da so na račun pandemije obogateli. Ne skrivam, da politikov in glavnih medijev ne prenesem, za kar pa imam velik in upravičen razlog. Sploh moramo vedeti, da so politiki, mediji in zdravstveni in šolski delavci (predvsem ministri) največji krivci, da so mnogi otroci ostali brez športa, ga celo opustili in se ob pametnih telefonih in računalnikih zredili. Zato imajo ti isti otroci danes velike probleme z motoriko in voljnim elementom.”

Vedno ste skrbeli tudi za vašo družino – še vedno ste zastopnik podjetja Brivnice-česalnice (če se ne motimo, sta ga kupili mami), en sin je diplomat v Madridu, drugi igra za mladince velenjskega Rudarja, tako da vam tudi družinskih obveznosti verjetno ne zmanjka?

“Družina mi je vedno bila in vedno bo na prvem mestu. Mama in trije zlati otroci so mi največja podpora in seveda jaz njim. Vse si povemo in nič ne skrivamo. Na sploh imam zelo rad otroke, svoje pa obožujem. Oče, ki mi je bil največja nogometna podpora in me nikdar kot starš ni na nobeni tekmi ali drugi prireditvi osramotil, je na žalost pred tremi leti umrl, mama pa bije bitko z nemobilnostjo (ne more hoditi) in izgubo volje do življenja.

Ona je tudi razlog, da sem leta 2003 odkupil večinski delež Brivnice-česalnice Koper, katerega sem lani prepustil prvi ženi, saj ga ob vseh obveznostih v Mariboru ne zmorem voditi. Najstarejši sin, ki prav danes praznuje 30 let, trenutno živi v Las Palmasu (Gran Canaria) in dela na daljavo za podjetje IBM, 18-letni mlajši sin igra nogomet za mladince NK Rudar Velenje, 11-letna princeska pa trenira košarko za žensko ekipo ŽKD Maribor. Trudim se biti najboljši oče, kar pa ne bi smelo biti težko… (????)”

Kot nekdanji slovenski nogometni reprezentant pa najbrž spremljate tekme Kekove čete. Kako kakovostna je po vašem mnenju sedanja zasedba slovenske članske izbrane vrste in ali lahko ponovi dosežke vaše generacije – z uvrstitvama na Svetovno in Evropsko prvenstvo?

“Sedanja slovenska članska nogometna reprezentanca, katero vodi moj nekdanji soigralec in trener Matjaž Kek, ta trenutek kaže dobro in kvalitetno podobo. Imajo, vsaj na papirju, eno lažjih skupin v zadnjih letih, toda vemo, da je nogomet eden najbolj nepredvidljivih športnih panog nasploh.

Zakaj pa ne bi pozitivno razmišljali in verjeli v uspeh te generacije in uvrstitve na evropsko prvenstvo, kasneje pa še na svetovno? Imamo enega najboljših vratarjev na svetu (Jan Oblak) in enega najboljših, če ne kar najboljšega mladega napadalca na svetu (Benjamin Šeško), zato je želja po uvrstitvi na veliko tekmovanje upravičena.”

Igrali ste v Sloveniji, na hrvaškem, na Cipru in celo tudi v oddaljeni Kitajski, veliko zanimivega pa ste doživeli že v časih jugoslovanske medrepubliške lige in gostovanj od Vojvodine do Dalmacije. Ali vam je katero od vseh potovanj, ki ste jih opravili med kariero, ostalo v posebnem spominu? Kaj pa glede reprezentančnih tekem?

“Dajmo reč, da sta mi dva gostovanja ostala v posebnem spominu. Prva tekma kvalifikacij za uvrstitev v 1. B enotno jugoslovansko ligo v Bački Palanki proti domači ekipi, kjer smo samo zahvaljujoč vratarju Robertu Volku dosegli izjemen rezultat 1-1. Človek je tako dobro branil, da je v vseh možnih časopisih prejel najvišjo možno oceno 10. Osebno v vsej svoji karieri nisem videl nekoga tako branit.

Druga tekma pa mi je ostala v spominu iz Bihača, kjer smo igrali prvenstveno tekmo medrepubliške lige (3. jugoslovanska liga), kjer nam je sodnik pri vodstvu domačih 5:0 dosodil enajstmetrovko. Trajalo je vsaj 8 min, preden sem, po odstopu od izvajanja dveh izkušenih igralcev,  kar sam prevzel odgovornost in dosegel gol.

Pritisk domačih igralcev in navijačev na sodnika in dveh soigralcev, ki sta imela namen izvajati enajstmetrovko je bil tako velik, da sem kot najmlajši igralec na tekmi sam prevzel odgovornost, ker mi ni bilo za čakat na igrišču še nadaljnjih 10 minut. Od ostalih tekem sta mi seveda ostala v spominu povratna tekma za uvrstitev na EURO 2000 v Ukrajini in prva tekma za uvrstitev na WORLD CUP 2002 v Ljubljani proti Romuniji, kjer smo premagali v tistem trenutku veliko boljšo ekipo.”

Če se vrneva k mladim nogometašem – kaj je najbolj spremenilo, odkar ste vi bili v njihovih letih? Ali se danes morda vse hitreje naučijo, so tehnično bolje podkovani, a jim potem tudi hitreje popusti navdušenje, oz. jim manjka vztrajnosti?

“Razlika med današnjim procesom treningov otrok in onim, ko sem še sam treniral v mlajših selekcijah NK Koper, je seveda bistveno drugačen. Predvsem je drugačen v tem, da so včasih mlajše selekcije trenirale nogometne legende, ki so jih naučili vsemu potrebnemu za dober nogometni in človeški razvoj, danes pa prevladujejo trenerji, ki niso igrali resnega nogometa ter imajo diplomo fakultete za šport.

Nimam nič proti njim, toda eno je, če otroke uči nogometa nekdo, ki ga je resno igral ali nekdo, ki se je tega učil na play stationu in v knjigah. Da o vplivu pametnih telefonov, Youtuba, Tik Toka in podobnih zadev niti ne pišem, saj so le ti uničevalci pravilnega razvoja otrok.

Če k temu dodamo napačen šolski sistem, negativen vpliv staršev (nekulturno obnašanje na tekmah, vplivanje na trenerjevo delo in napačno mnenje, da je njihov otrok najboljši) ter predvsem pojav nogometnih agentov, ki se množijo z neverjetno hitrostjo, vplivajo pa na sestavljanje ekip že pri U-15, pridemo do zaključka, da veliko domačih fantov izgubi kakršno koli možnost igranja in napredka ter s tem tudi voljo do nogometa.

Včasih je bilo predvsem pomembno, da je otrok pridobil tehnično znanje, danes pa stremijo trenerji le k rezultatu, zato je pri mlajših selekcijah od U-10 do U-19 videti bore malo dobrega nogometa.”

Na koncu moramo postaviti še zelo aktualno vprašanje glede krize rezultatov v NK Maribor (op. av. – vprašanje in odgovor sta bila napisana v vmesenem obdobju po zmagi Kopra v Ljudskem vrtu in pred zmago Maribora nad Radomljami). Kaj se dogaja v vijoličastem klubu?

“Glede NK Maribor pa le to, da so pač v fazi velike krize, kjer imam občutek, da so prav vsi, ki so v tem klubu, nekako prestrašeni in zaradi tega počnejo nenamerne napake, ki pa jih trenutno stanejo uspešnih rezultatov. Verjamem, da so igralci sposobni boljših iger, toda ko začnejo kolesa iti navzdol, jih je težko zaustaviti.”