Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Kitarist skupine Mary Rose Eki Alilovski

EKSKLUZIVNO: Kitarist skupine Mary Rose Eki Alilovski

Avtor: Spletno Uredništvo
Eki E. Alilovski je glasbenik, natančneje kitarist iz Postojne, ki je duša skupine Mary Rose. Ta heavy metal bend  je bil nekoč en bolj perspektivnih skupin v Sloveniji in kazalo je, da bi lahko uspel tudi v tujini. A se v življenju se stvari pogosto zasukajo povsem nepričakovano, tudi zelo dramatično in s hudimi posledicam. Vseeno se pravi rockerji ne pustijo premagati kar tako…
EKSKLUZIVNO Kitarist skupine Mary Rose Eki Alilovski

Eki ob lanski ponovni izdaji legendarnega albuma Rocks off (foto: FB Eki Alilovski)

Eki, najprej lepo pozdravljeni. Kaj počnete v skupini Mary Rose trenutno, oziroma, če se vrneva korak nazaj, kaj ste počeli od konca vseh korona-omejitev? Ali na primer vadite z vašim novim basistom, morda snemate kaj novega, ali nastopate na koncertih?

»Spomladi, natančneje aprila smo dobili novega basista Anžeta. Zato smo se najprej lotili vaj za koncertne nastope, pripravljamo pa tudi nekaj novih pesmi. Sicer smo ta mesec igrali na eni večji ‘privatni’ zabavi, kar nam je prišlo prav, da se z novim basistom še bolje uigramo, oziroma je bil to za nas prvi test, saj je bilo tam, čeprav ta nastop ni bil javen, vseeno okrog 250 ljudi.

Vse to pa sodi v priprave za naš septembrski koncert v Postojni, ko naj bi končno proslavili štiri desetletja delovanja skupine in predvsem 30-letnico naše prve plošče ‘Rocks off’. Ta koncert bi moral namreč biti ob ponovni izdaji albuma prvotno na vrsti pred dvema letoma, a je bil nato zaradi pandemije Covida kar dvakrat prestavljen.«

Ali se torej ta dolgo napovedovani in zaradi koronavirusa dvakrat preloženi spektakel torej končno kaže na obzorju?

»Koncert bo predvidoma v drugi polovici septembra v Kulturnem domu v Postojni in bo dvodnevni dogodek. Hkrati bo to prvi uradni nastop v novi zasedbi. Seveda bomo povabili tudi goste in vse nekdanje člane benda. Potem bo koncertov še več, lotili pa se bomo tudi novega materiala.

Nekaj novih pesmi smo pričeli pripravljati že s prejšnjim basistom, Anže pa se je itak odlično vklopil, lepo smo se ujeli, tako da bomo samo še nadaljevali. Glede točnega datuma pa še nismo dorekli vsega, a bomo to še pravočasno objavili.«

Kdo pa je vse trenutno v zasedbi skupine Mary Rose, najbrž ste še edini preostali od originalne zasedbe?

»Res je. Od prve zasedbe sem samo jaz, od druge zasedbe pa je že zraven pevec Žanil Tataj Žak. Potem sta v skupini še klaviturist Sandi Trojer in Bobnar David Debevec, basist Anže Stegel pa je najbolj svež.«

Če se vrneva nazaj k vašim začetkom. Kako ste zabredli v rock, oziroma metal glasbo?

»Jaz sem s kitaro začel komaj pri 18 letih. Pred ustanovitvijo skupine Mary Rose pa sem najprej igral pri skupini Črna gradnja, s katero smo nastopili tudi na Novem rocku. Potem pa je ta skupina razpadla, ker smo morali na služenje vojaškega roka. Po povratku iz vojske pa sem si rekel, da bi rad poskusil nekaj svojega. Z vsem spoštovanjem, na primer do skupine Van Halen, hotel sem pisati svoje komade in ne preigravati več tujih.« 

.. pa čeprav so tudi Van Halen pričeli svojo izjemno kariero s preigravanjem tujih hitov na šolskih plesih….

»Drži, ampak oni so potem delali svojo glasbo. Tudi v Sloveniji smo imeli nekaj skupin, ki so jih sestavljali odlični glasbeniki, a danes skoraj več nihče ne ve zanje, ker niso izdali nič svojega. Skoraj, kot da ne bi nikoli obstajali…«

Nekoč ste imeli prav vi središču Postojne v najemu Rock klub, potem se je postojnska glasbena scena dogajala v Epicu, obstajal je znan postojnski Božični koncert, pa mednarodno odmeven Blues festival…. Zanima pa nas , kako se je skozi čas spremenila slovenska koncertna scena? Ali na primer danes v Sloveniji manjka takšnih prizorišč, ki bi recimo lahko sprejela med 200 in 4000 obiskovalcev, ali manjka nekakšna slovenska klubska rock scena?

»Drži, manjkajo ta prizorišča, pa ne le že uveljavljenim skupinam, ampak predvsem mladim bendom. Danes imajo mladi vso opremo, vse instrumente, pa tudi večje glasbeno znanje. Mi smo se učili sami, pogosto smo morali res ‘scat kri’, da smo si sploh kupili opremo, a smo imeli vsaj kje igrat. Celo plac za vaje je danes težavno dobiti, ker ljudje niso več tako dovzetni za glasbo kot nekoč. Mi teh težav nismo imeli. Mi smo si zlahka dobili plac, se tam družili, ustvarjali, delali in sanjarili o glasbi…

Danes tega ni. Glede koncertov – danes igraš po ‘kafičih’, kjer te lastnik postavi v kot, kjer ni razsvetljave, ni odra, ni prave akustike… Ko greš na koncert nekega tujega benda, je vse poštimano, zvok, luči… Pa ne govorim le o rock glasbi, ampak o vseh zvrsteh glasbe. Koncert mora biti po mojem vsaj podoben pravemu koncertu. Sicer imajo mnoge skupine milijone ogledov na Youtubu, a po mojem je koncert v živo nekaj povsem drugega.«

Zadnja zasedba Mary Rose aprila letos (foto: FB Mary Rose)

Če vas lahko za trenutek prekinem – nekoč je bil praktično po vsem Krasu, Vipavski dolini, Goriških Brdih, Postojnskem in v Posočju vsak konec tedna najmanj en večji koncert z rock bendi, pogosto tudi več naenkrat. Kaj je vam ostalo v spominu, saj ste se ravno tedaj prebijali na sceno?

»Koncerti so bili res povsod. Divača, Povir, Sežana, Dutovlje, Vojščica, Bukovica, Kobjeglava, Zeleni Gaj, Zagorje, Slavina, Tolmin, Dornberk, Velike Žablje, Hum… Vaški zadružni domovi in poletna zunanja prizorišča so bila povsod nabito polna. Na žalost to obdobje ni trajalo dolgo, stvari so se spremenile.«

Na prehodu v 90. leta ste izdali za tiste čase tako zelo kakovostno prvo ploščo (oziroma kaseto) ‘Rocks off’, da bi bila po mnenju poznavalcev glasbe najbrž celo svetovni hit, če bi le šlo za angleško ali ameriško glasbeno skupino (in ne za tedaj še jugoslovansko skupino). 30 let kasneje so na ZKP RTV Slovenija potrdili to visoko mnenje in sicer tako, da so digitalizirali stare posnetkov ter jih ponovno izdali kot CD ter kot LP (vinilne plošča). Kaj pravite na to oceno?

»Mogoče, mogoče… Tedaj smo del snemanja opravili v studiu York v Dekanih. Jaz sem se nekoč od tam peljal domov, se ustavil in si v avtu zavrtel ‘master’ posnetek. Sam nisem takšen, da bi se preveč hvalil in da bi pretiraval, kako sem dober. Tedaj sem prvič poslušal celotno zadevo in ugotovil sem, da smo res naredili dobro plato. Res se nam je vse ‘poklopilo’. Hoteli smo namreč nekaj stvari posneti drugače, a je izpadlo bolje tako.

Še danes sem s posnetki zelo zadovoljen. Sicer pa je ob ponovni izdaji ‘Rocks off’, kljub temu, da je minilo že toliko let, vseeno šel presenetljivo dobro v prodajo in sicer tako vinili, kot tudi CD-ji. Pošiljali smo jih na Japonsko, v Nemčijo, Dansko, Švedsko, Italijo, Francijo, Poljsko, Češko… Mislim, če bi se takrat pred leti nekako prebili v tujino, bi danes verjetno živel v kakšni veliki vili na obali morja (smeh).«

Žal pa v življenju stvari ne gredo po naših željah. Ko ste v Ljubljani snemali vaš drugi album, je zgorel studio Tivoli in album ‘Mary Rose II’ ni nikoli ugledal luč sveta. Potem je šele leta 2006 sledil ‘Feniks’, leta 2019 ste izdali CD ‘Resničen svet’, in nato lani že predhodno omenjen ponatis LP-ja in CD-ja ‘Rocks off’. Najbrž bi si kot glasbenik želeli več?

»Ja, stvari so šle, kot so šle. Člani benda so se iz različnih vzrokov menjavali, sam pa sem sicer tudi igral za Dada Topića, Dejo Mušič in sodeloval s številnimi drugimi slovenskimi glasbeniki. Edino kar mi je res žal, da nisem posnel še več svojih komadov. Moram pa razkriti, da so se nepričakovano našli naši posnetki iz Studia Tivoli, za katere smo bili vsi dolga leta prepričani, da so zgoreli. Pravzaprav smo že začeli z miksanjem tega materiala in tako naj bi tudi neizdani album nekega dne končno le izšel.«

Zadnje vprašanje, ki bi najbrž morali biti kar prvo vprašanje v tem intervjuju, pa se glasi, kako je z vašim zdravjem? Tudi mi namreč nismo vedeli, da ste imel izjemno resno nesrečo, da bi skoraj ostali hromi, da vas je rehabilitacije drago stala in da še danes čutite kar hude posledice nezgode.

»Pred leti sem nesrečno padel na spolzkih tleh bencinske črpalke v Sežani, ko sem nastopal z Matjažem Jelenom. Resno sem si poškodoval hrbtenjačo, moral sem na operacijo, še danes imam v vratu 6 vijakov, 4 leta sem bil doma in podobno obdobje sem bil na berglah. Najprej nisem mogel niti jest samostojno, niti se obrit. Bil sem po leta v rehabilitacijskem centru Soča in še danes, skoraj sedem let kasneje, moram hodit terapije, ki jih plačujem sam iz svojega žepa.

Še vedno ne hodim prav normalno, tudi prste na eni roki mi še mravljinči… Vmes sem moral še na eno operacijo, situacija pa je bila v nekem trenutku tako resna, da sem si zaželel le to, da bi sploh lahko še kdaj šel sam ven na kavo. Na igranje kitare tedaj nisem niti pomislil, torej si lahko predstavljate, kako hudo je bilo. Zdaj je precej bolje, a sem moral za terapije in za druge življenjske stroške v zadnjih prodati večino svoje kolekcije, v kateri je bilo okrog 30 električnih kitar…«

Neverjetno. Hvala za ta intervju in želimo vam zares vso možno srečo, predvsem en zvrhan koš zdravja.

Mary Rose leta 1990 med snemanjem v Studiu Tivoli, ki je kasneje pogorel (foto: FB Železne Stopinje)

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.