Naslovnica Ekskluzivni intervjuji EKSKLUZIVNO: Dekan FE, ljubitelj gora in novi vodja GRZS Gregor Dolinar

EKSKLUZIVNO: Dekan FE, ljubitelj gora in novi vodja GRZS Gregor Dolinar

Avtor: Spletno Uredništvo
Prof. dr. Gregor Dolinar je izjemno aktiven človek, saj je hkrati dekan Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, član vrste komisij in upravnih odborov, velik ljubitelj gora in aktivnosti v naravi nasploh, pred dnevi je postal tudi novi predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije.  Tem za pogovor je torej več kot dovolj…

Dekan Fakultete za elektrotehniko prof. dr. Gregor Dolinar v predavalnici (foto: Katja Bidovec/UL)

Začeli bi s področjem šolstva. Izhajate iz matematičnih krogov, že približno 5 let pa ste dekan Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Kako velik izziv za vas predstavlja ta odgovorna vloga, sploh na fakulteti, ki je med najbolj inovativnimi in z gospodarstvom povezanimi izobraževalnimi ustanovami v državi?

“Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani je ena večjih in na številnih področjih ena izmed vodilnih fakultet Univerze v Ljubljani. Zagotovo je biti v vodstveni ekipi fakultete, na kateri se ukvarjamo s tako hitro spreminjajočimi se visoko tehnološkimi in inovativnimi področji, velik izziv in hkrati v veliko veselje.

Pri tem bi rad poudaril, da je na Fakulteti za elektrotehniko 27 laboratorijev, ki so pri svojem delovanju, še posebej pri evropskih projektih in projektih z gospodarstvom, zelo aktivni in v veliki meri samostojni, predstojniki laboratorijev pa izjemno zavzeti in z veliko izkušnjami prevzemajo tudi veliko odgovornosti za dobro delovanje laboratorijev in fakultete. Vsi skupaj kot usklajena ekipa uspešno peljemo našo fakulteto naprej.”

Ste tudi vodja Laboratorija za uporabno matematiko in statistiko na fakulteti. Čemu se trenutno posvečate v tem laboratoriju in kaj se dogaja v slovenskem digitalnem inovacijskem stičišču 4PDIH, ki prav tako sodi v okvir Fakultete za elektrotehniko oz. Laboratorija za telekomunikacije?

“V Laboratoriju za uporabno matematiko in statistiko smo trenutno najbolj vpeti v dva evropska Erasmus+ projekta in projekt Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, tematika vseh treh projektov je povezana z vpeljavo novih načinov poučevanja matematike, s poudarkom na uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij, povezavi matematike z realnim svetom in spodbujanju kritičnega mišljenja pri reševanju problemov.

V Digitalnem inovacijskem stičišču 4PDIH, ki je umeščeno v Laboratorij za telekomunikacije, so v mesecu februarju oddali prijavo na razpis za evropsko digitalno inovacijsko stičišče. Upamo, da bo prijava uspešna, saj bo to omogočilo stabilno financiranje 4PDIH za daljše obdobje, predvsem pa izvedbo odličnega programa za digitalno preobrazbo gospodarstva, izobraževanja, javne uprave in skupnosti.

Program je bil pripravljen v sodelovanju s številnimi partnerji tako iz javnega kot tudi iz zasebnega sektorja. 4PDIH trenutno sodeluje v dveh mednarodnih projektih, ki jih financira Evropska komisija pod okriljem programa Obzorja 2020, kjer lahko zunanji deležniki dobijo nepovratna sredstva za projekte s področja digitalne preobrazbe.

Izvaja tudi številne delavnice in izobraževanja za pridobivanje predvsem naprednih digitalnih kompetenc, poleg tega pa  se pravkar pripravlja še akademija za pridobivanje digitalnih kompetenc za javne uslužbence, predvsem na lokalnem nivoju.”

Glede na čase, v katerih živimo, je vprašanje okrog pandemije koronavirusa skoraj neizbežno. Kako ste najtežja obdobja zadnjih dveh let prebrodili na Fakulteti za elektrotehniko in kaj je bilo za vas osebno najbolj moteče odstopanje od vsakdanjika?

“Na Fakulteti za elektrotehniko imamo vsa potrebna znanja glede uporabe IKT, tako da s prehodom pedagoškega procesa na daljavo s stališča tehnike ni bilo težav, s svojim znanjem smo pomagali tudi nekaterim drugim članicam Univerze v Ljubljani. Dejstvo pa je, da na daljši rok pedagoški proces na daljavo ni dober zaradi številnih razlogov, o katerih je bilo veliko govora tudi v širši javnosti.

Tako je marsikateri študent je izgubili stik s fakulteto in s sošolci, učenje na daljavo zahteva več samodiscipline, kar je lahko velik problem, zlasti pri študentih s šibkejšim znanjem in slabšimi delovnimi navadami, timsko delo, ki je pri reševanju kompleksnejših problemov izjemno pomembno, je bilo zelo oteženo.

Še posebej pa bi izpostavil dodatno težavo pri tehniških fakultetah, kot je naša, kjer imajo študenti veliko laboratorijskih vaj, ki jih morajo opraviti na opremi v laboratorijih. Po drugi strani pa je raziskovalno delo pedagogov in raziskovalcev, ki so bili prav zaradi dela na laboratorijski opremi tudi v času pandemije veliko na fakulteti, dobro potekalo.”

V preteklosti ste gostovali na več univerzah in visokih šolah na različnih koncih sveta. Kaj ste na primer počeli na Tehnološki univerzi v Taiyuanu na Kitajskem in ali vam je morda katero drugo gostovanje ostalo v posebnem spominu?

“V okviru bilateralnega projekta ARRS sem večkrat obiskal Kitajsko, kjer smo skupaj s kitajskimi kolegi reševali nekatere probleme na področju linearne algebre. Naši gostitelji so bili izjemno gostoljubni, imel sem priložnost spoznati izjemno različnost kitajskih jedi, hkrati ob tem pa tudi to, kako Kitajci vidijo sebe in mesto svoje države v svetu. 

Žal sem tudi na lastni koži izkusil, kaj pomeni izjemno onesnaženje okolja, ko sem v času celotnega gostovanja, kljub jasnemu vremenu, zgolj v nedeljo zaslutili obrise sonca nad plastjo umazanega zraka. Velik vtis so name naredila tudi številna gostovanja na Moskovski državni univerzi (MSU) – Univerzi Lomonosova, ki je dolgo veljala za najboljšo univerzo v Rusiji in eno najboljših na svetu, še posebej na področju naravoslovnih znanosti.

Osrednja stavba, ki je nastala v času Stalinovega režima, je izjemno impresivna, varnostna preverjanja pri vstopu v stavbo, notranjost in opremljenost predavalnic pa so me resnično presenetila, saj imaš občutek, kot da se je tam čas ustavil v času hladne vojne. Brez potrebnih vlaganj pa je MSU v zadnjih letih, vsaj na nekaterih področjih, zaostala za drugimi dobrimi univerzami po svetu, pa tudi za kar nekaj drugimi ruskimi univerzami.”

Bili ste oziroma ste dane še vedno predsednik in član več komisij in upravnih odborov (predsednik Državne predmetne komisije za poklicno maturo za matematiko, član Državne komisije za poklicno maturo, član upravnega odbora Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, tajnik organizacije International Mathematical Olympiad… Dan ima le 24 ur, kako vam sploh uspeva uskladiti vse službene obveznosti?

Če vsemu naštetemu dodamo še hribe in družino, drugim stvarem pa se odpoveš, se da kar veliko stlačiti v 24 ur vseh sedem dni v tednu. Pri čemer moram omeniti, da imam potrpežljivo ženo, otroka pa sta tudi odrasla, hči študira v tujini, sin zaključuje srednjo šolo, in oba dajeta prednost druženju z vrstniki pred vzgojnimi razglabljanji staršev.

S pomočjo odličnih sodelavcev, timskega dela, bogatih izkušenj, maksimalne optimizacije časa in veselja do dela, ki ga opravljam, mi uspeva, da mi nikoli ni dolgčas.”

Lani je dekan opravil skoraj neverjeten podvig – startal je namreč izpred svoje fakultete v Ljubljani, zelo hitro prehodil približno 100 kilometrov in se v manj kot 24 urah povzpel na vrh očaka Triglava (foto: arhiv G. Dolinar/IPPR/ FB FE UL)

Ob vseh teh delovnih aktivnostih človek nujno potrebuje tudi sprostitev. Ste zagrizen turni smučar, koliko časa običajno v zimskem času namenjate športnim užitkom na snegu in kam najraje zahajate na smuko?

“Večkrat rad ponovim misel, da ni slabega vremena, je samo slaba oprema. In ker imam dobro opremo in voljo, sem, ne glede na vreme, veliko večino vikendov v hribih, enkrat malo višjih, drugič malo nižjih. Še posebej pozimi se potrudim poiskati dober sneg, tako da grem tja, kjer so najboljše snežne razmere.

Kredarica je običajno vedno hvaležna izbira, za kakšno popoldansko smuko pa ture blizu Ljubelja, npr. Begunjščica ali Hajnževo sedlo. Alpskemu smučanju pa je namenjen edini teden zimskega dopusta in to na smučiščih, ki nudijo veliko možnosti za smučanje izven prog, pri srcu so mi npr. St. Anton, Lech, Dolomiti, letos so bile odlične razmere za smučanje izven urejenih prog v Zilertallu.”

Kaj pa počnete, ko sneg skopni? Baje so vam zelo pri srcu adrenalinski športi in če to drži, kateri?

“Poleti so v zadnjem času v ospredju gorski teki, poleg tega pa še kakšna tura z gorskim kolesom, alpinistični vzpon in pa med letnim dopustom kakšen osvojen štiritisočak ali pettisočak, vendar bi vse od naštetega zagotovo kar težko označil za adrenalinske športe.

Je pa res, da sem v preteklosti poskusil marsikatero adrenalinsko aktivnost, od samostojnega poleta z jadralnim padalom, bungee jumpinga v Novi Zelandiji, nekaj res hudih raftingov, npr. v Kirgiziji in Turčiji, odličnih kanjoningov, npr. v španskih Pirenejih, severni Italiji in pa seveda v Trenti …”

Poleg vsega tega pa ne mislite predvsem na lastne užitke, ampak radi pomagate tudi drugim. Od kdaj ste gorski reševalec in kako je sploh prišlo do tega, da je matematik postal reševalec?

“V srednji šoli sem se začel ukvarjati z alpinizmom in se kar nekajkrat znašel v situaciji, ko sem bil izjemno vesel, da bi, če bi pomoč potreboval, lahko poklical gorske reševalce, ki bi mi tudi v izjemno zahtevnih stenah in težkih razmerah priskočili na pomoč. Doslej sicer sam k sreči pomoči gorske reševalne službe nisem potreboval, se mi je pa že takrat zdelo prav, da bi tudi sam pomagal tistim, ki pomoč potrebujejo, tako da sem leta 2000 postal gorski reševalec.”

Najprej ste bil predsednik GRS Kranj, pred nekaj dnevi pa ste bili izvoljeni tudi za novega predsednika Gorske reševalne zveze Slovenije, kjer ste nasledili Janeza Rozmana. Tudi glede na statistične podatke o številu posredovanj reševalcev v zadnjih letih vas v štiriletnem mandatu nedvomno čaka veliko dela. Kakšni so torej vaši načrti?

“Gorska reševalna zveza Slovenije je prostovoljna humanitarna organizacija, ki združuje več kot 800 gorskih reševalk in reševalcev iz vse Slovenije, ima več kot 100-letno tradicijo in izjemen ugled v širši družbi. Vendar v zadnjem obdobju GRZS s svojim delovanjem ni uspela povsem slediti številnim spremembam v širšem okolju – tu je treba izpostaviti izrazito povečanje števila različnih posredovanj gorskih reševalcev v zadnjih letih.

To bo zahtevalo določene spremembe, med drugim prav gotovo tudi ustrezno povečanje financiranja GRZS s strani države. Druga pomembna tema bo ureditev ustreznega statusa gorskega reševalca. Gorski reševalci smo prostovoljci, delodajalci pa danes drugače kot včasih gledajo na zaposlene, ki gredo med delovnim časom na reševalno akcijo. 

Na prostovoljstvo pa zelo drugače kot starejše generacije gledajo tudi mladi, ko razmišljajo o tem, da bi postali gorski reševalci. Številnih izzivov vsekakor tudi na tem področju ne bo zmanjkalo.”

Pravkar iz zimske sezone prehajamo v toplejši del leta, ko se tudi več ljudi začne odpravljati v slovenske gore, zato se pozivi k previdnosti vrstijo od vsepovsod. Kako pa je s številom nesreče oz. posredovanj reševalcev v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami – smo morda manj previdni od drugih, ali je morda naša kultura gorništva na višjem nivoju in zato v gore v veliki večini odhajamo primerno pripravljeni? Kaj kaže statistika?

“Primerjave z drugimi državami velikokrat ne povedo veliko, saj je npr. pokritost posameznih držav z gorami zelo različna, tudi število ljudi, ki zahajajo v gore na posameznih področjih, je težko oceniti. Zagotovo pa so ljudje, ki zahajajo v naše gore, v zadnjem času praviloma dobro opremljeni.

Težava pa ostaja neizkušenost, podcenjevanje gorskega sveta in nepoznavanje pravilne uporabe nekatere opreme, kot so cepin, dereze ali samovarovalni kompleti. Obisk Blegoša pomladi, ko so nekateri deli poti še poledeneli, je lahko neprimerljivo nevarnejši kot obisk Kredarice na lep sončen zgodnjejesenski dan.”

Najbrž ste s tem primerom želeli opozorili na nedeljsko nesrečo na Blegošu, ko je planinec zdrsnil na poledeneli podlagi in padel po strmem pobočju v smrt. Katero reševanje pa se vam je osebno najbolj vtisnilo v spomin in zakaj? Morda kakšno tvegano, a s srečnim koncem ali kakšno zelo nenavadno…

“Vsa reševanja pri nesrečah s smrtnim izidom se ti močno vtisnejo v spomin. Še posebej tista, ko ugotoviš, kako enostavno bi se dalo nesrečo preprečiti. Zagotovo noben mobilni telefon, ki ti pade iz rok, ni vreden tvojega življenja. Nikoli tudi ne bom pozabil enega mojih najzahtevnejših reševanj, ko smo konec decembra sredi noči v nemogočih razmerah v Kočni reševali planinca, ki se je zaradi lastne varnosti pravilno odločil, da ne bo sam nadaljeval povratka v dolino.

Da smo prišli do njega, smo morali trije reševalci zgolj v siju naglavnih svetilk splezati do njega, pri čemer smo prečili steno po prepadni prečki v izjemno nevarnih razmerah. Povratek iz stene je bil varnejši, saj smo se čez steno spustili po vrveh.”

Verjetno se boste strinjali, da noben poziv k varnosti, sploh v gorskem svetu, ni odveč, zato ga bomo ponovili tudi mi. Vam, prof. dr. Dolinar, pa prisrčna hvala za ta pogovor.

Pri obisku gora sta vedno potrebni prava oprema in seveda zdrava pamet (foto: osebni arhiv G. Dolinar/IPPR)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Članek je avtorsko zaščiten!

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.