Gledališkega igralca, režiserja, pisca in humorista Borisa Kobala ni potrebno posebej predstavljati. 62 letni multi-umetnik, rojen v Trstu, se je podpisal pod ogromno režijskih del, izjemno uspešno je deloval na televiziji, nastopil celo v nekaj filmih, se preizkusil v umetniško-direktorskih stolčkih in se igralsko ali drugače udejstvoval v večini slovenskih gledališč. Njegova zadnja gledališka predstava se imenuje Mučenik, o naslednjem odrskem delu, ki je že v pripravi, pa je Boris še precej skrivnosten.

 

O Borisu Kobalu so na spletni stran sligledal.si zapisali, da se v vseh oblikah svojega izražanja, kot režiser, igralec ali dramatik, vedno znova kaže kot prefinjen satirik, komik, in kritik življenja okoli sebe in nas. Pravzaprav je njegova kariera tako plodna, da je težko izbrati področje, ki bi mu bilo potrebno nameniti posebno uvodno pozornost. Zato je bilo prvo vprašanje v pogovoru namenjeno njegovim trenutnim aktivnostim.

“Pred kratkim sem končal z novo gledališko igro Mučenik, oziroma bolje rečeno – 16. februarja smo imeli v Celju premiero. Zadovoljen sem, ker je Mučenik nastal lepa predstava. Zdaj pa se počasi vračam nazaj k običajnemu delu. Od lani namreč vodim namreč Šentjakobsko gledališče, kjer tudi pripravljamo nove predstave, poleg tega pa imam tu in tam še kakšen nastop. Dela mi ne zmanjka.”

Trenutno delujete predvsem v osrednji Sloveniji, potem ko ste v bili pred leti direktor Centra za kulturo, šport in prireditve v Izoli, a ste ta položaj predčasno zapustili. Kakšen je torej vaš trenutni status, oziroma vaša zaposlitev. Ste danes samostojni umetnik, ali imate kakšno boljšo pogodbeno obliko zaposlitve, kar nazadnje zagotavlja bolj redne prihodke?

“Kot sem omenil, vodim Šentjakobsko gledališče in sem tam tudi zaposlen. Glede Izole pa ni bil problem v sredstvih, ki so bila namenjena za kulturo. Potrebna sta tudi volja in ambicije. In ena od redkih ambicij je bila ‘malvazija in ribe’, s čimer mislim na Ribiški praznik. Za ostalo glede kulture pa ni bilo veliko posluha, zato sem tudi odšel.”

Kakšni so vaši načrti za bližnjo prihodnost? Vedno ste bili namreč aktivni na več fornatah – na televiziji, gledališču, pisali ste različna gledališka dela. Kaj vse se obeta?

“Televizija trenutno ni v načrtih, nekaj pišem, s Šentjakobskim gledališčem pa pripravljamo novo predstavo, a o njej še ne bi govoril. Sicer danes skorajda MORAŠ biti aktiven na več področjih, po drugi strani pa počnem tisto, kar mi je všeč.” 

Ste igralec, režiser, pisec in humorist. V vašem življenjepisu pa je omenjeno, da se na AGRTF študirali gledališko, pa tudi radijsko režijo. O vaših gledaliških delih se v Sloveniji ve veliko, o radijskih pa manj, kako to?

“Te dve študijski smeri sta bili povezani in sta spadali pod isto katedro, medtem ko je na primer televizijska režija spadala drugam. Kar se tiče radijske režije, sem veliko delal na Radiu Trst A, pa potem tudi za Radio Koper in današnji Radio Slovenija. Pravzaprav sem ogromno sem delal na radiu, pa ne le s pokojnim kolegom Seregjem Verčem, s katerim sva spisala tudi veliko naših kabarejev, predvsem tudi druge radijske igre. Mislim, da sem jih skupno doslej režiral prek 300. Danes tega ni več, oziroma so se stvari zelo spremenile, vse so zreducirali na minimum.”

Nekateri se še dobro spominjajo, da ste bili prvi gost v studiu, ko so po desetletjih obljub v Trstu končno zagnali slovenski TV dnevnik na  italijanski državni televiziji RAI. Seveda pa je slovenskemu občinstvu ostala v spominu predvsem vaša dolgoletna vloga v prvi satirično-humoristični oddaji na slovenski televiziji – TV Poper. Te oddaje že dolgo ni več, redki pa so tudi politiki, ki ste jih tedaj vsakotedensko obravnaval, in so še danes ostali v politiki. Če izvzamemo slovenske, je v spominu ostal predvsem poslanec ruskega parlamenta Žirinovski?

“Ha, ha, Žirinovski, res je. No, pa tudi pri nas v Sloveniji so mnogi iz tistih časov odšli, eni pa so vseeno ostali na položajih. Sicer so bila tista prva leta po osamosvojitvi kar pestra glede domačega političnega dogajanja, potem so se začele stvari ponavljati. Vsak dan eno in isto, isti obrazi – in prav zato me politika danes več ne zanima.”

Preidiva torej s politike na bolj zabavne teme. V zadnje desetletju so Slovenijo preplavile stand-up komedije. Kaj ta uspeh druge odrske zvrsti pomeni za slovensko gledališče?  

“Ne pomeni prav veliko, saj je to čisto nekaj drugega. Ti ljudje, ki se  ukvarjajo izključno s stand-up komedijami, s pravim gledališčem nimajo veliko konakta. Tudi glede občinstva – ne moremo reči, da bi eni kradli občinstvo drugim, ali da bi se enim zaradi drugih celo povečal obisk predstav. Ljudje pač radi gledajo eno in drugo, oziroma se odločijo in potem spremljajo eno zvrst.”  

Nedolgo nazaj ste v enem od stand-up šovov nastopili v simpatičnem dialogu z bogom, kateremu ste kar argumentirano očitali, da si je med kreacijo vzel premalo časa, ko je iz Adama delal žensko. Če je po šestih dneh napornega ustvarjanja v nedeljo počival, potem naj bi po vaših izračunih to ‘preprosto in nekomplicirano bitje’ bog precej na hitro naredil v soboto popoldan, ko je bil ob koncu delovnega tedna najbrž že utrujen. Ali je zaradi te kritike potem sledila božja kazen, ali se je morda oglasila Cerkev?

“Nisem ga okaral, ampak sem bil le v diskusiji z njim. Sem ga pa tudi pohvalil za številne druge stvari, tako da kazni ni bilo. Sicer se vse lahko naredi še boljše, a je tudi on tedaj pač naredil tisto, kar je najbolje zmogel in kar je najbolje znal. Ni pa bilo niti drugih reakcij, najbrž je res prevladalo odpuščanje grehov in ljubezen do bližnjega.”