Borisa Cavazzo ni potrebno posebej predstavljati, saj ga zelo dobro poznajo vsi, ki so v Sloveniji imeli kakorkoli opravka z gledališčem. A Boris ni le gledališki igralec in režiser. Podobno kot veliko slovenskih umetnikov je multi- aktiven na več področjih. Tako ga v kratkem poleg gledaliških predstav čakajo glasbeni koncerti s svojim kvintetom in tudi premiera pravkar posnetega filma Neverin, ki se utegne zgoditi na mondenem Beneškem filmskem festivalu.

 

Gospod Cavazza, v vašem življenjepisu najprej pade v oči, da ste končali pomorsko šolo v Piranu, da ste diplomiran strojnik in tudi časnik trgovske  mornarice. Kako ste torej nekega lepega dne povsem menjali kurz plovbe in iz pomorskih vod zapluli v svet gledališča, televizije in filma?

“Po diplomi sem se takoj vkrcal na ladjo Splošne plovbe, najprej na eno, nato na drugo – Bela Krajina, Dubrovnik, Ljubljana, Bled, itd. Teh ladij je bilo kar nekaj. Po štirih letih pa sem dal odpoved. In še dobro, da sem jo dal, drugače bi bil danes še vedno tam. Tedaj sem imel afero z neko punco iz Ljubljane, ki sem jo spoznal v Afriki. Ona mi je predlagala, naj grem raje študirat, namesto da se klatim po morju.

In poslušal sem jo, dal sem odpoved. Kmalu zatem sem v Ljubljani spoznal nekaj gledaliških igralcev in pisateljev, zato sem se odločil, da grem na Akademijo za gledališče, radio, televizijo in film. Po odsluženju vojaščine in enoletnem delu ‘freelancerja’ v Trstu pa sem kasneje naredili prve (in edine) sprejemne izpite na SNG Drami, torej avdicijo, nakar sem tudi ostal tam.”

Ne le, da ste po diplomi na AGRTF postali odličen filmski in gledališki igralec, ki je za svoje delo prejel celo vrsto pohval in priznanj, kasneje ste postali tudi profesor. Kakšen je bil do študentov profesor Cavazza? Strog, zahteven, popustljiv? Pa so vam vaši študenti tudi kdaj kaj ušpičili?

“To je prišlo precej kasneje. Najprej sem bil v Drami štirinajst let, potem sem odšel v Mladinsko gledališče, šele potem se prijavil za asistenta in kasneje še za profesuro. Kakšen pa sem bil kot profesor, to bi morali vprašati študente. Niso pa mi nič ušpičili, saj je to posebna šola, imeli so ogromno dela in ni bilo niti velko časa za kaj ušpičit. Poleg tega pa sem bil s študenti na ‘ti’. Pojasnil sem jim, da bom njihov oče, mentor, brat, prijatelj, stric in psiholog, a naj ta odnos ne izkoriščajo. In tega so se tudi držali.”

Verjetno je tedaj na vaša predavanja zahajal marsikdo, ki je kasneje uspel kot igralec. Nam lahko izdate kakšno danes slavno ime katerega od vaših bivših študentov?

“Moji nekdanji študenti so danes najboljši igralci v Sloveniji. Marko Mandič, Pia Zemljič, Mojca Fatur, Valter Dragan, … Generacije so se menjavale, v tem trenutku se vseh niti ne spominjam, kar nekaj zelo uspešnih je šlo skozi moje roke.” 

Ne moremo mimo vašega dela gledališkega režiserja. Kako ste sploh začeli z režijo?

“Na SNG Drami so vsako leto razpisali mesta za igralce in za režiserje. V ‘mojem’ letniku pa režiserjev niso sprejeli, zato sem se moral znajti sam in tako sem začel tudi režirati. Ko sem enkrat začel režirati, sem si rekel, zakaj pa ne bi režiral tudi ‘zunaj’ matične hiše in tako sem gostoval na primer v Kopru ter si tako hitro nabral izkušenje.”

Če se vrneva v sedanjost. Dela vam najbrž nikoli na zmanjka – kaj trenutno počnete v segmentu gledališča, katere predstave so aktualne in kaj pripravljate za naslednje mesece?

“Trenutno je ‘živa’ ena predstava, kmalu pa bomo oživeli še eno izpred dveh let. Ta, ki je trenutno živa, je predstava ‘Zadnje Lune’ Tržačana Furia Bordona. Ta teden bomo z njo gostovali v Celju in Novem mestu, potem gremo v Idrijo… in potem imamo prihodnje leto še precej nastopov. Predstav bo torej kar nekaj, zato mi dela zagotovo ne bo zmanjkalo.”

Omenili ste Zadnje lune, s katero ste februarja letos v koprskem gledališču proslavili 50-letnico igralske kariere. Pa se morda obeta kaj tudi glede televizije, ali morda še prej glede glasbe, saj pojete tudi v kvintetu (Borisa Cavazze)? 

“Drži. Prepevamo moje tekste, glasba pa gre od bluza do marsičesa, stili so mešani. To delamo že dvanajst let in upam, da se nas niso še naveličali. Na primer gremo v kratkem še tretjič v Izolo, potem tudi v Koper, kjer smo nastopili že štirikrat. Če si nas zaželijo, potem pač gremo. In po koncertih so običajno vsi zadovoljni.”

 

Življenje vam je ponudilo veliko sladkih, pa tudi veliko grenkih trenutkov. Od kod ste v najbolj težkih dneh črpali moč, da ste sploh lahko zjurtraj vstali in šli naprej?

“A poznate tisto esesovsko ‘Delo osvobaja’? Jaz sem se zatopil v delo. Z delom prej pozabiš. Več kot delaš, bolje je. Naložil sem si veliko dela in se tako tudi zamotil.”

Kaj pa glede vaših filmskih nastopov – mislimo na snemanje vašega zadnjega celovečernega igranega filma Neverin, ki v italijansko-slovenski koprodukciji nastajal v Lipici in na Tržaškem Krasu. Ali ste že končali s snemanjem vseh prizorov in kdaj naj bi film prišel na velika platna?

“Drži, zaključili smo s snemanjem, film pa naj bi bil dokončan kar hitro. Pozanimal sem se o prav tem in pojasnili so mi, da mora biti film končan že julija, saj naj bi ga že avgusta radi predstavili na festivalu v Benetkah.”

Kakšna pa bi bila življenjska pot Borsa Cavazze, če bi na primer mladost preživeli v Londonu, Parizu ali New Yorku? Bi vseeno ‘nasedli’ v gledaliških vodah?

“Kdo ve. Jaz sem tudi tu v Sloveniji čisto slučajno pristal v gledališču. Prej ga nisem niti obiskoval, tako da ga najbrž niti v tujini ne bi. Čisto slučajno sem ‘padel notri’ in potem mi je postalo zanimivo. Celo iz leta v leto je bilo bolj zanimivo, zato pa sem tudi ostal v tem.”