Alen Radojkovič je bivši direktor javnega komunalnega podjetja Okolje Piran, po izobrazbi pa je ekonomist.  Najbrž je en redkih uradnikov v Sloveniji, ki se je odločil, da klimatizirano pisarno zamenja za precej bolj težaško delo na solinah, pa tudi v oljčnikih in na njivah.

 Verjetno v Sloveniji ni prav veliko poklicev, ki bi bili tako zahtevni, kot je delo solinarja. Ko se poletje razžari, je na solnih poljih Sečoveljskih solin pogosto res neznosno. Zakaj ste se torej odločili za tako drastično poklicno spremembo in se iz občinskega uradnika prelevili v oznojenega garača pod platnenim klobukom?

»Potem, ko sem bil en štiriletni mandat član uprave Javnega podjetja Okolje Piran, sem bil nato en mandat tudi direktor tega komunalnega podjetja. In še malce dlje, dokler niso izbrali drugega direktorja. Tam smo se potili na en način, sedaj pa se potim na drugačen način, do te spremembe pa je prišlo precej po naključju.

Kmalu po izteku mandata direktorja pojavila pandemija Covida, sam pa sem bil neuspešen na nekaj razpisih in sem se obenem tudi spraševal, kaj bi rad sploh počel v življenju. Mnogi Slovenci so se v tem času izbruha pandemije začeli odločati za delo na domu, za domačo obrt in domače proizvode.

Sam sem se med iskanjem rešitev hitro spomnil, da sem bil nekoč že solinar in sicer leta 1992, potem ko sem bil tudi štipendist Droge Portorož. Zato sem poklical na Sečoveljske soline in jih vprašal, ali imajo kakšno parcelo prosto.  Sprva je niso imeli, a je kmalu zatem nekdo odpovedal najem, zato so me kontaktirali in tako smo po tolikih letih spet zagnali zgodbo o solinarstvu.«

Žetev soli je, kar se tiče količin pridelka, podobno kot vsaka žetev v kmetijstvu še najbolj odvisna od vremena. Ključna faktorja za izparevanje morske vode sta sonce, oziroma visoke temperature in veter. Kako torej ob sedanjih temperaturah in občasnih neurjih kaže glede letošnje letine?

»Lani nisem bil med najboljšimi pridelovalci soli, saj je na solinah veliko izkušenih starih mačkov. Ampak tudi nisem bil med najslabšimi. Letos pa se na podlagi dosedanjega vremena napoveduje, da se bo žetev začela prej kot lanska. Če bodo sonce, dež in veter ostali na naši strani, računamo na zelo dobro letino sečoveljske soli.«

Vendar pa na solinah ne pridelujete le klasične soli, ampak tudi bolj prefinjene sorodne slane proizvode, kot je na primer solni cvet… Kako kaže s tem?

»Solinarji ves pridelek predamo podjetju Soline d.o.o. Naj najprej pojasnim, da imamo klasično sol, ki se deli na kategorijo A, kategorijo B in industrijsko sol ter tudi enega od bolj cenjenih izdelkov, ki se imenuje solni cvet ali fioret po domače. Ta doseže lepo ceno. Če bi na primer v trgovini v maloprodaji prodali 1 tono solnega cveta, bi zaslužili približno 36.000 evrov.

V preteklosti pa je bil solni cvet znan, a ne kot dragocen produkt, ampak celo kot škodljiv faktor pridelave soli. Moral si ga namreč v največji vročini razbijat, da ni tvoril tople grede in uničeval sam bazen oziroma petulo, kot mu pravimo.«

Kako danes poteka delovni dan solinarja?

»Nekoč so solinarji iz Pirana poleti živeli v solinarskih hiškah sredi solin, katerih ostanki so še vedno vidni. Danes je lažje, ker se že v nekaj minutah pripeljemo do solin z avti, motorji ali kar na kolesu. Najboljše je, da si na solinah ob prvi svetlobi. In če je ta prva svetloba ob 5.30, potem je to ura prihoda. Nato se dela do približno 10. ali 11. ure, ko že postane prevroče.

Ne glede na uro se je potrebno popoldan vrnit. Eni se vračajo že ob 15. uri – za razbit solni cvet, drugi pa kasneje – za pobirat sol. Vsekakor se na solinah dela, dokler se ne stemni, kar pomeni približno do 21. ure. Potem greš domov, večerjaš in se poskusiš naspat, ker se ob 5. zjutraj vse začenja znova.«

Torej je poklic solinarja tudi s tega vidika zelo razgiban in precej naporen, poleg tega pa je potrebno biti v solinah prisoten prav vsak dan. Ali to drži?

»Delo na solinah je dejansko sproščujoče, ker narava je tam res od boga dana. Je pa 80 odstotkov fizičnega dela in 20 odstotkov miselnega dela, ker moraš razmišljat, koliko vode naložit, koliko spustit zapornice, kje voda pušča in kje ne pušča… Vse to je potrebno nenehno spremljat, sicer gre lahko zaradi ene napake cela sezona v nič.

Zato tudi bolniških odsotnosti med solinarsko sezono ni, za nas bolniške ne obstajajo. Pozimi sicer za vzdrževalna dela skrbijo redno zaposleni solinarji oz. delavci Krajinskega parka Sečoveljske soline. Nekje meseca maja pa se začenjajo priprave najemnikov parcel oziroma pondov.

Tedaj je potrebno bazene sanirat in jih povaljat, popravit in pripravit kanale, prečne in vse ostale potke, vozičke… Pripravljalna dela trajajo dober mesec, ko pa se nato prične sezona – tedaj je dela še več !«

In od kdaj do kdaj sploh traja sezona pridelave soli?

»Lani se je prva sol pobrala v drugi polovici meseca julija, letos pa se bo, kot že rečeno, predvidoma sezona začela še malce prej in sicer že v prvi polovici julija. Lani smo s pobiranjem zaključili 15. septembra, kar je nekako običajno. Sicer se kakšno leto, ko so vremenske razmere res ugodne, potegne tudi do 20. septembra.

Da se sol sploh tvori oz. ustvarja, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. En od teh je koncentracija soli v morski vodi, ki jo tudi merimo s posebno napravo. Po prvem obilnem septembrskem dežju ta koncentracija upade, navadne vode je preveč in sezona se zaključi. Mimogrede – tudi previsoka koncentracija soli v vodi je škodljiva.

Merjenje je sicer na daleč podobno merjenju sladkorja v grozdju. Danes imamo na primer v naših bazenih stopnjo koncentracije 16, če pa pride prek 32, potem postaneta sol in voda sluzasta, zato je potrebno vse razredčit z dotokom sveže morske vode, katera ima nižjo stopnjo slanosti.«

Kljub vsem tem solinarskim naporom pa se vaša družina že precej več časa ubada tudi z oljkarstvom. Pred drugo svetovno vojno je bila Istra velik izvoznik olivnega olja, po vojni pa je proizvodnja zaradi dve hudih zmrzali in napačni kmetijskih politik drastično upadla, priljubljenost oljkarstva pa se je spet pričala večati v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja. Kdaj pa ste se vi začeli posvečati oljkam in ali se da z oljkarstvom preživeti?

»Mi smo prve oljke tu doma na Seči posadili leta 2000. Pred tem so v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja marsikje po Istri iz oljčnikov naredili vinograde, pri tem pa so uničili številne tudi 200 ali 300 let stara oljčna drevesa. Potem je bilo zato marsikomu žal. Medtem so se namreč trendi spremenili.

Danes ima moja družina oljke posajene tu na Seči, v Sečovljah in tudi v Istri, v bližini Tara, od koder izvira moj oče. Sicer pridelujemo tudi olivno olje, a se precej posvečamo namizni sorti oljk, ki se po domače imenuje ‘štorta’. Število naših oljk sicer ni ravno nizko, vseeno pa nismo med največjimi pridelovalci.

Ker sem ekonomist, sem izračunal, da bi morali imeti za dostojen letni prihodek posajenih okrog 1000 oljk – seveda ob normalni sezoni, v idealnih vremenskih pogojih in brez prisotnosti oljčnih muh. Mi imamo trenutno posajenih nekaj manj oljk. Sicer razmišljam še o eni parceli, a je potrebno vse načrtovati precej dolgoročno.

Po eni strani vse to delamo bolj za lastno veselje, po drugi pa za zapuščino prihodnjim rodovom, če se bodo želeli ukvarjati z oljkarstvom. Če na neki neobdelani zemlji posadiš neko rastlino, neko kulturno sorto, ne dodajaš vrednost samo tej parceli, ampak tudi samemu sebi. Ko vidiš, da ta drevesa rastejo, z njimi rasteš tudi ti.«

Predvidevamo, da v vaših oljčnikih ne delajo na primer kakšni delavci iz Bangladeša, ampak pomagajo le sorodniki  in prijatelji?

»Res je. Veliko večino dela opravijo družinski člani, vse je v krogu družine. Ob največjih priložnostih, kot je poleg pobiranja oljk tudi sajenje dreves, pa pridejo pomagati prijatelji in sicer za dobro pojedino po koncu dela, kot se to za istrske kraje spodobi. Trenutno na plačilni listi nimamo nikogar…«

Omenila sva idealne letine in oljčno muho, ki lahko pokvari vsako letino. Pred vhodom na vaše domače dvorišče pa imate sedaj postavljeno preprosto napravo, ki bi lahko morda celo pomenila pomembno prelomnico v oljkarstvu. Kaj nam lahko poveste o tem?

»S kolegom sva že nekaj let sva tuhtala, kako pomagati pri raziskavah predvidevanja prisotnosti oljčne muhe in izdelala sva poseben aparat. Naprava je sestavljena iz fotografske kamere, softverja in umetne inteligence, ki išče oljčno muho oz. prepoznava različne vrste muh.

Nato na podlagi oljkarjem dobro znane formule za možnost prisotnosti oljčne muhe izračuna, ali se bliža trenutek, ko bi bilo potrebno poškropiti oljke pred muho, ki drugače naredi veliko škode na sadežu. To pomeni, da pridemo do povprečja temperature in vlage na neki specifični lokaciji (kar se od kraja do kraja razlikuje).

V formulo se nazadnje vstavi še število muh, ki so se ujele na vabo na napravi in na koncu dobimo uporabne podatke. Vedno je pomembna statistika zadnjih 10 dni. Čeprav smo še v fazi testiranja, doslej kaže, da zadeva deluje.«

No in poleg vsega tega se resno pripravljate tudi na gojenje česna?

»Zaradi zadnje lase vse bolj poudarjene potrebe po samooskrbi Slovenije, predvsem s kmetijskimi proizvodi, in ker imamo še nekaj malega zmelje, sem se spraševal, kaj bi lahko posadili. In sem po razmisleku prišel do zaključka, da bi lahko uspešno pridelovali česen. Zato smo letos s česnom že zasadili nekaj testnih pozicij.

Ker kljub spomladanskem pomanjkanju padavin glede tega česna sedaj kaže kar dobro, bomo jeseni najbrž že konec meseca oktobra posadili večjo količino, da bi prihodnjo pomlad pridelali kakšno tono česna. Glejte, kakovosten česen slovenskega porekla na kilogram doseže do 15 evrov v trgovinah, česen kitajskega ali španskega porekla, pa doseže ceno 5 evrov.

Če želimo slovenskim kupcem ponudit svežo domač pridelek, če želimo pomagat slovenskim kmetom in če želimo v slovenskih restavracijah ponujat bolj okusno ‘butično’ hrano, potem se bomo pač morali odločiti za domač česen.«